Ironman je ime za triatlonsko organizacijo, ki je nastala na Havajih leta 1978, ko so se lotili prve preizkušnje, kjer so morali preplavati 3800 metrov, prekolesariti 180 kilometrov in preteči 42,2 kilometra. Skupaj torej 226 km brez postanka. Ideja za triatlon je nastala med ameriškimi vojaki, ker se niso mogli strinjati, kdo je bolj vzdržljiv: plavalec, kolesar ali tekač. Zato so združili vse tri največje vzdržljivostne tekme na otoku in tako je nastala ta kultna disciplina, ki ji pravimo Ironman.
Iz Havajev se je Ironman razširil na vse celine, tako da je po svetu kar nekaj teh triatlonov. Nam najbližji je v Celovcu, kjer sem bil tudi jaz. Na Ironman sem se začel pripravljati že konec oktobra 2013, ko sem od prijatelja Tomaža Oštirja dobil 37 tedenski program treningov za Ironman. V programu je bilo za vsak dan predpisano, kaj in koliko moram trenirati. Ker sem za treninge vedel vnaprej, sem jih lahko prilagajal službi in ostalim obveznostim, tako da lahko rečem, da sem načrtovane treninge realiziral najbrž kakšnih 95%, če ne še več. Skozi treninge sem imel veliko težav z bolečimi mečnimi mišicami (stara, dolgotrajna poškodba), ki pa mi jo je uspešno odpravljal fizioterapevt David Sok. Zaradi njega lahko spet tečem na dolge proge! Držati se trening programa je bilo na začetku zelo težko, saj mi ni ostalo nič več prostega časa in odreči sem se moral vsakemu drugemu početju. Čez čas sem se pač navadil, da sta na mojem urniku samo služba in trening in s tem sem se sprijaznil.
Ironman triatlon v Celovcu je potekal v nedeljo. Na prizorišče sem se odpravil v petek popoldan po stresnem tednu v službi s precej nadurami in le upal sem, da to ne bo preveč vplivalo na moje sposobnosti na dan tekme. Ob treh popoldan sem torej lahko dal možgane na off in se skupaj z mojo največjo navijačico Kristino odpeljal v Celovec. Tam sva se spoznala s prijaznim starejšim parom iz Viktringa, kjer sva imela rezervirano nočitev z zajtrkom za ves vikend. Za naju sta dobro poskrbela, saj sem se počutil kot doma. V petek sem opravil registracijo za tekmo, kjer sem dobil ves potreben material (štartne številke, vreče za menjave, plavalno kapo, nahrbtnik!), udeležil pa sem se tudi otvoritvenega pasta party-ja. Pili in jedli smo lahko v neomejenih količinah, tako da sem do konca napolnil energijske zaloge.
Race briefing |
Pred oddajo opreme v menjalni prostor |
Druženje s prijatelji-tekmovalci dan pred tekmo |
Menjalni prostor s 3000 kolesi |
Plavalna trasa na Ironman Austria z znamenitim zadnjim kilometrom plavanja v kanalu |
PLAVANJE
Redarji nas 10 minut pred štartom niso pustili v vodo (štart je bil z obale), tako da ogrevanja v vodi nisem naredil. Zrinil sem se v prvo vrsto in ko je počil top, sem se s hitrim tekom prvi pognal v vodo. Zaradi nizke vode sem naredil še dva delfinja skoka, nato pa sem že plaval, kolikor je šlo. Prvih 100 do 200 metrov je bilo zelo hitrih nato pa sem se malo umiril in počakal, da me hitrejši plavalci prehitijo. Kmalu sem se znašel med plavalci, ki so plavali podobno hitro kot jaz. Pretirane gneče v vodi tako ni bilo. Že kmalu po prvem obratu v levo (po 1200 metrih) smo dohiteli počasnejše plavalce z modrimi kapicami, ki so štartali v prvem valu 15 minut pred nami. Spretno smo se jim morali izogibati, saj so plavali zelo počasi, nekateri tudi žabico. Če nisi gledal dovolj naprej, si se hitro znašel komu med nogami. Na drugem obratu (po 1700 metrih) je modrih kapic že kar mrgolelo. Po tem obratu smo se obrnili tudi nazaj proti obali in proti soncu, tako da praktično ničesar nisem videl. Vse se je bleščalo. Zajela me je panika, saj nisem vedel, v katero smer moram plavati. Sončni žarki so se odbijali od vode, jaz pa sem imel plavalna očala z navadnimi šipcami, tako da sem bil povsem slep. Nisem vedel, a naj plavam 30 stopinj v levo ali v desno. Odločil sem se za neko smer in upal, da grem prav in da ne bom zaradi napačne smeri plaval kakšnih 100-200 metrov več! Ob meni se je pojavil plavalec, ki je ves čas silil vame. Ali gre on prav, ali grem jaz? V vsej zmedi sem se ustavil, naredil par žabjih zavesljajev in se skušal orientirati. Ker v vsej tisti gneči nisem ugotovil nič pametnega, sem se prepustil črednemu nagonu in plaval za ostalimi. Vedno bolj smo se približevali obali in že smo bili pri vstopu v kanal. Super! Zdaj pa še samo 1000 metrov do konca plavanja. V kanalu mi je šlo precej tekoče. Tu in tam sem moral zavijugati, da sem prehitel počasnejše iz prvega vala, a večinoma so se držali na desni strani, jaz pa sem plaval po levi. Zadnjih 100 metrov je bila gneča največja. Skušal sem se pomakniti bolj na desno, kjer je bil tudi izhod iz vode in v vsej tej gneči sem nekoga refleksno zagrabil za nogo. Model me brcne in se začne šopiriti, da me je bilo še strah, da me bo udaril! Zaplavam nazaj na levo stran, da se oddaljim od njega in ga široko obidem. Tam pa je že bil See Hotel in izhod iz vode. Hitro se prebijem na preprogo, vstanem in v zadnje stegno me zagrabi krč! Jaooo, naredim korak, dva in popusti. Hitro stečem v menjalni prostor in po preprogi prehitevam tekmovalce.
