Faakersee Triathlon 2017

Pokal sem dobil! In brisačo!

V soboto, 26.8.2017, sem tekmoval na Faakersee triatlonu, kamor sem šel preizkusit tempo in svojo formo za IRONMAN 70.3 World Championship, ki me čaka čez 14 dni! S testom sem zadovoljen. Upam, da se do glavne tekme sezone dobro spočijem in potem mogoče še malo nadgradim svoj nastop.

Faakersee Triathlon pa je tako kot vsako leto super organizirana tekma. Na plavanju so bili neopreni dovoljeni, kar mi zelo ustreza in sem tako v primerjavi z ostalimi kar dobro plaval (za moje pojme). Na kolesu se nisem brezglavo vrgel v lovljenje tistih pred mano, ampak sem umirjeno začel, in iz kroga v krog stopnjeval tempo. Podobno je bilo tudi na teku, kjer sem hitro našel dokaj konstanten ritem v ne preveč rdečih številkah, čeprav je bila trasa kar razgibana. To je bil super test, saj bom moral na svetovnem prvenstvu v polovički na 21 km teka premagati kar 297 metrov višinske razlike. Hmmm...  Če ne kaj drugega, bo pa vsaj uvertura v jesensko/zimsko pohajkovanje po gorah, ki se ga že veselim.

Aja, na Faakerju sem pa dosegel 7. mesto absolutno, 1. v age group kategoriji. Tekmovalo je okoli 600 triatloncev.

In hvala mojim podpornikom! Brez njih bi bilo vse težje.
Solvera Lynx
SportR.si - kolesarski center, trgovina in servis 
TopAtlet 
Hoka One One 
Favn - Zdravilna moč zelišč

IRONMAN 70.3 World Championship, Zell am See 2015

V nedeljo, 30. avgusta 2015, sem uspešno opravil z IRONMAN 70.3 Svetovnim prvenstvom v Zell am Seeju in dosegel lep rezultat, saj sem končal kot 62. na svetu oz. 27. med »age group« tekmovalci (brez profesionalcev). Od žensk me je prehitela le večkratna svetovna prvakinja Daniela Ryf. Z rezultatom sem zadovoljen, saj sem upal na uvrstitev med top100.

Na svetovnem prvenstvu tekmujejo le najboljši profesionalci in age-grouperji, kajti tja se je potrebno kvalificirati. Meni je to uspelo na Ironmanu 70.3 v St. Poeltnu, kjer sem dosegel 4. mesto v kategoriji M30. V Zell am See sem prispel že v petek popoldne, tako da sem se lahko v miru pripravil na nedeljsko tekmo.

Nažiranje na petkovem briefingu

Malo sem se podružil tudi z najstarejšo udeleženko svetovnega prvenstva (Peggy McDowell Cramer, 74 let)

Bib number - moja štartna številka

Dan pred tekmo sem navijal tudi za prijatelja Tomaža na klasičnem IM 70.3 Zell am See

V soboto sem na lokaciji "swim start" opravil malo aktivacije v jezeru...

... in se po končanem plavanju skoraj zaletel v kasnejšega zmagovalca :D (Jan Frodeno v ozadju)

Razpored štartnih valov - tokrat se ne bo začelo ob standardnih 7:00 zjutraj

Večer pred dirko - kolesa so zasedla celoten nogometni stadion

Vreče za kolo

Vreče za tek

Na moje presenečenje je bil začetek tekme zame šele ob 11:04 dopoldne, tako da z jutranjim vstajanjem in hitenjem ni bilo problemov. Prvi so začeli s tekmo profesionalci ob 10:45, nato pa so sledili štartni vali po kategorijah. Plavali smo lahko z neopreni, čeprav sem dan pred tekmo brez težav odplaval nekaj 100 metrov samo v kopalkah in me ni zeblo. Nekje na polovici plavanja mi je v očala prišla voda, a se raje nisem ustavil, saj je bila v vodi precejšnja gneča in nisem želel, da me tisti za mano prebutajo. Občutek na plavanju tokrat ni bil najboljši, a čas 28 minut za 1,9 kilometrov je zame super.

