ponedeljek, 07. julij 2014

IRONMAN AUSTRIA 2014

V nedeljo, 29. junija 2014, je napočil čas za tekmo, ki sem jo čakal vse leto. Točno 364 dni je namreč minilo od moje prijave na Ironman Austria 2014. Tekma je bila razprodana v nekaj urah, saj so ljudje v hipu pokupili vsa razpoložljiva mesta. Na dan tekme nas je na štartni liniji stalo skupaj 3000 tekmovalcev.


Ironman je ime za triatlonsko organizacijo, ki je nastala na Havajih leta 1978, ko so se lotili prve preizkušnje, kjer so morali preplavati 3800 metrov, prekolesariti 180 kilometrov in preteči 42,2 kilometra. Skupaj torej 226 km brez postanka. Ideja za triatlon je nastala med ameriškimi vojaki, ker se niso mogli strinjati, kdo je bolj vzdržljiv: plavalec, kolesar ali tekač. Zato so združili vse tri največje vzdržljivostne tekme na otoku in tako je nastala ta kultna disciplina, ki ji pravimo Ironman.

Iz Havajev se je Ironman razširil na vse celine, tako da je po svetu kar nekaj teh triatlonov. Nam najbližji je v Celovcu, kjer sem bil tudi jaz. Na Ironman sem se začel pripravljati že konec oktobra 2013, ko sem  od prijatelja Tomaža Oštirja dobil 37 tedenski program treningov za Ironman. V programu je bilo za vsak dan predpisano, kaj in koliko moram trenirati. Ker sem za treninge vedel vnaprej, sem jih lahko prilagajal službi in ostalim obveznostim, tako da lahko rečem, da sem načrtovane treninge realiziral najbrž kakšnih 95%, če ne še več. Skozi treninge sem imel veliko težav z bolečimi mečnimi mišicami (stara, dolgotrajna poškodba), ki pa mi jo je uspešno odpravljal fizioterapevt David Sok. Zaradi njega lahko spet tečem na dolge proge! Držati se trening programa je bilo na začetku zelo težko, saj mi ni ostalo nič več prostega časa in odreči sem se moral vsakemu drugemu početju. Čez čas sem se pač navadil, da sta na mojem urniku samo služba in trening in s tem sem se sprijaznil.

Ironman je postal množična prireditev, a le peščici najboljših se uspe kvalificirati na Svetovno prvenstvo, ki vsako leto poteka na Havajih na trasi prvotno izpeljanega Ironmana (na sliki začetek triatlona Ironman Austria 2014)

Ironman triatlon v Celovcu je potekal v nedeljo. Na prizorišče sem se odpravil v petek popoldan po stresnem tednu v službi s precej nadurami in le upal sem, da to ne bo preveč vplivalo na moje sposobnosti na dan tekme. Ob treh popoldan sem torej lahko dal možgane na off in se skupaj z mojo največjo navijačico Kristino odpeljal v Celovec. Tam sva se spoznala s prijaznim starejšim parom iz Viktringa, kjer sva imela rezervirano nočitev z zajtrkom za ves vikend. Za naju sta dobro poskrbela, saj sem se počutil kot doma. V petek sem opravil registracijo za tekmo, kjer sem dobil ves potreben material (štartne številke, vreče za menjave, plavalno kapo, nahrbtnik!), udeležil pa sem se tudi otvoritvenega pasta party-ja. Pili in jedli smo lahko v neomejenih količinah, tako da sem do konca napolnil energijske zaloge.

