Obala trail in zaključek trail sezone 2021

Letošnjo tekaško sezono sem zaključil s 33 kilometrsko razdaljo na @obalaultratrail teku v začetku novembra. Tekma je bila nekoliko nenavadna. Že po 100 metrih smo se začeli gledati, kam pa zdaj? 😆

Sledilo je nekaj vzpona in spusta, kjer smo bili predvsem osredotočeni na iskanje označb, da ne bi zašli, saj so bile te ponekod zelo redke. Po nekaj kilometrih smo v ospredju ostali jaz, Tadej iz Ribnice in Matic iz Idrije, ki je imel (na srečo) na uri naloženo traso tekme, tako da je bil on pravzaprav naša navigacija 😀. Ko sva se s Tadejem parkrat že skoraj izgubila, naju je vedno rešil Matic. Odločili smo se, da bomo do cilja raje tekli kar skupaj. Meni je to ustrezalo, saj sem imel dolgo sezono in mi je že malo manjkalo motivacije za vztrajanje v visokih obratih. Tek v družbi je bil tako lepo uživaški s krasnimi razgledi po Obali.

Že smo bili v Strunjanu, kjer pa je Matica začelo pobirati. Rekel je, naj greva s Tadejem kar naprej. Na zadnjem vzponu pred Izolo je imel težave s krči še Tadej, tako da sem v ospredju ostal sam. Počutil sem se krivega, saj smo se zmenili, da gremo do cilja skupaj. Sicer sta oba rekla, naj grem naprej... razmišljal sem o morali, ali je to prav ali ne, ampak tekmo je bilo treba nekako spraviti pod streho.

Sezono sem tako zaključil še s peto trail zmago, ki se bo zabeležila v mojo ITRA statistiko. To je vsekakor veliko veliko več, kot sem si pred sezono sploh upal želeti. Skrita želja je namreč zgolj bila, da bi se lahko kdaj pohvalil s kakšno #ITRA zmago. 😊

Foto: @rokt59

Ljubljanski maraton 2021

Leto 2021 sem se v celoti posvetil trail teku – teku po stezicah čez drn in strn oz. kako bi to besedo prevedli v slovenščino 😆. Za mano je bilo že kar nekaj tekem, od vroče Trans Gran Canarije v februarju, do državnih prvenstev v gorskem teku gor-dol in kratkem trailu pa vse do koroškega ponosa K24 s 100 kilometrsko traso in 6.000m višincev. Sezona je bila torej naporna, a kljub temu me je cestni maraton, 42,2 km dolga preizkušnja, premamil. Do njega namreč čutim posebno spoštovanje, saj je to olimpijska disciplina, kruta preizkušnja vzdržljivosti in hitrosti človeškega telesa.

Ko sem videl, da bo po koronski odpovedi leta 2020, Ljubljanski maraton v 2021 izpeljan, sem se hitro odločil, da se ga udeležim. Postavil sem si visok cilj, ki mi je bil poseben izziv, katerega pa sem kasneje na treningih večkrat obžaloval, saj je bilo za to potrebno res trpeti in že na treningih ves čas dajati svoj maksimum. Želel sem si namreč teči svoj osebni rekord, kar pomeni hitreje od dveh ur in 39 minut. Ko sem to namero povedal svojemu trenerju Roku Bizjaku, je bil takoj za akcijo in kar preko telefonskega pogovora sem videl njegov nasmeh in kako si mane roke, ker se bo lahko spet izživljal nad mano s svojimi brutalnimi treningi. No, morda malo pretiravam, a resni treningi za maraton niso šala. Tako pač je. Zavedam se, da je takšen način dela edina možnost za napredek, saj je za dober rezultat na maratonu potrebno ogromno trdega dela.