Na kolesu je letelo že od samega začetka. Res je, da nisem kaj dosti varčeval z energijo, zato je bil srčni utrip na določenih delil najbrž malce previsok. Klanec sem prevozil brez pretiravanja, čeprav zadnjih 1,5 km klanca z naklonom 14% ni mogoče prevoziti ravno zadržano. Sledil je vratolomen spust, kjer sem pridobil tudi kar nekaj mest, nato pa je sledil drugi del trase, večinoma ravninski, kjer sem lovil tekmovalce pred mano, saj nisem želel, da mi kdor koli uide. S prebavo ni bilo večjih težav. Pil sem večinoma vodo, pojedel pa 1x High5 EnergyBar in 2x EnergyGel. 90 kilometrov sem prevozil v času 2 uri 19 minut, kar pomeni povprečo hitrost blizu 39 km/h.

Začetek teka ni obetal nič dobrega, saj so me v stegna rahlo grabili krči. V prvih kilometrih sem zato pojedel še dve solni tableti in situacija se je popravila, a noge niso bile v redu, saj je v stegnih ostala bolečina. Na celotnem teku sem uspel držati visok srčni utrip, toda tempo ni bil pravi. Najbrž zaradi težkih pogojev – zahtevna trasa z vzponi in spusti, sonce, vročina… Proti koncu mi je tempo padel, nekaj tekmovalcev me je prehitelo, žal tudi iz moje kategorije, tako da sem v cilj pritekel 6. v kategoriji M30. Za 18 sekund sem zgrešil 5. mesto, kar bi pomenilo prisotnost na večerni svečani podelitvi.

S samo prebavo nisem imel težav, na teku mi je enostavno zmanjkalo moči v nogah. Na okrepčevalnicah sem redno pil, večinoma vodo in "ISO" pojedel sem tudi dva svoja EnergyGela, a prave energije ni bilo. Hitrost na kolesu je kot kaže pustila svoj pečat. Kljub temu sem s solidnim tempom vendarle zaključil prvenstvo. 21 kilometrov sem uspel preteči v času 1 ura 28 min, kar je tempo 4:11/km.

Finisher =)

Ne teku sem kljub naporu doživljal zelo lepe občutke, saj so mimo tekli svetovni asi, kot so Jan Frodeno, Sebastian Kienle, Javier Gomes, Michael Realert, Daniela Ryf... Smešno je tudi bilo, ko sem na trasi želel prehiteti tekmovalca pred mano, pri tem pa me nekdo butne od zadaj, ki je kot kaže želel tudi mimo mene. Ker smo bili ravno na ozkem delu v centru mesta, se nisem dal kar tako prehiteti in sem najprej jaz prehitel počasnejšega tekmovalca pred sabo. Nato pa me prehiti tisti za mano in vidim, da je to Bart Aernouts - vrhunski triatlonec, na koncu četrti med profesionalci.

S končnim rezultatom 4:22:55 moram biti zadovoljen, saj je več, kot sem pričakoval. Izmed šestih sodelujočih Slovencev sem dosegel najboljši čas.

REZULTATI: klik!

Finisher medalja

IRONMAN 70.3 Sankt Pölten 2015

Letošnjo sezono sem otvoril kar s "polovičko", in sicer s triatlonom IRONMAN 70.3 v Sankt Pöltnu, ki je potekal 17. maja 2015. Na dirko imam lepe spomine še iz leta 2011, ko sem prvič tekmoval v sklopu IRONMAN organizacije, ki je name naredila zelo lep vtis. Tekma je namreč izpeljana vrhunsko. Letošnja dirka me je privabila tudi zaradi povečanega števila kvalifikacijskih mest (75 slotov, ponavadi le 50) za svetovno prvenstvo v polovičnem 70.3 Ironmanu. Da dobim enega izmed slotov oz. da se uvrstim na 70.3 svetovno prvenstvo je tudi moj glavni cilj letošnje sezone. Letos sem se namreč odločil, da ne bom tekmoval na celem IRONMANU, saj je lanska sezona pustila dovolj takšnih in drugačnih posledic.

Preizkus plavalne trase dan pred tekmo

Na triatlonu IRONMAN 70.3 Sankt Poelten mi je šlo dobro! Z rezultatom sem zadovoljen. S časom 4:22:51 sem dobil slot in s tem izpolnil svoj zadani cilj, to je uvrstitev na Svetovno prvenstvo v IRONMAN 70.3, ki bo letos avgusta v Zell am Seeju. V kategoriji M30, kjer sem se letos prvič znašel, čeprav bom 30 let dopolnil šele oktobra, sem dosegel 4. mesto (absolutno 48/2400). Za stopničke je zmanjkalo moči v nogah, predvsem na kolesarski trasi, kjer je precej nagajal veter v prsa.