Race briefing
Pred oddajo opreme v menjalni prostor
Druženje s prijatelji-tekmovalci dan pred tekmo
V soboto zjutraj sem se udeležil briefinga (navodila za udeležence), nato pa sem skočil še v jezero, da malo preizkusim vodo in plavanje v neoprenski obleki, ki je bila dovoljena zaradi hladnega jezera (okoli 22-23C). Nato sem se vrnil v sobo, si pripravil vse potrebno za kolo in tek in se odpravil v menjalni prostor, kjer smo oddali kolo na svoje mesto in posebne vreče, v katerih smo si pripravili opremo za kolo in za tek. V soboto je bilo potrebno biti čim manj na nogah, zato sem že ob 20:00 poležaval v postelji in se mentalno pripravljal na tekmo. Posebne živčnosti ni bilo prisotne, zato sem ponoči kar dobro spal. Budilka je zvonila ob 4:30, čeprav sem se zbudil že malo prej. Zjutraj sem si pripravil še pijačo za na kolo, ob 5:00 pozajtrkoval kruh in marmelado, nato pa se odpravil v menjalni prostor napumpat kolo in preverit, če je vse ok. Naelektreno vzdušje in metuljčki v trebuhu so naredili svoje, tako da sem se moral postaviti v vrsto za sekret. Ker je bila vrsta zelo dolga (edina moja kritika organizatorjem - premalo diksijev!), sem iz menjalnega prostora odkorakal med zadnjimi ob 6:20. A to ni bil takšen problem, saj sem štartal v drugem valu ob 7:00. V prvem valu ob 6:45 so štartali profesionalci in še 800 ostalih tekmovalcev, ki so se v februarju spomnili prijaviti v to skupino. Jaz sem se takrat pozabil, kasneje pa več ni bilo mogoče. Tako sem štartal ob 7:00 s preostalimi 2000 triatlonci.

Menjalni prostor s 3000 kolesi
Plavalna trasa na Ironman Austria z znamenitim zadnjim kilometrom plavanja v kanalu

PLAVANJE

Redarji nas 10 minut pred štartom niso pustili v vodo (štart je bil z obale), tako da ogrevanja v vodi nisem naredil. Zrinil sem se v prvo vrsto in ko je počil top, sem se s hitrim tekom prvi pognal v vodo. Zaradi nizke vode sem naredil še dva delfinja skoka, nato pa sem že plaval, kolikor je šlo. Prvih 100 do 200 metrov je bilo zelo hitrih nato pa sem se malo umiril in počakal, da me hitrejši plavalci prehitijo. Kmalu sem se znašel med plavalci, ki so plavali podobno hitro kot jaz. Pretirane gneče v vodi tako ni bilo. Že kmalu po prvem obratu v levo (po 1200 metrih) smo dohiteli počasnejše plavalce z modrimi kapicami, ki so štartali v prvem valu 15 minut pred nami. Spretno smo se jim morali izogibati, saj so plavali zelo počasi, nekateri tudi žabico. Če nisi gledal dovolj naprej, si se hitro znašel komu med nogami. Na drugem obratu (po 1700 metrih) je modrih kapic že kar mrgolelo. Po tem obratu smo se obrnili tudi nazaj proti obali in proti soncu, tako da praktično ničesar nisem videl. Vse se je bleščalo. Zajela me je panika, saj nisem vedel, v katero smer moram plavati. Sončni žarki so se odbijali od vode, jaz pa sem imel plavalna očala z navadnimi šipcami, tako da sem bil povsem slep. Nisem vedel, a naj plavam 30 stopinj v levo ali v desno. Odločil sem se za neko smer in upal, da grem prav in da ne bom zaradi napačne smeri plaval kakšnih 100-200 metrov več! Ob meni se je pojavil plavalec, ki je ves čas silil vame. Ali gre on prav, ali grem jaz? V vsej zmedi sem se ustavil, naredil par žabjih zavesljajev in se skušal orientirati. Ker v vsej tisti gneči nisem ugotovil nič pametnega, sem se prepustil črednemu nagonu in plaval za ostalimi. Vedno bolj smo se približevali obali in že smo bili pri vstopu v kanal. Super! Zdaj pa še samo 1000 metrov do konca plavanja. V kanalu mi je šlo precej tekoče. Tu in tam sem moral zavijugati, da sem prehitel počasnejše iz prvega vala, a večinoma so se držali na desni strani, jaz pa sem plaval po levi. Zadnjih 100 metrov je bila gneča največja. Skušal sem se pomakniti bolj na desno, kjer je bil tudi izhod iz vode in v vsej tej gneči sem nekoga refleksno zagrabil za nogo. Model me brcne in se začne šopiriti, da me je bilo še strah, da me bo udaril! Zaplavam nazaj na levo stran, da se oddaljim od njega in ga široko obidem. Tam pa je že bil See Hotel in izhod iz vode. Hitro se prebijem na preprogo, vstanem in v zadnje stegno me zagrabi krč! Jaooo, naredim korak, dva in popusti. Hitro stečem v menjalni prostor in po preprogi prehitevam tekmovalce.