Sem že iz vode! |
Ocena plavanja: 4/5.
Razlog: nisem imel očal s polariziranimi stekli, ki bi nekoliko izboljšali plavanje proti soncu, saj se mi z njimi ne bi tako bleščalo in bi lahko najbrž brez ustavljanja videl pravo smer plavanja. Drugače je čas plavanja 56 minut zame hiter, zahvaljujoč dovoljeni neoprenski obleki.
KOLESARJENJE
Menjava na kolo je potekala brez težav.V prvem krogu sem ves čas prehiteval ljudi. Šlo mi je dobro, bil sem hiter in počutje je bilo v redu. Imel sem veliko energije. Da vzdušje ni bilo enkratno, so krive razne bolečine, ki so se mi pojavljale. Prvo sem začutil že po 5. minuti kolesarjenja, ko sem želel prvič piti iz bidona. Roko želim dvigniti z aero nastavkov na krmilu in ugotovim, da je ne morem! Na notranji strani komolca me je namreč tako bolelo, da nisem mogel dvigniti roke in prijeti bidona. Malo me zagrabi panika, ker mi ni jasno, kaj je zdaj to. Mesto bolečine si masiram z drugo roko, da bolečina nekoliko popusti, tako da mi uspe narediti nekaj požirkov iz bidona. A roka me še kar boli in boli. Razmišljam, zakaj me boli in ne morem se spomniti, da bi se mi na plavanju ali v menjalnem prostoru zgodila kakšna nezgoda, ki bi lahko povzročila bolečino. Ker po par minutah nisem našel kakšnega boljšega razloga kot to, da me roka pač boli, ker še nikoli do zdaj nisem plaval 3,8 km v kosu, sem se odločil, da bom bolečino ignoriral, saj po vsej logiki takšne bolečine sploh ne bi smelo biti. In prav sem naredil, čez čas sem pozabil na bolečo roko, saj me je na 15. kilometru začel boleti hrbet. Uf, pred mano še 165 km kolesa, jaz pa že zdaj s takšnimi problemi?! Na srečo je množica ljudi ob progi naredila takšno prijetno vzdušje, da sem pozabil na negativne stvari in vesel kolesaril po lepi Koroški.
Obuvanje kolesarskih čevljev na začetku kolesarskega dela |
Presenečenje mojih navijačev mi je dalo krila! :) |
Faris Al-Sultan (vodilni po polovici kolesarjenja) |
David Pleše - najboljši Slovenec |
Jaroslav Kovačič - drugi najboljši Slovenec |
In še jaz na polovici kolesarske trase |
Po prevoženih 180 km |
Ocena kolesarjenja: 5/5
Razlog: kljub temu, da sem imel med kolesarjenjem prisotne razne bolečine, sem s kolesarskim delom zelo zadovoljen. Povprečna hitrost 37 km/h je več, kot sem pričakoval, med samim kolesarjenjem pa tudi nisem imel krize glede pomanjkanja energije, tako da sem se lahko optimistično podal na tek. Tudi povprečni utrip 143 je v dovoljeni meji oz. še nekoliko nižji od pričakovanega.