Oblačenje neoprenov pred štartom skupaj z Denisom Šketakom, ki tekmuje med profesionalci (foto: Maša)

Faakersee Triathlon 2014

To soboto, 23. avgusta 2014,  smo bili na Faakersee triatlonu! Tako kot vedno, je bilo tudi tokrat lepo organizirano. Edino vreme bi lahko bilo boljše, saj je večino tekme deževalo. Na tekmo sem se odpravil malce utrujen, saj čutim, da se še nisem spočil od Xterre na Češkem, po kateri sem tudi malce bolehal. A zadnje minute pred štartom je vse to pozabljeno, saj adrenalin naredi svoje.

Pisana druščina pred štartom

Na plavanju so bile neoprenske obleke dovoljene - voda je imela le 20°C. Po občutku sem plaval dobro, do prve boje sem edino malo zgrešil smer, saj mi je tik ob levem boku ves čas plaval drug triatlonec, zaradi katerega sem bil nemiren in sem zato zaplaval preveč v desno stran. Od druge boje dalje nisem imel več tega problema, saj sem plaval sam oz. mi je nekaj tekmovalcev "plavalo na noge". Skupina pred mano pa je že na začetku naredila precejšnjo luknjo.

IRONMAN AUSTRIA 2014

V nedeljo, 29. junija 2014, je napočil čas za tekmo, ki sem jo čakal vse leto. Točno 364 dni je namreč minilo od moje prijave na Ironman Austria 2014. Tekma je bila razprodana v nekaj urah, saj so ljudje v hipu pokupili vsa razpoložljiva mesta. Na dan tekme nas je na štartni liniji stalo skupaj 3000 tekmovalcev.

Ironman je ime za triatlonsko organizacijo, ki je nastala na Havajih leta 1978, ko so se lotili prve preizkušnje, kjer so morali preplavati 3800 metrov, prekolesariti 180 kilometrov in preteči 42,2 kilometra. Skupaj torej 226 km brez postanka. Ideja za triatlon je nastala med ameriškimi vojaki, ker se niso mogli strinjati, kdo je bolj vzdržljiv: plavalec, kolesar ali tekač. Zato so združili vse tri največje vzdržljivostne tekme na otoku in tako je nastala ta kultna disciplina, ki ji pravimo Ironman.

Iz Havajev se je Ironman razširil na vse celine, tako da je po svetu kar nekaj teh triatlonov. Nam najbližji je v Celovcu, kjer sem bil tudi jaz. Na Ironman sem se začel pripravljati že konec oktobra 2013, ko sem  od prijatelja Tomaža Oštirja dobil 37 tedenski program treningov za Ironman. V programu je bilo za vsak dan predpisano, kaj in koliko moram trenirati. Ker sem za treninge vedel vnaprej, sem jih lahko prilagajal službi in ostalim obveznostim, tako da lahko rečem, da sem načrtovane treninge realiziral najbrž kakšnih 95%, če ne še več. Skozi treninge sem imel veliko težav z bolečimi mečnimi mišicami (stara, dolgotrajna poškodba), ki pa mi jo je uspešno odpravljal fizioterapevt David Sok. Zaradi njega lahko spet tečem na dolge proge! Držati se trening programa je bilo na začetku zelo težko, saj mi ni ostalo nič več prostega časa in odreči sem se moral vsakemu drugemu početju. Čez čas sem se pač navadil, da sta na mojem urniku samo služba in trening in s tem sem se sprijaznil.

Ironman je postal množična prireditev, a le peščici najboljših se uspe kvalificirati na Svetovno prvenstvo, ki vsako leto poteka na Havajih na trasi prvotno izpeljanega Ironmana (na sliki začetek triatlona Ironman Austria 2014)

Triathlon Mureck 2014

In končno sem dočakal tudi prvi triatlon v novi sezoni. Bil sem že nestrpen, kdaj bo prišel 10. maj 2014, da bom končno lahko preveril rezultat dosedanjega dela oz. treningov, ki jih opravljam že vse od oktobra 2013. Takrat sem namreč začel trenirati po strukturiranem 37 tedenskem programu "TriathlonGeek", natempiranem za IRONMAN Celovec, ki bo 29. junija 2014. Ali delam prav ali ne, sem preizkusil na triatlonu v Murecku v Avstriji pri jezeru Röcksee, malo za mejo pri Šentilju. Triatlon ni nič posebnega, a je zanimiv zaradi relativno nizke štartnine, lokacije blizu Slovenije in termina v začetku maja - dober test, da se preveri, ali se je čez zimo dobro treniralo.