Sem že iz vode!
Čas plavanja: 00:56:24
Ocena plavanja: 4/5.
Razlog: nisem imel očal s polariziranimi stekli, ki bi nekoliko izboljšali plavanje proti soncu, saj se mi z njimi ne bi tako bleščalo in bi lahko najbrž brez ustavljanja videl pravo smer plavanja. Drugače je čas plavanja 56 minut zame hiter, zahvaljujoč dovoljeni neoprenski obleki.

KOLESARJENJE

Menjava na kolo je potekala brez težav.V prvem krogu sem ves čas prehiteval ljudi. Šlo mi je dobro, bil sem hiter in počutje je bilo v redu. Imel sem veliko energije. Da vzdušje ni bilo enkratno, so krive razne bolečine, ki so se mi pojavljale. Prvo sem začutil že po 5. minuti kolesarjenja, ko sem želel prvič piti iz bidona. Roko želim dvigniti z aero nastavkov na krmilu in ugotovim, da je ne morem! Na notranji strani komolca me je namreč tako bolelo, da nisem mogel dvigniti roke in prijeti bidona. Malo me zagrabi panika, ker mi ni jasno, kaj je zdaj to. Mesto bolečine si masiram z drugo roko, da bolečina nekoliko popusti, tako da mi uspe narediti nekaj požirkov iz bidona. A roka me še kar boli in boli. Razmišljam, zakaj me boli in ne morem se spomniti, da bi se mi na plavanju ali v menjalnem prostoru zgodila kakšna nezgoda, ki bi lahko povzročila bolečino. Ker po par minutah nisem našel kakšnega boljšega razloga kot to, da me roka pač boli, ker še nikoli do zdaj nisem plaval 3,8 km v kosu, sem se odločil, da bom bolečino ignoriral, saj po vsej logiki takšne bolečine sploh ne bi smelo biti. In prav sem naredil, čez čas sem pozabil na bolečo roko, saj me je na 15. kilometru začel boleti hrbet. Uf, pred mano še 165 km kolesa, jaz pa že zdaj s takšnimi problemi?! Na srečo je množica ljudi ob progi naredila takšno prijetno vzdušje, da sem pozabil na negativne stvari in vesel kolesaril po lepi Koroški.

Obuvanje kolesarskih čevljev na začetku kolesarskega dela
Presenečenje mojih navijačev mi je dalo krila! :)
Nekje na 50. kilometru me je pričela boleti še koščica pod gležnjem desne noge. Enako težavo sem imel že na triatlonu v Logarsko dolino, ko me je nato na teku gleženj pošteno bolel. Da se mi na tej tekmi to ne bi zgodilo, sem hitro urgiral. Čevelj sem si skoraj povsem odprl, gleženj pa sem si hladil z vodo, ki sem jo dobil na postojankah. Na srečo se je bolečina pri neki meri ustavila, tako da je bilo stanje vzdržno. Prvi krog je hitro minil, 90 km sem odpeljal v približno 2 urah in 23 minut. Ker sem imel željo odpeljati kolesarski del pod petimi urami, sem bil dobre volje, saj sem bil pod planom, počutje pa je bilo dobro.