S specifični treningi za maraton sem tako začel po trail tekmi K24 oz. ko sem se sestavil po njen. Realno gledano je bilo to v začetku septembra. Torej na voljo sem imel slaba dva meseca. Vmes sem še skočil na trail Julian Alps Trail, 60 km, ki mi je vzel vsaj še kakšen teden ali dva resnih treningov za maraton (zaradi taperinga in regeneracije). V resnici mi je tako ostal zgolj dober mesec dni za priprave na maraton. Treningi so zgledali tako, da sem čez teden naredil en intenziven intervalni tek in en daljši fartlek, kjer je bil tempo hitrejši od planiranega na tekmi, za vikend pa še dolgi tek s tempom malo počasnejšim od načrtovanega tempa na tekmi. Poleg tega so bili na sporedu še razteki, s katerimi sem skušal kilometrino približati 100 km na teden. Vem, da je to daleč od količine profesionalnih tekačev, ampak v redu je za normalnega človeka, kot sem jaz.

Da mi je vse to uspelo, se moram zahvaliti moji Martini, ki ljubi tek prav tako močno kot jaz, tako da večjih prepirov ni bilo 😊. Tudi ona je trenirala za maraton, z odliko je opravila delo zajčka – tempo tekača za 3h 15min. Zahvala gre tudi mojemu malemu sinčku, ki s svojo pozitivno energijo vedno poskrbi za veselje in smeh. Seveda pa je ključni dejavnik pri premagovanju težkih treningih tudi športna prehrana. Kot že vrsto let se poslužujem 4Endurance znamki. Novi Nduranz Energy Unit Drink je moj redni spremljevalec na intervalnih treningih, ki jih večinoma naredim kar na stadionu. Popijem ga tudi že pred treningi ter tako svojemu telesu zagotovim optimalno hidracijo in elektrolitsko podporo. Na dolgih tekih pa ne gre brez 4Energy gelov, ki so mi idealni vir energije, ko mi zmanjkuje glikogena, poleg tega pa so nežni do mojega želodca, saj po zaužitju nisem še nikoli imel težav s prebavo. Pri regeneraciji po treningih pa mi je pomagal okusen REGEN z idealnim razmerjem med beljakovinami in ogljikovimi hidrati.

Dan D se je bližal in veselil sem se, da po dolgem času spet prečešem Ljubljano. Malo sem bil slabe volje, ko sem izvedel, da bo letos maraton speljan v dveh krogih. Tako bo mogoče pravzaprav videti samo polovico Ljubljane 😉. Trener je bil siguren vame, jaz pa malo v dvomih, ampak če ne poskusiš, ne veš. Zato sem kar pogumno startal in se držal zastavljenega tempa 3:40/ km. Na začetku je letelo kar samo od sebe. A sem po par kilometrih spustil skupino pred sabo, v kateri je tudi tekla kasnejša zmagovalka na 21 km (Neja Kršinar). Že pred 5 km sem tako ostal sam, tako da se je pričela psihofizična igra, kako v hitrem tempu na limiti brez popuščanja preteči vseh 42 km. Pravzaprav mi je kar dobro kazalo. Na vsaki okrepčevalnici sem srknil kozarec vode, vsakih 20 minut pa sem si privoščil 4energy gel začenši malo pred 40. minuto. S tem, ko računaš in čakaš, kdaj lahko vzameš naslednji gel, čas pravzaprav zelo hitro mineva. 2, 3, 4 ure, noben problem. 😃

Na 18. km sem prvič občutil težje noge. Nisem paničaril, naslednji gel bo tisti s kofeinom. Okus Cola ali Cherry. Ta ta zadnji mi je najljubši. Upam, da izvlečem prav tega iz mojega Leki paska. Bingo! Kilometri so minevali, gledalci in navijači so nam dajali dodatno energijo, tako da sem poskušal čim bolj uživati in vračati nasmehe ljudem ob trasi. Toda moj tempo ni več želel najbolje sodelovati z načrtovanim, saj je za nekaj sekund padel. Nič zato, še vedno sem znotraj načrtovanih okvirjev. Čas sem preverjal vsakih 5 km. Na 30. km še vse ok. Gele sem mazal enega za drugim, a na 34. km me je začelo nekaj žgečkati po mečih. Krč! Malo upočasnim, a ne pomaga. Na naslednji okrepčevalnici zato zahodim, da se dobro napijem vode in v miru vzamem nov gel. Naslednji kilometer je bolje, a nato se rahli krči zopet pojavijo. Ja nič, do konca bo borba s telesom in umom. Do cilja sem tako moral teči nadzorovan tempo in žal gledati, kako sekunde bežijo stran. Sproti sem računal, če mi bo slučajno uspelo teči pod 2:36, a na koncu se je ura ustavila pri 2:36:53. V cilju tokrat ni bila prisotna totalna utrujenost, kar je pomenilo, da sem skozi ves maraton preko 4energy gelov odlično doziral vso potrebno energijo. Malo kislega nasmeha je sicer bilo prisotnega, saj so me krči bremzali, da nisem mogel pokazati vsega, kar sem bil sposoben tisti dan, ampak hej, ne bodi slabe volje, krepko sem popravil svoj osebni rekord, nekaj rezerve pa sem si pustil še za naslednjič! 😁