TEK
Na menjavi je tekmovalec pred mano pri sestopu s kolesa izgubil kolesarski čevelj, da ga je moral iti iskati nazaj. Hehe, nerodna situacija, si mislim. Ko pritečem do prostora, kjer parkiram svoje kolo, pa vidim, da tudi jaz nimam enega čevlja! Aja, mogoče pa ljudje niso tako bučno navijali zame, ampak so mi hoteli povedati, da sem tudi jaz izgubil čevelj... Časa, da grem nazaj, ni, tako da že tečem proti vreči, kjer imam spravljene superge in nogavice. Ne morem reči, da tečem, bolj šepam bos po asfaltu, saj me grozno boli levi podplat. Pozabil sem omeniti, da me je ta podplat začel boleti proti koncu kolesa. Med obuvanjem nogavic in superg razlagam redarju oz. prostovoljcu, ki me je spremljal ob menjavi, da sem ob koncu kolesarjenja izgubil čevelj, bel, številka 44 in če mi ga lahko kako priskrbi nazaj... Najbrž se mu ni sanjalo, o čem govorim, kajti po tekmi je bil ob kolesu le en čevelj, drugega sem pa na srečo našel pri izhodu, tako da sem vse dobil nazaj :)
Proti menjavi na tek (T2) |
V prvem delu teka je bilo energije še za kakšen nasmeh |
Samo naprej, ni druge |
Vidim, da smo tekli tudi skozi sam center Celovca! |
Zadnji metri pred odrešitvijo |
I AM AN IRONMAN! |
Ocena teka: 2/5
Razlog: S tekom ne morem biti zadovoljen, saj so me ves maraton grabili krči. Prvih 10 km sem tekel, kot sem si želel, potem pa je vse šlo samo navzdol. Zadnjih 20 km je bilo poraznih, saj sem se zelo mučil. Še sreča, da imam Garmin uro, da se lahko skozi grafe "spomnim", kaj se mi je sploh dogajalo v drugem delu maratona.
V cilju sem bil najprej slabe volje, saj sem se zavedal, da se z doseženim časom 09:07:47 v lanskem letu najbrž ne bi uvrstil na Havaje. A ko sem videl moje domače in Kristino, da so navdušeni nad mano, se je moje razpoloženje izboljšalo. Konec koncev sem vendarle postavil lep čas, ki mi je bil še pred dvema letoma nepredstavljiv. Zdaj vem, da sem zmožen iti še hitreje. A za to je potrebno žrtvovati veliko časa in volje za treninge dan za dnem.
Malo kasneje, ko sem si privoščil tuš, masažo, hrano in pivo v velikem šotoru za tekmovalce imenovanem Irondome, se je moje počutje precej izboljšalo. Izvedel sem, da sem dosegel tudi drugo mesto v svoji starostni kategoriji M25-30. To pomeni, da je slot za Havaje najbrž moj! Počakati sem moral še do naslednjega dne na uradne rezultate in izkazalo se je, da so v kategoriji M25 na voljo celo trije sloti (kvalifikacijska mesta za svetovno prvenstvo v Ironmanu na Havajih). To je pomenilo, da grem zagotovo v meko triatlona. Bravo jaz! Poplačane so vse muke na treningih in ves prosti čas, ki sem ga porabil za treniranje. Izpolnil sem svojo veliko željo, zastavljen cilj je dosežen. Pain is temporary - pride is forever!
Aloha Hawaii!
ZAHVALE
Zahvaliti se moram svoji največji navijačici Kristini, ki me je pustila, da sem lahko v miru treniral. Ne samo to, večino časa me je celo vzpodbujala in skrbela, da sem dobro jedel in spal, morila pa me je tudi z razteznimi vajami, da ne bi staknil kakšne poškodbe. Upam, da sem z mojimi uspehi upravičil ves prosti čas, ki ga nisem preživel z njo.
Velika hvala gre Davidu Soku, najboljšemu fizioterapevtu, ker je dovolil, da sem kradel njegov dragocen čas. Brez njega bi bila moja letošnja sezona triatlona bolj na nivoju triatlona za vsakogar. Pozdravil mi je namreč stare poškodbe, zaradi katerih sem že skoraj opustil tek in s tem tudi triatlon. Hvala David, brez tebe bi pozabil, da je lahko tek tudi uživancija.
Hvala tudi prijatelju Tomažu Oštirju, ki mi je zaupal njegov 37 tedenski plan priprav za Ironman. Prihranil mi je ogromno časa pri tuhtanju, kaj in kako trenirati. Tomaž, če si dovolj discipliniran in če volja ne ugasne, je mogoče doseči vse ;)
Zahvala gre tudi mojemu sponzorju TopAtletu za vso energijo, ki sem jo potreboval na treningih in tekmah. High5 znamka športne prehrane je top! Zdaj moram najti samo še tekme, kjer na okrepčevalnicah delijo High5 izdelke, da me več ne bo ponovno zvijalo po želodcu!
Najboljši PRO moški z Davidom Plešetom (3. mesto) |
Iván Raña in Linsey Corbin - absolutna zmagovalca Ironmana Austria 2014 |
In jaz na drugi stopnički v kategoriji M25 |
Uradni rezultati
Moja GPS sled kolesa
Moja GPS sled teka
FinisherPix
Ironman World Championship Hawaii
Joj, kako sem vesela zate!
OdgovoriIzbrišiDo you need personal loan?
OdgovoriIzbrišiLoan for your home improvements,
Mortgage loan,
Debt consolidation loan,
Commercial loan,
Education loan,
Car loan,
Loan for assets.
financialserviceoffer876@gmail.com WhatsApp +918929509036