Faris Al-Sultan (vodilni po polovici kolesarjenja)
David Pleše - najboljši Slovenec
Jaroslav Kovačič - drugi najboljši Slovenec
In še jaz na polovici kolesarske trase
Že takoj v drugem krogu me je prehitela celo grupa kolesarjev, ki niso upoštevali razdalje 10 metrov. Bilo jih je kakšnih 10 v kosu. Najprej me je to zmedlo in sem se "prerival" z njimi, ampak stalno so me prehitevali in po pravilih sem jih moral spustiti 10 metrov predse. Takrat sem se spomnil Sandijevih besed, naj bom na kolesu potrpežljiv. Zavedal sem se tudi, da sem si v prvih 90 kilometrih privozil nekaj časovne rezerve, zato sem se lepo umiril in za skupino pred mano vozil v zahtevani razdalji (zavetrje na kolesu ni bilo dovoljeno). Od zadaj se je čez čas pripeljal sodnik na motorju, ki je ves besen začel žvižgati s svojo piščalko na kolesarje, ki so se vozili preblizu skupaj. Ko sem že mislil, da bo podelil par kazni, pa je samo pokazal z rokami, naj kolesarji naredijo večji razmik med sabo. Ko se je sodnik odpeljal od naše skupine, se je pričela ista zgodba kot prej - kolesarji so vozili skoraj povsem eden za drugim. Čez čas se je pri nas pojavil drug sodnik, a sem razočaran hitro ugotovil, da spet ne bo nič s kaznovanjem nepoštenih kolesarjev. Pred vzponom na Faakersee sem prehitel komplet skupino, da sem v klanec zagrizel s prvimi, saj sem vedel, da se bo na vzponu skupina razbila. Na vrh smo tako skupaj prikolesarili štirje, ki smo se v hitrejšem tempu nadaljevali vožnjo. Prehiteli smo še nekaj tekmecev, tako da se je naredila zopet večja skupina in posledično tudi nepravilna vožnja v zavetrju. Sam sem raje ostal v ozadju in opazoval, kaj se bo zgodilo. Dohiti nas zopet eden izmed sodnikov in najprej podeli samo nekaj opozoril s svojo piščalko. Ko izgubim že vse zaupanje v pošteno vožnjo, pa sodnik čez nekaj kilometrov vendarle začne deliti kazni! V skupini pred mano sta vsaj dva kolesarja dobila rumeni karton (6 minut čakanja v "penalty boxu"). Tega so se vsi ostali kolesarji precej ustrašili, saj je od tistega trenutka dalje vožnja potekala tako, kot je treba - v koloni eden za drugim z razmakom 10 metrov. Nekaj kilometrov naprej je skupina tudi razpadla, tako da sem zopet začel prehitevati kolesarje in do Rupertiberga (najvišja točka trase), sem ves čas lovil tiste pred mano. Počutje je bilo še vedno dobro. Jedel sem kar veliko, tako da sem imel ves čas poln želodec. Nekje okrog 160. km me je dobil tudi dež. Deževalo je zelo močno, tako da sem bil v celoti moker, tudi malo zazeblo me je. Zadnji 20 kilometrov sem bil precej osamljen, z mano je vozil le en Francoz, drugače pa so bili tekmovalci že zelo razredčeni. Ko sem prišel nazaj v Celovec, je dež ponehal, tako da sem lahko menjavo na tek opravil brez težav.

Po prevoženih 180 km 
Čas kolesarjenja: 04:51:52 
Ocena kolesarjenja: 5/5
Razlog: kljub temu, da sem imel med kolesarjenjem prisotne razne bolečine, sem s kolesarskim delom zelo zadovoljen. Povprečna hitrost 37 km/h je več, kot sem pričakoval, med samim kolesarjenjem pa tudi nisem imel krize glede pomanjkanja energije, tako da sem se lahko optimistično podal na tek. Tudi povprečni utrip 143 je v dovoljeni meji oz. še nekoliko nižji od pričakovanega.

TEK

Na menjavi je tekmovalec pred mano pri sestopu s kolesa izgubil kolesarski čevelj, da ga je moral iti iskati nazaj. Hehe, nerodna situacija, si mislim. Ko pritečem do prostora, kjer parkiram svoje kolo, pa vidim, da tudi jaz nimam enega čevlja! Aja, mogoče pa ljudje niso tako bučno navijali zame, ampak so mi hoteli povedati, da sem tudi jaz izgubil čevelj... Časa, da grem nazaj, ni, tako da že tečem proti vreči, kjer imam spravljene superge in nogavice. Ne morem reči, da tečem, bolj šepam bos po asfaltu, saj me grozno boli levi podplat. Pozabil sem omeniti, da me je ta podplat začel boleti proti koncu kolesa. Med obuvanjem nogavic in superg razlagam redarju oz. prostovoljcu, ki me je spremljal ob menjavi, da sem ob koncu kolesarjenja izgubil čevelj, bel, številka 44 in če mi ga lahko kako priskrbi nazaj... Najbrž se mu ni sanjalo, o čem govorim, kajti po tekmi je bil ob kolesu le en čevelj, drugega sem pa na srečo našel pri izhodu, tako da sem vse dobil nazaj :)