Upam, da bo še priložnost. Ob 4Endurance prehrani se za to nimam nič bat. Zdaj je potrebna analiza, kaj lahko naslednjič naredimo drugače ali bolje, da bo izplen na tekmi še boljši. Nekaj pa je jasno - na treningih bo za dobre rezultate potrebno še vedno trdo delati, za vse ostalo pa poskrbi 4Endurance. 😊 

Na treningih in tekmi sem uporabljal:
- Nduranz enrgy unit drink
- 4energy gele
- REGEN
- in ostale dodatke (glutamin, zink, magnezij, C vitamin).

https://4endurance.si/

Uporabi kodo za popust: ULTRA10

S1 Trail - La Corsa della Bora (Tek z burjo) 2019

Moja prva trail tekma. Tek z burjo, 57 km. Fantastično 😎

#s1trail   http://www.s1trail.com/

Preteči 57 km v začetku januarja, hmmm.... a se to sploh da? "If you never try, you'll never know", se glasi moje motivacijsko gonilo v zadnjem času. In sem šel. In bilo je krasno!

Zime ne maram najbolj, zato me je bližina morja dodatno privabila, da sem se prijavil na mojo prvo ultra trail tekmo, ali kako se temu reče? Upal sem na sončno in toplo vreme, idealno za pobeg iz zime, in to sem tudi dobil. Torej idealni razplet za moj krstni nastop med trail tekači.

To je bilo nekaj novega zame, zato sem moral osvojiti nekaj novih pojmov - tekaški nahrbtnik, obvezna oprema, mehki bidoni, trail superge... A vse to jaz rabim? Pred tekmo sem se malce lovil, a nekako sem osvojil vse novosti, ki jih nisem vajen iz triatlona in "navadnih" tekov po ravnini. Veseli december, novo leto, in dan D je že bil pred vrati! A sem jaz sploh kaj treniral? Ah, saj imam v nogah oktobrski ljubljanski maraton (42 km je bila do sedaj najdaljša razdalja, ki sem jo pretekel) pa tudi z mojo Martino sem v zadnjih dveh mescih veliko preskakal po hribih in gorah. 😍

Start

Jutro pred tekmo - mrazzz. Temperature malo pod ničlo po mojem mnenju. Start v Pesku (prva vas na italijanski strani mejnega prehoda Krvavi potok blizu Kozine), ura 7:30. Ravno se je zdanilo, tako da čelnih lučk ne bo treba imeti. Malo adrenalina pred startom je povzročilo, da me ni preveč zeblo. Z Martino čakava na startni pok, Italijani nekaj govorijo, nič ne razumeva, množice se kar naenkrat usuje... aja, to je start? Ok, gremooo! Prvi kilometer je potekal skozi gozd po potki navzdol. Ker nisem startal povsem v osredju, me tekmovalci nekoliko zadržujejo, stežka jih prehitevam po grdem terenu. Nato pridemo na makadam cesto - bivšo železniško traso Kozina-Trst. Tam vidim naprej, kakšnih 100 metrov pred mano je prvi tekač. Tečem tempo pod 4:00/km in se prebijam v osredje. Želim priti v stik z vodilnimi. Po dveh kilometrih mi to uspe. Proti Socerbu tečem v skupinici 5 do 6 vodilnih tekačev. Na ravnini tempo ne pojema. Ni mi lahko, a ne upočasnujem. Ostanemo trije, nazaj se ne oziram.

