Letošnjo tekaško sezono sem zaključil s 33 kilometrsko razdaljo na @obalaultratrail teku v začetku novembra. Tekma je bila nekoliko nenavadna. Že po 100 metrih smo se začeli gledati, kam pa zdaj? 😆
Sledilo je nekaj vzpona in spusta, kjer smo bili predvsem osredotočeni na iskanje označb, da ne bi zašli, saj so bile te ponekod zelo redke. Po nekaj kilometrih smo v ospredju ostali jaz, Tadej iz Ribnice in Matic iz Idrije, ki je imel (na srečo) na uri naloženo traso tekme, tako da je bil on pravzaprav naša navigacija 😀. Ko sva se s Tadejem parkrat že skoraj izgubila, naju je vedno rešil Matic. Odločili smo se, da bomo do cilja raje tekli kar skupaj. Meni je to ustrezalo, saj sem imel dolgo sezono in mi je že malo manjkalo motivacije za vztrajanje v visokih obratih. Tek v družbi je bil tako lepo uživaški s krasnimi razgledi po Obali.
Že smo bili v Strunjanu, kjer pa je Matica začelo pobirati. Rekel je, naj greva s Tadejem kar naprej. Na zadnjem vzponu pred Izolo je imel težave s krči še Tadej, tako da sem v ospredju ostal sam. Počutil sem se krivega, saj smo se zmenili, da gremo do cilja skupaj. Sicer sta oba rekla, naj grem naprej... razmišljal sem o morali, ali je to prav ali ne, ampak tekmo je bilo treba nekako spraviti pod streho.
Sezono sem tako zaključil še s peto trail zmago, ki se bo zabeležila v mojo ITRA statistiko. To je vsekakor veliko veliko več, kot sem si pred sezono sploh upal želeti. Skrita želja je namreč zgolj bila, da bi se lahko kdaj pohvalil s kakšno #ITRA zmago. 😊
