sreda, 11. julij 2018

Challenge Roth 2018

Challenge Roth - dolgi triatlon, ki se lahko postavi ob bok legendarnemu IRONMAN-u na Havajih! Po nekaterih mnenjih še lepša tekma. Zato sem si jo postavil kot moj glavni cilj v letošnji sezoni. Po letu 2014, ko sem opravil Ironman v Celovcu in potem še na Havajih, je bila to moja tretja tekma v dolgem triatlonu (3,8 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42,2 km teka). Spomini iz 2014 so že zbledeli, zato nisem vedel kaj pričakovati od tekme. Vedel sem samo, da sem letos zelo dobro treniral, saj me je od novembra dalje budno spremljal trener Rok Bizjak, s katerim sem začel sodelovati lani proti koncu leta, ko sem prestopil v Olimpija triatlon klub.

Na tekmo v Roth, sem se odpravil že v sredo popoldne z avtodomom v družbi Marka Adamiča, saj sem želel v četrtek zjutraj opraviti še ogled kolesarske trase, kar sva z Markom tudi naredila. Sicer naju je pral dež, a plan je plan :) Zaradi dežja in nekoliko hladnejšega vremena je bilo četrtkovo vzdušje malo bolj zamorjeno, a se je to hitro spremenilo, saj se je v petek popoldne pokazalo sonce, ki je tudi sledilo v naslednjih dneh. Sproščeni dnevi in naelektreno triatlonsko vzdušje pred dirko so mi pomagali, da sem se dobro psihofizično spočil in tako komaj čakal na nedeljo, da se šov začne!

Jaz, Jesse Thomas in Mojca

Same legende! Jih prepoznate? :)

Poznate Global Triathlon Network (GTN)? :) 



Dan pred tekmo v menjalnem prostoru

V nedeljo zjutraj sem imel štart ob 6:45. Prvi val za profesionalci. Plavanje je šlo brez problema, razen enega tunkanja, brce v brado (vsi zobje ostali celi), udarca v glavo (očala k sreči ostala na pravem mestu) in če odmislim, da sem zaradi gneče vsaj kakšnih petkrat popil kar nekaj vode. Plavalni del sem končal v zame presenetljivo dobrem času 56 minut. Ves čas sem plaval v gruči, saj je Donau-Main kanal precej ozek in zato ni bilo veliko maneverskega prostora. Povečanje količine plavalnih treningov v zadnji polovici leta se je torej obrestovalo, saj sem v vodi sedaj bolj samozavesten, sploh med daljšim plavanjem. 3,8 km plavanja mi je tako pravzaprav zelo hitro minilo, na izhodu iz vode pa tudi nisem čutil kakšne posebne izčrpanosti, čeprav sem v vodi ves čas plaval precej močno.