Pri gradu Socerb se razprostre čudovit razgled na morje. Najraje bi kar malo postal in naredil kakšno fotko, ampak hej! Na tekmi sem 😊 treba hitro naprej. Na teku navzdol prehitim oba sotekmovalca, s katerima sem tekel zadnje kilometre in vidim, da se jima oddaljujem. To mi da dodatno motivacijo, da ne upočasnjujem. Nato pridemo v Dolino, kjer je prva okrepčevalnica, a se ne ustavljam. S sabo v bidonih imam še veliko zaloge vode pa tudi hrane (čokoladic) se skoraj nisem dotaknil, saj smo šele na 13. kilometru. Iz Doline je sledil vzpon, kjer sta me tik pod vrhom ujela prejšnja dva tekmovalca. Na spustu spet pobegnem, ne vem, zakaj gresta dol tako počasi, saj gre navzdol samo od sebe. 😉 Sledi zopet vzpon, kjer čakam, da me kdo ujame. A za mano ni nikogar. Povzpnem se na kraški rob, kjer so krasni razgledi na morje. Tečem že proti severu nad Trstom in razmišljam, kako to, da sem kar prvi. Prvo mesto me vleče naprej, da ne upočasnjujem. Trasa poteka po težkem terenu, ves čas moram paziti, kam stopam, saj so tla polna pasti za zvin gležnja. Zaenkrat mi dobro uspeva! Na 30. km začnem čutiti, da so moje noge že kar utrujene. Mislim, da me hočejo zagrabiti krči. Malce upočasnim in čakam, kdaj bo 33. km z novo okrepčevalnico. Končno se ta pojavi pred mano. Napijem se coca-cole, oh, kaj prija. Iz nahrbtnika si v predal spredaj pripravim nove čokoladice in gel in že grem naprej. Vetrovke si še ne bom slekel, saj je kar mrazZz… Čeprav je vreme prijetno sončno, je najbrž le nekaj stopinj nad ničlo.

Par kilometrov zopet leti, a zatem noge hitro postanejo težke. Še vedno sem prvi, bom zdržal do konca? Moram! Na 38. km so noge čisto adijo, bolijo me. Na 40. km me preseneti nepričakovana postojanka s hrano in pijačo. Ker me hočejo grabiti krči, pijem isotonik z elektroliti. Bolj slabo pomaga, ko grem naprej ni nekih bistvenih sprememb. Tempo mi občutno pade. Noge bolijo, da niti navzdol več ne morem teči hitro. Kdaj bo konec? Oh, še 17 km!!! Zdržati moram do 46. km, tam je nova okrepčevalnica. Nov klanec, ne morem več teči. Hodim. Za sabo zaslišim nekoga. Uf, nekdo me je dohitel. Kdo je to? Gledam ga, mimo mene gre kot puščica. Vsaj 2 prestavi hitrejši je. Je ta mogoče na trasi za 21 km, ki je imela kasneje start? Ne vem. Niti me ne zanima, samo do konca moram priti. Nekje na 44. km me prehiti še eden. Tega prepoznam, to je Tirolec, s katerim sem tekel na začetku trase. Joj, zdaj pa zagotovo več nisem vodilni.

Na 46. km je zadnja postojanka s hrano in pijačo. Pijem kolikor gre, a prave energije ni več. Še nikoli v življenju nisem toliko pretekel. Pred mano pa je še 11 km. Ah, saj nekako bo šlo. Počasi grem naprej. Teren še vedno sila težaven. Zaradi utrujenih nog se parkrat skoraj spotaknem, na srečo nič hudega. Težavo že imam spremljati vse oznake, kje gre trasa. Na nekem delu se tudi zgubim. To je zdaj že drugič, tokrat res ne vem, a sem na pravi poti ali ne. Nikjer več ni oznak, jaz pa se spuščam po stopnicah proti morju. To res ni dobro. Ampak saj kam drugam bi pa lahko šel? Ne ne, moram nazaj. Na srečo sem se pravilno odločil, najdem nazaj pravo pot. Zgubil sem kvečjemu 3, 4 minute? No, saj ni važno, noge niso več tekmovalno razpoložene, glava pa še manj. Okoli 4 km pred ciljem sledi vratolomni spust do obale. K sreči ga preživim. Nato sledi še kakšen kilometer po obali, plezanje čez skale. Tudi to na srečo preživim brez vidnih posledic. Tečem skozi Portopiccolo. Nekaj turistov se sprehaja. Gledajo me, zagotovo jim ni jasno, kaj se dogaja… Zadnja dva kilometra je zopet vzpon. Klanec do cilja v Visoglianu. Samo še to. Gledam nazaj, nobenega ni. Mogoče sem pa še tretji. Tretje mesto je več, kot sem pričakoval pred tekmo. Saj to je dobro. To še moram sfajtat. Potrudim se, saj je še samo kakšnih 10 minut in bo konec. Prečkam še par cest, slišim speakerja, vidim stadion. Ouujjeeee, cilj! Še zadnjih 100 metrov po rdeči preprogi in konec je! Zmogel sem 57 kilometrski trail. Uf, vse se da, če se hoče.