Proti menjavi na tek (T2)
Zraven na tek pobašem 3 High5 gele in si jih zataknem za dres. Prvi metri teka so sanjski, saj tečeš ob špalirju gledalcev, med katerimi sem opazil tudi Kristino in moje domače! Bolečine od kolesa so pozabljene in noge se vrtijo same od sebe. Pogledam na Garmin uro, tempo 3:55/km. Lepa! Čez 1 kilometer se zadeva malo umiri, tempo 4:03. Dobro je. Pulz 155. Malce visok, a počutje je ok. Tudi kolena ne bolijo, kar so me rada na treningih po menjavi iz dolgega kolesa. Po dveh kilometrih sem že dlje od številnih navijačev in lahko malo trezno razmislim. Gledam na uro in tempo počasi raste, 4:05, 4:10, 4:15. Saj to je tudi dobro. Želja je 4:17/km. Na kakšnem 5. kilometru pa me v nogo zagrabi krč! Skoraj se ustavim, da poneha in kontrolirano tečem naprej. Na naslednji postaji hitro vzamem solno tableto in razmišljam, kaj naj naredim, saj imam do konca še celo večnost. Na kolesu sem pojedel 3 solne tablete, 1 sem že na teku, 2 še imam. Krči ne ponehajo! Čez čas me zagrabi še v drugo nogo. Malce umirim in spet neha. Na naslednjih postajah s pijačo pojem še ostali tableti in upam, da bo kaj pomagalo. Tečem tako kot prej, a ura kaže že tempo 4:20. Na 15. kilometru je tempo že 4:30, a počutje enako, kot na začetku ko sem tekel skoraj pol minute hitreje. No ja, vsaj pulz mi je padel na 150 utripov se tolažim. Ko skušam iti hitreje, zagrabijo krči, tako da moram malce celo zahoditi, da popustijo. Na 20. kilometru kaže ura že čez 4:40/km. Nič mi ni jasno. Občutek imam, da grem precej bolje. Malce se mi že vrti, čutim, da nimam energije. Zagrabi me panika, in na naslednjih okrepčevalnicah mečem vase vse, kar mi tiščijo pred roke. Tudi svojih High5 gelov več nimam in vzamem kar PowerGel, ki ga delijo. Gledam tisto vrečko z gelom in je sploh ne znam odpreti. Stiskam gel v usta in nekako le steče vsebina iz vrečke v moje grlo. Sila sladko je! Čez čas me začne zvijati po želodcu. Energije še vedno ne čutim. Tempo je porazen... Spomin me zapušča. Kaj se je dogajalo v naslednjih kilometrih se ne spomnim dobro. Vem samo, da me je bolel želodec in da so bili PowerGeli sladki kot malinov sirup. Na eni postojanki sem si gel stisnil direkt v grlo in postalo mi je tako slabo, da sem bil že pripravljen na najhujše - na povratek gela iz želodca... Na srečo nisem naredil senzacije za gledalce.

V prvem delu teka je bilo energije še za kakšen nasmeh
Samo naprej, ni druge
Ob progi sem videl le še tiste navijače, ki so mi ostali v spominu od začetka teka. Drugače sem slišal veliko slovenskih vzklikov, a mi je bilo pretežko, da bi razmišljal, kateremu obrazu dati kateri glas... Kljub temu velika hvala vsem ob progi za navijanje, a proti koncu teka je bil moj edini proces v telesu: samo premikaj se naprej proti cilju! Ob progi se spominjam mojega brata, ki mi je pravil, naj tečem pod 5:00/km, pa bo v redu. To je tempo, ki ga tečem na ogrevanju, tu pa sem ga komaj uspel držati. Brat je bil "online" in je spremljal mojo konkurenco, ki so, kot kaže, tudi imeli težave. Nekje na 34. kilometru več nisem mogel držati in zaviti sem moral na veliko potrebo. Na srečo se je diksi spraznil ravno, ko sem prišel do njega, tako da mi je ta nenačrtovan dogodek vzel manj kot minuto.

Vidim, da smo tekli tudi skozi sam center Celovca!
Proti koncu se spomnim, da bi bilo pametno mišice hladiti s hladnimi gobicami, ki so bile na voljo na okrepčevalnicah, saj so krči v nogah bili vedno hujši. Gobice sem si zataknil za dres in tekel, kolikor je pač šlo. Srčni utrip je padel na skoraj 140. Če se zadev ne spomniš dobro, čas hitro mine in že sem bil 2 kilometra pred ciljem! Uspelo mi je malce povečati hitrost in dvigniti utrip, a bilo mi je sila težko in tudi v želodcu mi je bilo še vedno slabo. Zadnjih 200 metrov je bilo kot, da bi bil pijan v diskaču. Nisem bil priseben, množica ob progi je norela, glasba pa na ves glas. Uspelo mi je, končal sem z najtežjim triatlonom. Postal bom IRONMAN. V zadnjih metrih me prešprinta en tekmovalec (pojma nimam, zakaj se je šparal za konec), jaz sem ga lahko samo pospremil z očesi, saj so bile moje baterije povsem prazne. Stopim v cilj in dvignem roke v zrak! Delo je opravljeno.