Menjava je bila hitra, in že sem letel s kolesom. Prvi krog je bil super. Nagajal je edino veter, ki je bil precej močan. V prvem krogu torej vse ok, držati sem se skušal fantov, ki so se mi na ravninah sicer malce oddaljili, a sem jih nato ponavadi v klančkih prehitel. V začetku drugega kroga pa šok! Prestavna ročica zadnjega menjalnika gre v prazno! Neki mrdam kabel in spet gre prestavljat. Uf... Čez 3 minute hočem spet prestaviti v lažjo brzino, a ne gre. Šifter se vrti v prazno! Panika!!! Dol gre prestavljat, gor ne. Sranje, po pomoti prestavim v najtežjo prestavo, nazaj v lažjo pa ne gre več. V glavi se mi začnejo vrteti ne ravno optimistične zgodbe. To je Roth! Na to tekmo sem čakal 365 dni! Ne ne, saj je vse je ok...  Ok, ustavi se pri mehaniku, da reši problem. Nekje ob progi so... Joj, klanec je pred mano. Prestavim lahko samo spredaj na mali zobnik, jaooo, bom sploh prišel do vrha? S kadenco 35 nekako privijugam na vrh hriba. Ljudje me gledajo, kaj se grem, a nimam energije, da bi jim razlagal.
Čez nekaj kilometrov zagledam ob cesti šotorček z mehanikom. Ustavim se in začnem panično razlagat, kaj je narobe. Mehanik popravlja kolo enemu Japončku, ki je bil še v prvem krogu in jaz čakam v vrsti. Hurry up!!! Ok, če bom preveč težil, bo trajalo samo dlje. Po ne vem koliko časa, gre Japonec s popravljenim kolesom naprej, mehanik pa se loti mene. Razlagam kaj je narobe in mehanik začne odvijati menjalno ročico. Opazujem ga in zdi se mi, da zgleda še bolj zaskrbljen kot jaz. Po nekaj trenutkih tišine izgovori: "I am sorry. I can't fix it. It's broken". Ja bejž, raje povej, kaj lahko naredimo. Rečem mu, če lahko nekako prestavi zadnji menjalnik, da ne bo ravno v zadnji prestavi. Začne privijačat en majhen šraufek na menjalniku in nato reče, da je zdaj na maksimumu. Dvignem zadnje kolo, zavrtim pedala in veriga skoči iz najmanjšega zobnika zadaj na drugega najmanjšega. Kaj? To je to? Pravi, da več ne gre. Razočarano ga gledam, v njegovih očeh pa vidim samo nemoč. Poberem kolo in se odpeljem naprej. Sranje, a se mi lahko to naredi na najbolj pomembni tekmi? Ok, Murphy... kaj pa drugega. Tahitri fantje so se mi vsi odpeljali, zdaj prehitevam samo tiste, ki so šele v prvem krogu. Skrbi me, ali bom sploh prišel čez vse klance, ki me še čakajo v naslednjih 70 km, kolikor še imam do menjave na tek. V mislih si ustvarjam sliko, kako tečem in ob sebi porivam kolo v klanec. Ne ne, moram odpeljat vse klance, bo že nekako šlo. In k sreči je res šlo. Sicer je bila kadenca ekstremno nizka, ampak saj mi je trener Rok Bizjak dal letos neke čudne treninge za moč v klanec, kjer sem tudi obračal pedala s 50 in manj obrati/minuto. Tokrat je bila v 10% klance frekvenca pedaliranja okrog 40 obr./minuto in manj, ampak uspelo mi je premagati vse strmine. Pojavljati so se začele še težave s krči v stegnih, saj sem moral zaradi nizke kadence voziti veliko bolj na moč. Kako sem lahko prevozil Solarer Berg, mi še zdaj ni jasno, saj gledalci na tem klancu naredijo vsaj pol kilometra dolg špalir, kjer je prostora samo za enega kolesarja, jaz pa nisem mogel iti počasi. Nekako sem le uspel prehitevati triatlonce pred mano, na srečo nisem z nobenim zapel, gledalci pa so skakali s ceste tik pred mano, da se nisem zaletel vanje. Če je bil Solarer Berg v prvem krogu nepozabno doživetje s kurjo kožo in solzami sreče v očeh, je bil v drugem krogu prava močna mora. A sem vse preživel!