V kampu ob jezeru so svoje makadam parkirišče zaprli z rampo, tako da smo morali parkirati med rožicami na travniku

Uradno ime triatlona je: Austrian 1/2 Iron Triathlon. Torej razdalje ustrezajo polovičnemu Ironmanu (1,9 km plavanja, 90 km kolesa, 21 km teka), čeprav so v resnici razdalje malce krajše (približno 1,8-86-20km). To je zame super test za Ironman tekmo konec junija, ko bom moral premagati dvakrat tolikšno razdaljo.

Triatlonski pokal Alpe Adria 2013

Letos je bil eden izmed mojih glavnih triatlonskih ciljev sezone tekmovati v pokalu Alpe-Adria in v skupni razvrstitvi stopiti na stopničke. To mi je tudi uspelo! V absolutni razvrstitvi sem dosegel 3. mesto, v kategoriji do 30 let (Elite 1) pa sem bil drugi. Najboljši je bil Marco Nicoletti iz Italije. Med puncami je bila najboljša Anja Rugelj.

Certifikat za 2. mesto v Triatlonskem pokalu Alpe Adria 2013

Podelitev priznanj je bila letos na moj rojstni dan (13. oktobra) v termah Snovik. Nagrade so bile lepe, dobil sem 2 pokala, superge Saucony Kinvara 4 in pajkice ter vetrovko Asics, sicer velikost L, tako da sem jo že podaril naprej, saj mi je prevelika. Morda se sliši smešno, ampak iz triatlonskih prireditev/tekmovanj še nikoli nisem prišel domov tako "bogat". Hja, triatlonci smo navajeni, da je naša največja nagrada za trud in dober rezultat naše notranje zadovoljstvo, veselje ter ponos, ko ti uspe realizirati oz. uresničiti zastavljeni cilj.

Podelitev priznanj najboljšim v  triatlonskem pokalu Alpe Adria 2013

Za Triatlonski pokal Alpe Adria 2013 se je štelo 6 tekem (2x Slovenija, 2x Avstrija in 2x Italija). Za končno uvrstitev so se štele 4 najboljše, sodelovati pa si moral na vsaj treh. Jaz sem se najbolje odrezal na zadnji tekmi na Bledu, kjer mi je uspelo premagati tudi končnega zmagovalca Marca Nicolettija. Marco plava nekoliko bolje od mene, teče veliko bolje, sem pa zato jaz boljši na kolesu. Na Bledu mi je uspelo na kolesu narediti takšno prednost, da me na teku ni ujel. Na ravninskih tekmah te prednosti nisem mogel narediti, saj so bile tekme Alpe Adria pokala sprint in olimpik razdalje, kjer je dovoljeno zavetrje (drafting) in lahko zato na kolesu privarčuješ precej energije, če imaš srečo, da si v skupini z dobrimi kolesarji. Takšne tekme mi ne ustrezajo, ampak v letu 2013 sem se odločil, da se jih vseeno udeležim in se naučim kaj novega. Naslednje leto se bom raje posvetil daljšim tekmam, kjer zavetrje na kolesu ni dovoljeno. Trdno bom treniral, da mi zopet uspe izpolniti zastavljene cilje in uresničiti triatlonske sanje.

Seznam vseh tekem, ki so štele za Triatlonski pokal Alpe Adria 2013:

26.05.2013 - Portschach: rezultati, moje poročilo

08.06.2013 - Portorož: rezultati, moje poročilo

15.06.2013 - Velden: rezultati, moje poročilo

21.07.2013 - Trasaghis: rezultati, moje poročilo

28.07.2013 - Udine: rezultati, moje poročilo

07.09.2013 - Bled: rezultati, moje poročilo

Faakersee Triathlon 2013

Konec avgusta 2013 sem se udeležil "no draft" olimpik triatlona na Faakerseeju. "No draft" pomeni, da na kolesu zavetrje ni dovoljeno in da je dovoljena uporaba kronometrskih koles, ki imajo bolj aerodinamično krmilo od navadnih cestnih koles. Takšna vrsta triatlona mi zelo ugaja, saj lahko tako lažje ulovim tekmovalce, ki mi pobegnejo na plavanju. V primerjavi z ostalimi triatlonci sem namreč slabši v plavanju in boljši na kolesu.

Tekme v Faakerseeju sem se zelo veselil. Udeležiti sem se jo hotel že v letu 2012, a mi je to preprečila poškodba. Podobna zadeva pa se mi je skoraj pripetila tudi letošnje leto. Dan pred tekmo me je pri pakiranju robe v avto usekal hud heksnšus (grozna bolečina) v zgornjem delu hrbta, tako da nisem mogel premikati glave. Ostal sem optimističen in upal, da sem bom zjutraj prebudil brez bolečine. Kljub večerni težki masaži s strani triatlonca Šketaka, ki je prav tako šel na tekmo, sem se zjutraj zbudil v precej slabem stanju. Vseeno sem zjutraj odšel na prizorišče in v menjalnem prostoru pripravil vse stvari za kolesarjenje in tek.

Velika gneča v menjalnem prostoru; vir vseh slik v tej objavi: www.faakersee-triathlon.at

Wörthersee Triathlon 2575

V nedeljo, 26. maja 2013, sem se odpravil na prvi letošnji triatlon v sklopu pokala Alpe Adria. Organizator HSV Triathlon Kärnten je pripravil šprint tekmo v kraju Pörtschach am Wörthersee (750m plavanja, 20km kolesarjenja, 5km teka). Kakšen teden pred tekmo sem tudi izvedel, da je tekma tudi avstrijsko državno prvenstvo v šprint triatlonu, kar mi je dalo malce nelagoden občutek. Na štartu bodo torej sami hudi asi. Jaz bom pa najbrž pobral drobtinice tam nekje bolj v ozadju. V Avstriji je namreč triatlon bolj razvit, imajo več zelo dobrih tekmovalcev - logično, saj je Krojtlihov tudi 4x več kot nas Slovencev. No, me bo pa tekma vsaj malo bolj prizemljila, če sem po triatlonu v Lizboni malce zaplaval tja med zvezde...

Mesto dogajanja - Poreče (Pörtschach am Wörthersee)

Prihod na samo prizorišče je bilo precej zmedeno, nikjer kaj dosti oznak, kje to sploh je. Po ozkih ulicah sem se le nekako prebil do bližine štarta in se razpakiral. Pred štartom sem opravil ogrevanje na kolesu, in sicer tako, da sem si ogledal en krog kolesarske trase. Potem se je že mudilo pripraviti vse v menjalnem prostoru, saj so triatlonci z avstrijsko licenco štartali skoraj 1 uro pred nami - "tujci" in se je "Wechselzone" toliko hitreje zaprl.

Poziranje za fotografinjo Kristino

Plavanje je bilo z neopreni, saj je bilo jezero zelo mrzlo. Štarti so bili kar štirje.

Weissensee Triathlon 2012

V soboto, 7.7.2012, sva se s Kristino odpravila na Avstrijsko Koroško, natančneje na Weissensee (Belo jezero - ime najbrž zaradi ledu, ki pozimi prekrije jezero). Jezero naj bi bilo najvišje koroško ležeče jezero, v katerem se ljudje kopajo. Nahaja se na nadmorski višini 930m. Za Weissensee Triathlon (600m plavanja, 25km gorskega kolesa, 10km teka) sva se s Kristino odločila, ker sva si želela preživeti lep sobotni izlet s prijetno tekmo v naravi.

Weissensee

A za nekaj živčnih trenutkov pred začetkom tekme je poskrbela štartna številka, ki sva jo dobila na prijavnem mestu. Štartna številka je bila listnata in samo ena. Treba jo je bilo nositi tako na kolesu kot tudi na teku. Problem pa je bil, ker sem doma pozabil pasek za štartne številke, Kristina pa ga sploh nima. Z bucikami pa nisva hotela preluknjati dresa. Rešitev sva sicer našla.