Cilj - finish line

Moj krstni nastop na trailu je na koncu res prinesel 3. mesto absolutno na S1 Trail razdalji (57 km). Zelo vesel sem z izkušnjo, ki sem jo dobil. Trail tek je res lep in zanimiv. V cilju še počakam mojo Martino, ki ji gre tudi odlično! Na koncu je dosegla 4. mesto med dekleti (prve tri pravzaprav same profike) in 26. med vsemi tekmovalci. Wauuu, ponosen! A rezultat na koncu ni pomemben, važen je super preživet dan in ena zgodba več v mojem življenju. 😊 Hvala Martina in zahvala še Roku in Sari za prevoz in za prijetno druženje ob pici in pivo! Kaj hočeš lepšega 😉
Rezultati: https://trailive.wedosport.net/classifica.asp?evt=47900

Hvala Hoka One One. Tekel sem s supergami Mafate Speed 2, ki so se odlično odrezale!

Do naslednjič ostanite športno razpoloženi! Jaz vsekakor bom. 😉

Istrski (pol)maraton 2018

Letos sem se prvič udeležil Istrskega (pol)maratona, kjer sem preveril svojo formo na začetku sezone. Želel sem namreč preveriti, ali treningi v okviru Olimpija triatlonskega kluba, v katerega sem prestopil pred začetkom sezone 2018, puščajo kakšne pozitivne posledice.
Nekoliko bolan (boleče grlo, brez glasu...) sem se torej odpravil na start 21 kilometrske trase in v prvih kilometrih začuden ugotovil, da mi gre res dobro! Trudil sem se ostatit v zavetrju skupinice hitrih tekačev pred mano, kar mi je uspelo vse od starta v Izoli, ob obali mimo Žusterne, nato skozi center Kopra, ko pa smo se vračali nazaj proti Izoli, pa več nisem zmogel tako hitrega tempa in sem nekoliko zaostal. Vseeno sem borbal do konca po svojih najboljših močeh in v cilj pritekel v uradnem času 1:18:30, kar je tudi moj nov osebni rekord (PB)! Malce začuden, predvsem pa zadovoljen, sem se lahko veselil svojega napredka. 💪

V polmaratonu sem osvojil 5. mesto absoultno, v kategoriji pa zmagal. Rezultati:
http://remote.timingljubljana.si/timing/rezultati.aspx?idTekme=3370&tip=B&disc=21M&embed=

Po teku pa takoj na kolo =)

22. Ljubljanski maraton 2017

Evo, to na slikci sem pa jaz osamljen nekje na 36 km maratona v bitki z vetrom in s samim seboj.

Z Ljubljanskim maratonom sem tudi zaključil letošnjo tekmovalno sezono. Vesel sem, da se je končala uspešno, saj sem presegel svoj postavljen cilj in precej izboljšal svoj osebni rekord, ki zdaj znaša 2:50:45. To je bil šele moj drugi maraton (če ne upoštevam še dveh iz IM), tako da sem šel bolj v neznano, saj sem prvega pretekel že daljnega leta 2011.

Na začetku maratona sem začel kar hitro. Držal sem se tekačev pred sabo, saj sem zaradi vetra želel čim bolj izkoristit njihovo zavetrje. Po uri sem šel prehitro glede na plan, ki je bil nekje 4:05-4:10/km. Ves čas sem si to govoril, a sem se v neki točki odločil za tveganje in nisem popuščal tempa tekačev pred mano. 21 km sem tako obrnil okoli 1h 24min. Skupinica se je redčila in na 31 km sem ostal sam. Težko mi je postalo na 33 km, ko sem pretekel klanček mimo Bauhausa pri BTCju. Noge so postale težke, veter se je ojačal. Od tam naprej sem borbal. Nekaj motivacije sem prejel od navijačev ob progi nekaj pa od prehitevanja tekačev pred mano. Velike krize nisem imel. S sabo sem imel HIGH5 energy gele, ki sem jih konzumiral na 5 ali na 7,5 km (okrepčevalnice z vodo so bile vsakih 2,5 km). Prebava je delala super! Na Bavarcu, ko je bilo do cilja samo še 3 km, sem pospešil in prehitel še enega Čeha. Malo za tem pa šok! Krč v zadnjo levo ložo 😐 upočasnim in krč mine. Ok, ne bo šlo hitreje. Tečem čez Zmajski most na tržnico in glej ga zlomka! Krč me tako zategne, da zahodim. Kaj naj zdaj?! Čeh me prehiti nazaj. Poskusim spet teči, tresem nogo, nekako gre, a v bolečini. Čez Tromostovje spet prehitim Čeha in na klančku proti Hotelu Union bolečina poneha. Yessss! Letim naprej, narod navija, vzdušje v centru je fenomenalno, sem že na preprogi, samo še dvesto metrov, auuuč!!! Krč v drugo nogo! Preblizu cilja sem, ni predaje, šepam naprej, zavijem levo na Kongresni trg, zagledam cilj, trasa se rahlo spušča, krč popusti in pritečem v cilj 😎 dobre 4 minute hitreje od plana! 👍 Za menoj je 2 uri in 50 min uživanja v krasni atmosferi in odlični organizaciji.
Hvala prav vsem, ki ste me vzpodbujali, brez vas bi bil rezultat zagotovo kakšno minuto slabši. Dosegel sem 30. mesto absolutno in 14. med Slovenci.
V cilju nisem imel kakšnih hujših težav, še največ težav imam zaradi žuljev, ki sem jih dobil najbrž zaradi napačne izbire nogavic (sem obul bolj debele, da bi mi bilo kao bolj udobno, a se je to izkazalo kot slaba odločitev) 😀

Mojo aktivnost oz. GPS sled lahko pogledate na Stravi: https://www.strava.com/activities/1252354238

Ljubljanski maraton 2015 - Rekreativni tek 10 km

Ker sem bil od celotne sezone že precej utrujen, tako fizično kot psihično, sem na letošnjem Ljubljanskem maratonu odtekel samo 10 kilometrsko traso. Po eni strani več nisem imel motivacije, da bi se preganjal še dodatno uro in pol, čeprav zadnjič v tej dolgi sezoni, po drugi strani pa sem videl izziv v krajši razdalji, saj že zelo dolgo nisem odtekel 10 kilometrov "na suho in na polno" in me je zanimalo, če lahko izboljšam svoj osebni rekord.

Na štartu sem se znašel med samimi dobrimi atleti

Tek je bil zelo nenavaden. Na samem začetku sem se pognal za prvimi, ki so seveda šli prehitro za mojo pripravljenost, zato sem ostal sam. Potrudil sem se, da sem nekje v drugem kilometru ujel tekača pred sabo (Miha Dobravec) in nato tekel v njegovem zavetrju. Po začetnem šoku, ko je tempo znašal okoli 3:15/km, sem se nekako spočil in čutil sem, da bi lahko šel nekoliko hitreje, čeprav sem v zavetrju tekel zame zelo hitrih 3:33/km. Takšen kratek tek je "all in", ne rabim se šparat, sem si govoril. Ko sem na 5. kilometru zagledal čas 17:15, so se mi oči kar zasvetile, saj nisem pričakoval tako dobrega tempa. Optimizem je bil na višku, zato sem malo pred 8. kilometrom dal v višjo prestavo in zašprintal proti cilju. Še ne pred 9. kilometrom sem bil skoraj že gotov! Le kaj sem mislil, s tole višjo prestavo... A bil sem že na Bavarcu. Ljudje so navijali, nekateri so me celo prepoznali in dobil sem mravljince po celem telesu. Pritečem mimo gostilne Šestica in cilja še kar ne vidim... Zadnji kilometer se je vlekel bolj kot preostalih 9! Končno sem pri Nami, tečem mimo Emonske kleti in zavijem levo na Kongresni trg. Hvala bogu, da zadnjih 100 metrov visi navzdol.