S strahom sem pričakoval tek (maraton! 42 km!). Ali bom sploh lahko tekel po vseh težavah na kolesu? V menjalcu zato nisem hitel. Organizacija je v Rothu vrhunska. Kolo samo predaš osebju, ki ga sami parkirajo, tudi vrečo s tekaškimi stvarmi ti osebje samo poišče. V šotoru za preoblačenje se usedem na klop in tudi tukaj ti osebje priskoči na pomoč. Lepo ti izpraznijo vrečo, držijo nogavice, superge, tako da vse poteka gladko. Začnem tečt, narod ploska in na srečo je vse ok. Prvih 10 km tako tečem brez težav. Lep tempo, okoli 4:05/km. Super! Prehitim nekaj tekmovalcev, kar mi da dodatno motivacijo. Ob kanalu srečujem tudi PRO triatlonke, ki so štartale 12 minut pred mano. Prepoznam Lucy Charles, Yvonne van Vlerken... Opa, morda še katero ulovim! :) Po 10 km pa mi postane težko, začnem se mučiti, tempo pade za nekaj sekund. Ok, ne paničari! Na 20. km začnem dobivat malce vrtoglavice. Na trenutke se mi orng vrti. Tega nisem navajen... Tekmujem že okrog 7 ur in pol, mogoče je to krivo. Zmanjkuje mi energije, pojem še moj zadnji gel, ki sem ga imel zataknjenega za žepom, nato pa na vsaki okrepčevalnici grabim vse, kar mi pride pod roke - pijem ISO, energy drink, mineral drink, coke, red bull... Na 28. km pa nov šok! Krč v zadnjo stegenjsko mišico, da skoraj padem po tleh. Solnih tablet več nimam. Malo hodim, tečem naprej. Ok, nekako gre. S kanala sem se vrnil nazaj v mesto Roth, 30. km, spet krč. Auč! Hodim, gre... 32. km, klanec. Krč, ustavit se moram. Ne morem naprej. Gledam uro, kaže tempo 6 min pa še nekaj na km. To ni v redu, tečt moram. Premikam se, tempo zopet pod 6 min/km. Računam, a mi bo uspelo s takim tempom priti do cilja v želenem času pod 9 ur! Spet krči! Uf, kaj za vraga je zdaj to. A bom sploh prišel do cilja? Računam, a mi poštevanka ne gre... Ok, do 37. km se moram spraviti, tam imam do cilja še 5 km, s tempom tek-hoja 6 min/km potrebujem do cilja še pol ure, ker je 5km*6min = 30???... Ok, upam da sem prav izračunal, pol ure še imam torej do cilja... Gledam mojo garmin uro, se prestavljam po meniju, da pridem do ure, ki kaže okoli 15:09. Hmmm... štartal sem ob 6:45 zjutraj, to plus 9 ur je 15:45, se mi zdi. Čaki, a potem bo uspelo? Zdi se mi, da bo! Krči grabijo, ampak zdaj ni časa za jokanje, nisem zastonj treniral kot idiot zadnje pol leta. Stisnem zobe in tečem. Kilometri kar minevajo in že sem nazaj v centru Rotha in še malo in že tečem proti stadionu. Pridem na tepih, muzika nažiga, samo še malo, "shut up, legs!" Toooo, uspelo je! Ura pokaže 8 ur in 53 minut. Jesssss!!!
 😎 

Grizem zadnje kilometre pred ciljem


Na kolesu sem zaradi postanka pri mehaniku izgubil slabih 6 minut (5:41). Ko sem se ustavil in preden sem šel, sem pritisnil na gumb "lap" na mojem Garminu (glejte lap 4). https://www.strava.com/activities/1674804893

Moj tek na Strani - težave so se pričele na 29. km, na 33. so se precej poglobile :p https://www.strava.com/activities/1675525380

Tekma je bila res vrhunsko organizirana. Vesel sem bil tudi vseh tekmovalcev, ki so tekmovali zelo fair-play, saj draftanja (prepovedane vožnje v zavetrju) dejansko nisem opazil.
Zadnjih 200 metrov tečeš po stadionu. Zvečer, zadnjo uro pred zaprtjem, je to še posebej večje doživetje, saj poteka na stadionu cel žur!
Potrditev, da sem se dobro izkazal - tretje mesto v M30

Najhitrejših 10 moških: Sebastian Kienle, Andreas Dreitz, Jesse Thomas, Joe Skipper, Cameron Wurf, James Cunnama... 
Najhitrejših 10 žensk: Daniela Sämmler, Lucy Charles, Kaisa Sali, Laura Siddall, Yvonne Van Vlerken...
Reportaža tekme v nemškem jeziku:


Jaz na uradnih fotkah:

nedelja, 29. oktober 2017

22. Ljubljanski maraton 2017

Evo, to na slikci sem pa jaz osamljen nekje na 36 km maratona v bitki z vetrom in s samim seboj.


Z Ljubljanskim maratonom sem tudi zaključil letošnjo tekmovalno sezono. Vesel sem, da se je končala uspešno, saj sem presegel svoj postavljen cilj in precej izboljšal svoj osebni rekord, ki zdaj znaša 2:50:45. To je bil šele moj drugi maraton (če ne upoštevam še dveh iz IM), tako da sem šel bolj v neznano, saj sem prvega pretekel že daljnega leta 2011.

Na začetku maratona sem začel kar hitro. Držal sem se tekačev pred sabo, saj sem zaradi vetra želel čim bolj izkoristit njihovo zavetrje. Po uri sem šel prehitro glede na plan, ki je bil nekje 4:05-4:10/km. Ves čas sem si to govoril, a sem se v neki točki odločil za tveganje in nisem popuščal tempa tekačev pred mano. 21 km sem tako obrnil okoli 1h 24min. Skupinica se je redčila in na 31 km sem ostal sam. Težko mi je postalo na 33 km, ko sem pretekel klanček mimo Bauhausa pri BTCju. Noge so postale težke, veter se je ojačal. Od tam naprej sem borbal. Nekaj motivacije sem prejel od navijačev ob progi nekaj pa od prehitevanja tekačev pred mano. Velike krize nisem imel. S sabo sem imel HIGH5 energy gele, ki sem jih konzumiral na 5 ali na 7,5 km (okrepčevalnice z vodo so bile vsakih 2,5 km). Prebava je delala super! Na Bavarcu, ko je bilo do cilja samo še 3 km, sem pospešil in prehitel še enega Čeha. Malo za tem pa šok! Krč v zadnjo levo ložo 😐 upočasnim in krč mine. Ok, ne bo šlo hitreje. Tečem čez Zmajski most na tržnico in glej ga zlomka! Krč me tako zategne, da zahodim. Kaj naj zdaj?! Čeh me prehiti nazaj. Poskusim spet teči, tresem nogo, nekako gre, a v bolečini. Čez Tromostovje spet prehitim Čeha in na klančku proti Hotelu Union bolečina poneha. Yessss! Letim naprej, narod navija, vzdušje v centru je fenomenalno, sem že na preprogi, samo še dvesto metrov, auuuč!!! Krč v drugo nogo! Preblizu cilja sem, ni predaje, šepam naprej, zavijem levo na Kongresni trg, zagledam cilj, trasa se rahlo spušča, krč popusti in pritečem v cilj 😎 dobre 4 minute hitreje od plana! 👍 Za menoj je 2 uri in 50 min uživanja v krasni atmosferi in odlični organizaciji.
Hvala prav vsem, ki ste me vzpodbujali, brez vas bi bil rezultat zagotovo kakšno minuto slabši. Dosegel sem 30. mesto absolutno in 14. med Slovenci.
V cilju nisem imel kakšnih hujših težav, še največ težav imam zaradi žuljev, ki sem jih dobil najbrž zaradi napačne izbire nogavic (sem obul bolj debele, da bi mi bilo kao bolj udobno, a se je to izkazalo kot slaba odločitev) 😀

Mojo aktivnost oz. GPS sled lahko pogledate na Stravi: https://www.strava.com/activities/1252354238

sobota, 26. avgust 2017

Faakersee Triathlon 2017

Pokal sem dobil! In brisačo!

Image may contain: 3 people, people smiling, indoor

V soboto, 26.8.2017, sem tekmoval na Faakersee triatlonu, kamor sem šel preizkusit tempo in svojo formo za IRONMAN 70.3 World Championshipki me čaka čez 14 dni! S testom sem zadovoljen. Upam, da se do glavne tekme sezone dobro spočijem in potem mogoče še malo nadgradim svoj nastop.

Faakersee Triathlon pa je tako kot vsako leto super organizirana tekma. Na plavanju so bili neopreni dovoljeni, kar mi zelo ustreza in sem tako v primerjavi z ostalimi kar dobro plaval (za moje pojme). Na kolesu se nisem brezglavo vrgel v lovljenje tistih pred mano, ampak sem umirjeno začel, in iz kroga v krog stopnjeval tempo. Podobno je bilo tudi na teku, kjer sem hitro našel dokaj konstanten ritem v ne preveč rdečih številkah, čeprav je bila trasa kar razgibana. To je bil super test, saj bom moral na svetovnem prvenstvu v polovički na 21 km teka premagati kar 297 metrov višinske razlike. Hmmm...  Če ne kaj drugega, bo pa vsaj uvertura v jesensko/zimsko pohajkovanje po gorah, ki se ga že veselim.

Aja, na Faakerju sem pa dosegel 7. mesto absolutno, 1. v age group kategoriji. Tekmovalo je okoli 600 triatloncev.