Zadnji metri pred odrešitvijo
I AM AN IRONMAN!
Čas teka: 3:13:32
Ocena teka: 2/5
Razlog: S tekom ne morem biti zadovoljen, saj so me ves maraton grabili krči. Prvih 10 km sem tekel, kot sem si želel, potem pa je vse šlo samo navzdol. Zadnjih 20 km je bilo poraznih, saj sem se zelo mučil. Še sreča, da imam Garmin uro, da se lahko skozi grafe "spomnim", kaj se mi je sploh dogajalo v drugem delu maratona.


V cilju sem bil najprej slabe volje, saj sem se zavedal, da se z doseženim časom 09:07:47 v lanskem letu najbrž ne bi uvrstil na Havaje. A ko sem videl moje domače in Kristino, da so navdušeni nad mano, se je moje razpoloženje izboljšalo. Konec koncev sem vendarle postavil lep čas, ki mi je bil še pred dvema letoma nepredstavljiv. Zdaj vem, da sem zmožen iti še hitreje. A za to je potrebno žrtvovati veliko časa in volje za treninge dan za dnem.

Malo kasneje, ko sem si privoščil tuš, masažo, hrano in pivo v velikem šotoru za tekmovalce imenovanem Irondome, se je moje počutje precej izboljšalo. Izvedel sem, da sem dosegel tudi drugo mesto v svoji starostni kategoriji M25-30. To pomeni, da je slot za Havaje najbrž moj! Počakati sem moral še do naslednjega dne na uradne rezultate in izkazalo se je, da so v kategoriji M25 na voljo celo trije sloti (kvalifikacijska mesta za svetovno prvenstvo v Ironmanu na Havajih). To je pomenilo, da grem zagotovo v meko triatlona. Bravo jaz! Poplačane so vse muke na treningih in ves prosti čas, ki sem ga porabil za treniranje. Izpolnil sem svojo veliko željo, zastavljen cilj je dosežen. Pain is temporary - pride is forever!

Aloha Hawaii!



ZAHVALE

Zahvaliti se moram svoji največji navijačici Kristini, ki me je pustila, da sem lahko v miru treniral. Ne samo to, večino časa me je celo vzpodbujala in skrbela, da sem dobro jedel in spal, morila pa me je tudi z razteznimi vajami, da ne bi staknil kakšne poškodbe. Upam, da sem z mojimi uspehi upravičil ves prosti čas, ki ga nisem preživel z njo.

Velika hvala gre Davidu Soku, najboljšemu fizioterapevtu, ker je dovolil, da sem kradel njegov dragocen čas. Brez njega bi bila moja letošnja sezona triatlona bolj na nivoju triatlona za vsakogar. Pozdravil mi je namreč stare poškodbe, zaradi katerih sem že skoraj opustil tek in s tem tudi triatlon. Hvala David, brez tebe bi pozabil, da je lahko tek tudi uživancija.

Hvala tudi prijatelju Tomažu Oštirju, ki mi je zaupal njegov 37 tedenski plan priprav za Ironman. Prihranil mi je ogromno časa pri tuhtanju, kaj in kako trenirati. Tomaž, če si dovolj discipliniran in če volja ne ugasne, je mogoče doseči vse ;)

Zahvala gre tudi mojemu sponzorju TopAtletu za vso energijo, ki sem jo potreboval na treningih in tekmah. High5 znamka športne prehrane je top! Zdaj moram najti samo še tekme, kjer na okrepčevalnicah delijo High5 izdelke, da me več ne bo ponovno zvijalo po želodcu!

Najboljši PRO moški z Davidom Plešetom (3. mesto)
Iván Raña in Linsey Corbin - absolutna zmagovalca Ironmana Austria 2014
In jaz na drugi stopnički v kategoriji M25
POVEZAVE

Uradni rezultati

Moja GPS sled kolesa

Moja GPS sled teka

FinisherPix

Ironman World Championship Hawaii

1 komentar: