Dan za triatlonom v Kopru sva se s prijateljem Matejem K. podala še na mali Maraton Franja v Ljubljano. Startala sva bolj iz ozadja, tako da so bili prvi kilometri mukotrpni! Prerivanja v izobilju in še malo več. Ko se je dirka pri Dobrovi odprla, sem končno lahko začel goniti hitreje in prehitevati kolesarje pred mano. Do prvega klanca za Horjulom sem ravno dohitel vodilno skupino. V klanec sem začel goniti iz ozadja, tako da so vodilni že imeli nekaj prednosti. Žal jih v klanec nisem mogel dohiteti, zato pa mi je uspelo to na spustu in na ravnini do naslednjega klanca proti Lučinam.
Ravno ko sem dohitel vodilne kolesarje, se je začel drugi klanec, na katerem jim nisem mogel slediti do vrha. Po nekaj kilometrih sem jih moral izpustiti, saj sem v začetnem lovljenju prvih, kot kaže, iztrošil kar nekaj energije, pa tudi spočit nisem bil zaradi triatlona, na katerem sem tekmoval dan pred Franjo. Iz vodilne skupine je odletelo še nekaj kolesarjev, s katerimi smo prigonili do vrha. Na spustu ni bilo počitka, saj sem sledil Italjanu, ki je zelo pogumno polagal ovinke, dohitela sva še nekaj kolesarjev, tako da nas je bilo v Gorenji vasi že 6 ali 7. Proti Škofji Loki smo nato pobirali malenkost počasnejše, ki so se pridružili našemu zavetrju. Ker se na tem delu trase združita velika in mala Franja, nisem več vedel, kakšna je situacija. Kar naenkrat nas je bilo že kakšnih 40 kolesarjev v skupini in vedel sem, da to ne bo nič dobrega pred ovinki in križišči na ulicah Ljubljane nekaj kilometrov pred ciljem. Ko smo se pripeljali v Ljubljano, so bile ceste polne luž, saj je kot kaže ravno pred nami bila večja ploha. Z velikim zanimanjem sem pričakoval prve ostre ovinke na spolzkih ljubljanskih ulicah, saj sem se bal, da v taki gneči ne bodo mogli vsi ostati na kolesih. In kot da bi vedel, je že v prvem križišču, kjer smo zavili levo, odletelo nekaj kolesarjev, kot da bi vozili po ledu. Sam sem se držal skrajnega notranjega dela ovinka, zato da me ne bi kdo zrušil na tla. Do BTC-ja, kjer je bil cilj, je skoraj v vsakem ovinku padel še kdo, tako da so bili res čudni občutki. Sam sem imel toliko sreče, da sem se spretno izognil vsem nesrečam, ter brez padca prikolesaril v cilj. Za šprint mi je zmanjkalo moči in znanja, tako da me je par kolesarjev prehitelo za nekaj sekund. Ampak to sploh ni važno, glavno je, da Franjo prekolesariš brez padca! :)
S časom 2:08:55 sem dosegel 14. mesto v kategoriji in 42. absolutno. Za zmagovalcem sem zaostal dobrih 6 minut.
Rezultati