In hvala mojim podpornikom! Brez njih bi bilo vse težje.
Solvera Lynx
SportR.si - kolesarski center, trgovina in servis 
TopAtlet 
Hoka One One 
Favn - Zdravilna moč zelišč

nedelja, 23. april 2017

OCEAN LAVA PARENZANA

Triatlonska sezona je odprta!

Na povabilo organizatorja sem se z veseljem udeležil edinstvene tekme, ki je povezala "skregan" Piranski zaliv s startom v Kanegri in s ciljem v Portorožu: Ocean Lava Parenzana. To je triatlon polovične Ironman razdalje.


Plavanje v Kanegri s čudovito kuliso slovenske obale, a v mrzlem morju mi ni povzročilo večjih težav. Plavalna trasa je bila zaradi nizkih temperatur skrajšana iz 1,9 km na 1000 metrov.


Kolesarjenje po prelepi Istri vse do doline reke Mirne je bilo zelo lepo. Sicer sem že na začetku kolesarske trase izgubil stik z vodilnim Avstrijcem (Christoph Schlagbauer), ki je bil prehiter zame, a sem skušal ostati miren, kolesariti svoj tempo in poskusiti napasti na teku.


Na tek sem prišel s precejšnjim zaostankom, toda nisem se predal, tekel sem na svojem limitu in potrpežljivo čakal, ali se bo pred mano zgodilo kaj presenetljivega. Nagrajen sem bil na 19. km oz. 2 km pred ciljem, ko sem prehitel Christopha zaradi krize, v katero je padel, tako da sem ciljno črto prečkal kot zmagovalec z velikim nasmeškom na obrazu =)



Trasa triatlona je res enkratna, dogodka ni pokvarila niti schengenska panika, mejo smo namreč (na moje presenečenje) prečkali oz. jo pretekli brez vsakršnih zastojev. ;)


Hvala vsem, ki ste mi pomagali in ste del moje tripustolovske zgodbe!


Kaj mi je bilo všeč:
+ lokacija prireditve --> fantastična trasa
+ pasta party --> ni bilo samo makaronov, temveč tudi solata, krompir, meso... :)
+ večerja dan pred tekmo in kosilo po tekmi
+ policisti in redarji so na vseh križiščih ustavljali promet in delali red na cesti
+ veliko okrepčevalnih postaj
+ lepa finisher majica
+ veliko kakovostnih fotografij s tekme

Kaj me je zmotilo:
- občutek sem imel, da je bilo spremljevalno vozilo na kolesarskem delu v začetnih kilometrih preblizu vodilnemu tekmovalcu (drafting)... ampak to so ugodnosti, če si prvi ;)
- na nekaterih postojankah je bila na voljo le voda in banane - pričakoval sem vsaj kakšno energijsko pijačo ali coca-colo, kot je bilo rečeno na briefingu
- na določenih mestih slabo označena tekaška trasa
- urnik podelitve

Rezultati: http://www.protime.si/images/rezultati2017/Lava_Rezultati_absolutno.pdf

Mediji:
http://oceanlavaparenzana.eu/uncategorized/premier-event-in-a-world-of-triathlon-went-just-perfect/
https://www.meinbezirk.at/weiz/sport/die-triathlonsaison-ist-erfolgreich-eroeffnet-d2101371.html
https://www.triaguide.com/schlagbauer-mit-rang-2-bei-ocean-lava-parenzana/
http://www.arf.at/?p=246333

Jaz in Christoph

ponedeljek, 20. junij 2016

Kros triatlon Vogršček 2016

V soboto, 18. junija 2016, je že 4. leto zapored potekal Kros triatlon Vogršček. Triatlon je letos ponovno štel za državno prvenstvo. Organizator Triatlon klub Ajdovščina je poskrbel, da je tekma potekala brez zapletov, čeprav jim je vreme v dneh pred samo izvedbo precej ponagajalo z veliko količino padavin. Zaradi tega je bila kolesarska trasa na določenih mestih precej razmočena, kar je triatlon naredilo še posebej zanimiv.

MTB kolesa v menjalnem prostoru (vir vseh fotografij: FB)
Na Vogršček sem šel braniti zmago iz leta 2014 in 2015. Vedel sem, da bo letos še posebej težko, saj je bila na štartni listi konkurenca, ki me je že premagovala na triatlonih, pa tudi dovolj specifičnih priprav za kros tekmo nisem uspel narediti. A vedno bi lahko bil pripravljen bolje, tako da sem na tekmo vseeno šel s ciljem, da obdržim naslov državnega prvaka in da dam vse od sebe.

nedelja, 29. maj 2016

OCEAN LAVA Celje - Logarska dolina

V soboto, 28.5.2016, sem se udeležil triatlona, ki se po novem imenuje Ocean Lava Celje - Logarska Valley. Gre se za standardno polovičko: 1,9 km plavanja v Šmartinskem jezeru, 90 km do Logarske doline in 21 km teka gor, dol, čez korenine in travnike, v glavnem - najlepši in najtežji triatlon v Sloveniji!

Logarska dolina
Triatlona sem se udeležil že tretjo leto zapored in še tretjič mi je uspelo zmagati. Res je, da letos ni bilo resne konkurence, tako da sem že iz vode prišel na vodilnem položaju, kar se mi v moji karieri še ni zgodilo. Vseh 1900 metrov sem plaval kontrolirano, brez večjih težav, mogoče tudi zato, ker na začetku nisem preveč pošprintal in me kasneje ni tako "zabilo". Proti koncu sem sicer začel čutiti svoja tricepsa, kar sem vzel kot pozitivno stvar, saj sem si mislil, da pa mogoče delam zavesljaje vsaj približno pravilno :) (jaz in plavalna tehnika namreč nisva najboljša prijatelja).

Iz vode sem prišel približno pol minute pred klubskim kolegom Timom Gošnjakom, nato pa sem na kolesu odpeljal svojo tekmo in sotekmovalcev nisem več videl. Ves čas sem vozil v svojem ritmu, tako da vse do konca nisem imel večje krize. Sicer sem imel težave z bolečino v spodnjem delu hrbta, ki je najbrž posledica premalo preživetih ur na mojem TT (krono) kolesu in zanemarjenja strečinga in masaž v zadnjih mesecih. Zaradi tega sem na kolesu večkrat "poabzical", s čimer mi je uspelo lepo nadzirati oz. ublažiti bolečino v hrbtu.

Na kolesu sem pojedel High5 gel in čokoladico:
- 1x Energy Gel,
- 1x Energy Bar,
ter popil:
- 1x bidon vode
- 1x bidon 4:1 Energy Source napitka v kateri sem imel raztopljeno tudi ZERO tabletko brez okusa.

Na zadnji okrepčevalni postaji na 85 km mi je uspelo dobiti še plastenko vode, iz katere sem naredil nekaj požirkov, saj sta mi bila dva 0,7 litrska bidona tekočine mogoče malo premalo. Bilo je namreč kar vroče in sonce je pripekalo.
Uradna priporočila po vnosu energije med aktivnostjo so sicer precej večja, ampak iz izkušenj sem ugotovil, da je moja zgornja meja zaužite energije na 90 km tempo kolesa takšna, kot sem zapisal zgoraj.
Mogoče je krivo tudi to, da sem v moji splošni prehrani zmanjšal količino ogljikovih hidratov (makaroni) ter povečal količino maščob in beljakovin (maslo, jajca, slanina, pršut, zrezki...) in znam zato na daljši rok iz telesa bolje črpati energijo? Upam, da je tako :)

Na teku mi je bilo najtežje. Pozabil sem že, kako vleče se prvih 3 kilometre klančka in razmišljal sem že, da bi upočasnil tempo, saj sem imel pred zasledovalci precejšnjo prednost. Ampak to se seveda ni zgodilo, saj sem si želel čim prej priti v cilj in izboljšati svoj lanski čas ter si dokazati, da sem tudi v zadnjem letu napredoval v svoji telesni pripravljenosti.

On the run
Na teku sem pojedel samo en Energy Gel, saj so bile okrepčevalne postaje založene s coca-colo, ki jo v trenutkih izčrpanosti obožujem. Na okrepčevalnicah sem si pomagal še z vodo, ki jo obvezno popijem po vsakem kozarčku kole, da razredčim zaužiti sladkor (prevelika koncentracija sladkorja ponavadi povzroči bolečine v želodcu). Z vodo sem si še hladil glavo, saj je bil ta dan prvi vroč dan v letu (temperatura blizu 30°C?). Na teku sem čutil precejšnjo utrujenosti, noge niso bile tako lahke kot pred mesecem dni v Franciji (IM 70.3 Pays d'Aix). Poznalo se je nekoliko manj počitka v dnevih pred tekmo, a vseeno sem nisem predal in sem zborbal do konca. 

V cilj sem uspel priti po 4 urah in 26 minutah. Svoj lanski čas sem izboljšal skoraj za 4 minute. Razliki bi lahko dodal še vsaj kakšno minuto, saj je bila letos trasa zaradi popravila mostu pri Plesniku nekoliko daljša. 

Ocean Lava Logarska finish line
V cilju sem lahko v znak zmagoslavja poziral z dvignjenimi rokami. Sledilo je zasluženo pivo in kosilo z mešanim mesom na žaru ter proslavljanje z mojimi tremi najmlajšimi navijačicami (nečakinjami). :) Mission accomplished!

Finisher
Top 5
Upam, da sem z mojim zapisom dobro predstavil triatlon v Logarski dolini in da ste morda spoznali kakšno novo zanimivost glede načina prehranjevanja, ki je bistvenega pomena pri daljših razdaljah triatlona. Morebitna dodatna vprašanja lahko zapišete v komentar pod objavo.

ponedeljek, 30. november 2015

Ljubljanski maraton 2015 - Rekreativni tek 10 km

Ker sem bil od celotne sezone že precej utrujen, tako fizično kot psihično, sem na letošnjem Ljubljanskem maratonu odtekel samo 10 kilometrsko traso. Po eni strani več nisem imel motivacije, da bi se preganjal še dodatno uro in pol, čeprav zadnjič v tej dolgi sezoni, po drugi strani pa sem videl izziv v krajši razdalji, saj že zelo dolgo nisem odtekel 10 kilometrov "na suho in na polno" in me je zanimalo, če lahko izboljšam svoj osebni rekord.

Na štartu sem se znašel med samimi dobrimi atleti
Tek je bil zelo nenavaden. Na samem začetku sem se pognal za prvimi, ki so seveda šli prehitro za mojo pripravljenost, zato sem ostal sam. Potrudil sem se, da sem nekje v drugem kilometru ujel tekača pred sabo (Miha Dobravec) in nato tekel v njegovem zavetrju. Po začetnem šoku, ko je tempo znašal okoli 3:15/km, sem se nekako spočil in čutil sem, da bi lahko šel nekoliko hitreje, čeprav sem v zavetrju tekel zame zelo hitrih 3:33/km. Takšen kratek tek je "all in", ne rabim se šparat, sem si govoril. Ko sem na 5. kilometru zagledal čas 17:15, so se mi oči kar zasvetile, saj nisem pričakoval tako dobrega tempa. Optimizem je bil na višku, zato sem malo pred 8. kilometrom dal v višjo prestavo in zašprintal proti cilju. Še ne pred 9. kilometrom sem bil skoraj že gotov! Le kaj sem mislil, s tole višjo prestavo... A bil sem že na Bavarcu. Ljudje so navijali, nekateri so me celo prepoznali in dobil sem mravljince po celem telesu. Pritečem mimo gostilne Šestica in cilja še kar ne vidim... Zadnji kilometer se je vlekel bolj kot preostalih 9! Končno sem pri Nami, tečem mimo Emonske kleti in zavijem levo na Kongresni trg. Hvala bogu, da zadnjih 100 metrov visi navzdol.


Še zadnji metri pred ciljem
V cilj sem pritekel s časom 34:42, kar je rezultat, o katerem sem le sanjal. 10 kilometrsko traso sem pretekel v povprečnem tempu 3:28/km. To je seveda moj osebni rekord. Kot kaže se moja fizična pripravljenost iz leta v leto še vedno izboljšuje, tudi na krajših razdaljah. Z dosežkom sem zelo zadovoljen, absolutno sem na 10 km dosegel 11. čas med moškimi, za minuto pa sta me prehiteli še atletinji Sonja Roman ter Maruša Mišmaš. V zimski spanec se lahko zdaj podam popolnoma pomirjen in sproščen.