Crossman Austria 2012

Uf, tole pa je bilo naporno. Sem že pozabil, kako težavna tekma je Crossman. Teren je tako razgiban, da ni časa za počitek. Tudi če greš počasi, je težko, tako da nima smisla. Zavetrje ne pomaga, spusti so vratolomni...

Jaz v bitki z naravo

Letos je bil Crossman organiziran drugič, pred tem je obstajala tekma Xterra Austria, ki je zdaj več ni. Ker je bil start Crossmana šele ob 13:00, sem na prizorišče prišel pravočasno. Čas sem imel, da sem skoraj v celoti prevozil en krog kolesarskega dela tekme. Hitro sem videl, da s traso ne bo šale.

Crossman, 25. junij 2011

V soboto, 25. junija 2011, sem se udeležil kros triatlon tekme v Velikovcu (Völkemarktu), imenovane Crossman (1000m plavanja, 30km MTB kolesarjenja in 10km gorskega teka).

S plavanjem sem opravil brez večjih težav, na kolesu pa se mi je pripetila nezgoda, saj se mi je na zadnjem spustu snela in zvila veriga, kar je vodilo do odloma menjalnika. Sreča v nesreči je bila ta, da se mi je to zgodilo kakšen km pred menjavo na tek, tako da sem zadnji kilometer tekel in nesel kolo, da sem lahko nadaljeval s tekmo. S tekom sem zato začel zmeden in z nekaj pomanjkanja motivacije, ampak sem proti koncu uspel ujeti ritem in uspešno končal tekmo.

Kot kaže, sem si kljub neljubemu dogodku na kolesu uspel priboriti dovolj prednosti, da je to zadostovalo za zmago v kategoriji ELITE 1 (do 30 let). :)

Rezultati

Uradna spletna stran

Ironman 70.3 Austria, St. Poelten, 22. maj 2011

Zgodba o Ironmanu se je začela zadnji dan v letu 2010, ko smo se trije prijatelji triatlona zedinili in ujeli zadnji dan cenejših prijav za uradno tekmo Ironman70.3. Nisem pristaš takšnih komercialnih zadev, ampak rekel sem si, enkrat pa moram it probat. Znanci iz triatlona so vsi po spisku hvalili tekmo v Avstriji, zato sem se tudi odločil za St. Poelten.

Zadnja dva meseca pred tekmo sem ojačal treninge, tako da je bilo na začetku kar naporno. Toda po nekaj tednih sem se navadil na ritem in se bolj kot ne zdržal plana vse do tekme. Zaradi pomanjkanja prostega časa so precej trpeli moji bližnji, za kar se jim opravičujem in hkrati upam, da na nek način razumejo mojo predanost k cilju – Ironman70.3, 22. maja 2011 v St. Poeltnu blizu Dunaja.

20. maja smo z avtodomom odšli na pot. v St. Poelten smo prispeli zvečer, kjer so nas pričakali kolegi iz mojega kluba ŠRK Celja. Napravili smo si res prijetno bazo pa tudi vzdušje in družba je bila super, tako da smo sproščeno pričakali dan tekme. V soboto sem si v miru ogledal celotno prizorišče, se prijavil in dvignil štartno številko 206. V jezeru smo napravili še kratek trening, nato pa smo oddali kolesa v menjalni prostor in poskrbeli za menjalne vreče, da je v njih bilo vse potrebno (bil sem prvič na triatlon tekmi, kjer je bilo potrebno spraviti opremo za kolo in tek v vrečke; vrečko vzamem na začetku menjave, nato tečeš v šotor, kjer se oblečeš oz. pripraviš za naslednjo disciplino in oddaš opremo, ki jo ne potrebuješ, več nazaj v vrečko). Zvečer smo še naredili aktivacijski tek, potem pa smo hitro šli spat, ampak iz sobote na nedeljo sem bolj malo spal, zgleda, da sem bil preveč nervozen. 3 dni pred tekmo sem dobil tudi prebavne težave, tako da sem bil nonstop na wc-ju. Ampak na srečo me kasneje na tekmi ni pritisnilo na nujno potrebo.

Nedelja, 22. maj 2011! Vstali smo že ob 5:00, tako da smo imeli zadosti časa za pripravo na štart (zajtrk, wc, pregled kolesa v menjalnem prostoru, wc, priprava pijače in jedače za med tekmo...). Kar naenkrat je bila ura že 6:30 in hitro smo morali iti na start, saj sem ob 7:05 že imel začetek tekme. Pred jezerom smo si oblekli neoprene in počakali pred vodo. Ob 7:00 so imeli start profesionalci, takoj za njimi pa mi (kategorija M-25: od 25 do 30 let).

Plavanje

Ker se nisem hotel preveč riniti na startu, sem se postavil na levo stran (prvi ovinek pri boji gre v desno). Strah me je bilo, da bom na startu dobil kakšen udarec od sotekmovalcev, zato sem želel spustiti predse še koga, vendar ni bilo prerivanja, tako da sem startal v 2. vrsti. Sirena je zatulila in začel se je pralni stroj. V prvih 50ih metrih je bilo kar nekaj prerivanja, zato sem na prvo bojo, ki je bila po okoli 100m, šel kar na široko. Tretje boje sploh nisem videl, zato sem plaval kar za tistimi pred mano. Po 900m smo prišli iz prvega jezera in tekli cirka 300m do drugega, v katerem je bilo meni lažje plavati, saj sem boje dobro videl. Po skupaj 1900m plavanja sem bil iz vode in tekel proti menjalnemu prostoru.

Kolo

Menjava mi je super uspela. Opazil oz. bolj slišal sem nekaj naših navijačev, ki so mi vlili dodatno motivacijo in veselje. Že sem bil na kolesu in po nekaj 100 metrih sem pospešil na tekmovalni ritem. Prvih 20km poteka po avtocesti, kar je res doživetje! Približno 150m pred sabo sem videl več kolesarjev, do katerih sem se nameraval približati. Pritisnil sem malo bolj močno na pedala, da bi jih dohitel, števec je pokazal 42km/h, ampak tekmeci pred mano kar niso in niso hoteli priti bliže. Nato pa mimo mene gre raketa (kolesar na krono biciklu in aero čelado), kar me res preseneti. Želim mu ostati na razdalji 10ih metrih, kolikor je dovoljeno, ampak mi to uspe le kakšno minuto. Glede na to, da moram odkolesariti 90km in potem še odteči 21,1km, raje nisem brezglavo pritiskal na pedala in ostal v svojem ritmu. Pri 26. km je bil vrh prvega klanca, tam sem ujel in prehitel okoli 5 kolesarjev, tudi dve ženski profesionalki, ki sta začeli plavanje 5min pred mano. To se mi je zdelo dobro in sem postal še bolj vesel. Cesta se je nato prestavila k Donavi, ker smo kolesarili vse do 60. km. Na tem delu sta me spet prehiteli dve raketi, zadnjemu sem se uspel držati na 10m vse do drugega vzpona, kjer sem zopet prehitel nekaj kolesarjev, ampak so me nato oni pri spusti in ravnini prehiteli nazaj. Skušal sem se jih držati, ampak na koncu so mi ušli, ker sem hranil nekoliko moči za tek. Na koncu kolesarskega dela sem že čutil neprijetne bolečine v nogah. Postalo mi je težko, na živce mi je začel iti veter, saj sem imel občutek, da mi že celotno traso piha v prsa. Ves čas sem skrbno jedel Maxifuel gele, ki mi presenetljivo niso naredili zmede v želodcu. Jemal sem jih na pol ure. Po dveh urah in pol kolesarjenja sem prišel nazaj do menjalnega prostora. Moram povedati, da je nonstop ob progi bilo veliko ljudi, ki so tako lepo navijali, da sem bil kar srečen. Enako je bilo tudi pri prihodu na menjavo, z razliko, da je bilo ljudi res ogromno. Med vso množico sem slišal tudi slovenske vzklike, ki ti dajo super pospešek!