Uradni rezultati: http://vw-ljubljanskimaraton.si/sl/result/20lm

Moja GPS sled: https://connect.garmin.com/activity/937991269

torek, 20. oktober 2015

Triatlon Poreč 2015

Po napornem tritedenskem ciklu v začetku septembra, ko sem uspešno zvozil tri dirke (Svetovno prvenstvo v Ironman 70.3, Triatlon Bled in državno prvenstvo v kros triatlonu TNatura Bohinj), sem že mislil zaključiti s triatlonsko sezono, a so me prijatelji pregovorili in prijavil sem se še na Triatlon Poreč, 18.10.2015, ki je štel tudi za državno prvenstvo v dolgem triatlonu (middle distance). In ni mi žal, saj je bila tekma in tudi celoten vikend enkraten.

Tokrat smo si malo privoščili in že v petek po službi odpotovali v Poreč, saj je organizator TK Swibir ponudil bivanje v hotelu Molindrio po res ugodni ceni, poleg tega pa se je ob rezervaciji hotela znižala štartnina za -50%, tako da sem plačal za prijavnino na triatlon le 25 EUR. :)

Pogled iz hotela
Soboto sem tako izkoristil za ogled trase, tako plavalne, kolesarske, kot tudi tekaške. Vedel sem torej, kaj me čaka in proga ni bila tako lahka, kot je zgledala na prvi pogled. V nedeljo je bil štart ob 8:00, hotel pa smo imeli le kakšnih 300 metrov stran, tako da ni bilo pretiranega jutranjega hitenja. Prijavil sem se v kategorijo "Elite", v kateri naj bi štartali profesionalci, saj so se v njo prijavili tudi nekateri moji prijatelji in znanci in želel sem se pomeriti z njimi. Štart za elite in za age group je bil namreč v razmiku 10 minut. Na štartu smo tako stali vsi najboljši slovenski dolgoprogaši, manjkal je le David Pleše in Matija Meden. Sem morda koga pozabil?

Priprava opreme pred tekmo
Plavali smo v lepem in mirnem morju.

ponedeljek, 14. september 2015

TNatura Bohinj 2015

Letos je državno prvenstvo v kros triatlonu potekalo v Bohinju na TNatura triatlonu pod okriljem ETU zveze. Tekma je bila v nedeljo, 13.9.2015, na srečo v sončnem in lepem vremenu. V soboto na ogledu trase me je prijetno presenetilo, ko sem zagledal Conrada Stoltza, 7 kratnega svetovnega prvaka - živo legendo kros triatlona. Lepo, da znajo v Slovenijo privabiti takšna velika zveneča imena. Nedeljsko tekmo sem zato komaj čakal in živčki so delali tako, kot da bi čakal na svoj prvi triatlon :)

Plavali smo v prelepem Bohinjskem jezeru

nedelja, 06. september 2015

Triatlon Bled 2015

V soboto, 6.9.2015, je na Bledu potekalo odprto državno prvenstvo v olimpijskem triatlonu. Teden dni po svetovnem prvenstvu v IRONMAN-u 70.3 moje telo še ni bilo spočito, zato nisem bil prepričan, ali bi se sploh udeležil triatlona na Bledu. Družba prijateljev je prevesila tehtnico, tako da sem se odločil, da grem na Bled opraviti dobro trening tekmo za prihajajoče državno prvenstvo v kros triatlonu, ki bo 13. septembra 2015 (TNatura Bohinj), z rezultatom pa se ne bom obremenjeval. Ko sem se v soboto opoldne pripeljal na Bled, me je vse minilo, saj je bil zunaj mraz (14°C) in dež, ceste pa so od naliva bile na pol poplavljene. Obotavljal sem se, ali se sploh prijaviti, a misel na to, da skočim v neopren in v dežju odplavam 2 kroga v jezeru, se mi je zdela zabavna, saj mi bo bolj toplo kot na kopnem.

Bled v vsej svoj lepoti (foto: Tomaž Vrtačič)
A kmalu po prijavi slišim napovedovalca, da ima voda 22,5°C in da neopreni ne bodo dovoljeni. Sranje.