TEK

Menjava mi je zopet uspela po planu. Afalt je bil že pregret, tako da je bilo teči bos po asfaltu v menjalnem prostoru kar težko. Hudo so me boleli podplati, ampak kaj pa lahko naredim? Zaženem se na tek in že po nekaj 100 metrov srečam Kristino in gručo ŠRKjevcev, ki noro navijajo zame! Nisem mogel skriti nasmeška z obraza. Pri prvem prihodu v areno sem dobil kar kurjo kožo. Vzdušje je res fenomenalno. Tekel sem brez da bi mislil na težave. Prve 3km sem opravil brez težav. Nato pa me je začelo zategovati v stegenski mišici tik nad kolenom. Bolečina ni popustila in s težavo sem tekel do 5. kilometra. Tam sem skušal navaditi na bolečino in misliti na kaj lepega (npr. kako bi bilo lepo, da bi se lahko ustavil in samo hodil), ampak se nisem dal. Tempo je občutno padel in prehitela sta me dva tekmovalca. Moj končni cilj 4ure 38min mi več ni bil pomemben, skušal sem uživati v ozračju in priti do konca. Teklo se je 2 kroga, v začetku drugega kroga so na progi prišli še vsi ostali, ki so štartali za mano, tako da je bila kar gneča. Videl sem, da imajo tudi drugi težave, zato se več nisem toliko smilil sam sebi. Postojanke s pijačo in hrano (voda, power bari, energijska pijača, cola, vlažilne gobice...) so bile redno na poti, mislim da vsake 3km, tako da sem se stalno napijal s tekočino in geli. Bilo je grozno vroče – prvi vročinski val to pomlad! Temperatura naj bi bila okoli 28°C, sonce pa je prav žgalo. Ko sem prišel do table 20km, je bilo vse lažje, čeprav so bile bolečine vedno večje (bolel me je tudi desni gleženj). Ko sem prispel v areno, sem zaslišal svoje ime in bučenje vseh ljudi na tribunah me je poneslo skozi cilj. Veselje je bilo nepopisno. Tam je bil tudi Sandi, ki mi je potisnil v roke kozarec kokakole, ki sem jo spil na eks in mi je pasala kot še nikoli v življenju.

CILJ

V cilju je do mene stopil možakar, mogoče sodnik, ki mi je čestital in mi rekel, da bom moral zdaj na doping kontrolo. Mislil sem, da me zafrkava, ampak se je izkazalo, da resno misli. V sosednjo stavbo me je vodil možakar, kjer sem moral izpolniti formularje in oddati urin. Povedali so mi, da izbirajo naključne osebe, ki pridejo v cilj. Zanimiva izkušnja. Po doping kontroli sem se vrnil v ciljni šotor, kjer je bilo poskbljeno za vse – sokovi, pivo, palačinke, pica, sadje, sladoled, ni da ni, šel sem tudi na masažo, ki je noro prijala. V cilju sem počakal še na svoje kolege, ki so tekmovali in vsi navdušeni ter izmučeni smo si imeli ogromno za povedati. Ko se je naša evforija nekoliko polegla, smo se odpravili umit in spočit.

ODHOD

Pred odhodom smo se ustavili še na zadnjem pasta party-ju ter podelitvi slotov (mest za svetovno prvenstvo Ironmana 70.3 v Las Vegasu). V svoji kategoriji sem zasedel 14. mesto, sloti pa so bili 4je. Kdor ni prisoten, slota ne dobi. In izkazalo se je, da je zadnji slot dobil 12. oz. 13. (ne vem točno). Če bi bil minuto in pol hitrejši (potem bi bil 12. v kategoriji), bi ga torej dobil jaz :D

Utrujeni in polni doživetij smo odrinili z našim avtodomom nazaj proti Sloveniji, kamor smo prispeli malo pred polnočjo.

ZAKLJUČEK

Tekma mi bo za vedno ostala v spominu, saj je bila odlično organizirana. Med tekmo sem se počutil kot vrhunski športnik :). Vseh tekmovalcev je bilo 2400, gledalcev oz. navijačev pa vsaj 3x toliko. S časom 4:40:03 sem zasedel absolutno 85. mesto in 14. v kategoriji M-25. S plavanjem in kolesarjenjem sem zadovoljen, s tekom pa ne najbolj, saj je čas 1h33min manj od mojih sposobnosti. Vidim, da imam še rezerve ;) Po tekmi sem imel še nekaj dni boleče stegenske mišice, bolj me pa skrbi gleženj, ki me je zopet bolel kar nekaj dni (to težavo imam po vsakem napornem daljšem teku).

Hvala Kristini, ki me je prenašala pred, vmes in po tekmi. Hvala super družbi v St. Poeltnu. Hvala Sabli za ugoden najem avtodoma, hvala Solveri Lynx za nakup super dresa Skins, hvala Dušanu za stalne ugodnosti, hvala VO2sport za popust pri Maxifuel gelih, ki so se dobro obnesli, hvala vsem za čestitke...