Še zadnji metri pred ciljem

V cilj sem pritekel s časom 34:42, kar je rezultat, o katerem sem le sanjal. 10 kilometrsko traso sem pretekel v povprečnem tempu 3:28/km. To je seveda moj osebni rekord. Kot kaže se moja fizična pripravljenost iz leta v leto še vedno izboljšuje, tudi na krajših razdaljah. Z dosežkom sem zelo zadovoljen, absolutno sem na 10 km dosegel 11. čas med moškimi, za minuto pa sta me prehiteli še atletinji Sonja Roman ter Maruša Mišmaš. V zimski spanec se lahko zdaj podam popolnoma pomirjen in sproščen.

Uradni rezultati: http://vw-ljubljanskimaraton.si/sl/result/20lm

Moja GPS sled: https://connect.garmin.com/activity/937991269

Tek v Belo 2014

V soboto, 19. aprila 2014, sem se udeležil tekaške prireditve Tek v Belo, ki je bila organizirana sploh prvič. Tek je potekal v Idriji in je štel tudi za Pokal primorskih tekov, tako da je bila zagotovljena številčna udeležba in dobra konkurenca. Trasa naj bi bila dolga 10 km, a se je kasneje izkazalo, da je merila skoraj 10,6 km. Teklo se je iz Idrije proti Beli (manjši zaselek v Krajinskem parku Zgornja Idrijca) ves čas ob reki Idrijci. Večino časa (3 km) po makadamski sprehajalni poti ob vodnem kanalu Rake, nato pa čez viseči most na asfaltirano cesto. Na 5,3 km je bil obrat z vodo, nazaj smo tekli po isti poti. To mi je bilo všeč, saj sem na pol poti točno vedel, kaj vse me čaka do cilja.

Slike v tej objavi sem dobil na Facebook strani teka. Organizatorji teka so poskrbeli, da je bila prireditev dobro fotografsko podprta. Glavna fotografa sta bila Iztok Hvala in Marko Čuk.

Jutro je bilo lepo. Temperatura ravno pravšnja za tek. Pri čakanju v vrsti za prevzem štartne številke sem ohranil mirne živce. Organizatorji so rekli, da bodo naslednje leto prijave potekale hitreje.

Na teku sem bil z domačinko Kristino, ki me je zvabila v Idrijo. Zgledam dobro pripravljen, a v resnici me vse boli zaradi dolgih treningov par dni pred tekmo. Pripravljam se namreč na glavni cilj sezone - Ironman Celovec, zato svojih treningov ne prilagajam takšnim vmesnim tekmam, kot je recimo bil Tek v Belo (foto: Bojan Furlan).

Mali kraški maraton 2014

Pa se je začela sezona dirkanja! :) Letos sicer malo drugače kot ponavadi, saj sem sezono otvoril s tekaškim polmaratonom - 21 km. To je samo znak, da so moje noge (meča) končno v boljšem stanju, za kar se moram zahvaliti fizioterapevtu Davidu Soku iz Poliklinike. Hvala David! David je res fajn dečko. Vsi, ki imate težave, navalite k njemu! Spravil me je v red, tako da lahko spet z užitkom nabiram tekaške kilometre. Zadeve sicer še niso idealne, ampak v primerjavi z lanskim letom je več kot super!

Torej, za začetek sezone sem se prijavil na Mali kraški maraton, ki je potekal letos že v 14. izvedbi. Za marec je kar pogumno preteči teh 21 kilometrov, ko je še marsikje sneg. Včasih je bil zame to podvig sezone. Vso leto me je bilo "strah" pol maratona, ki sem ga do zdaj vedno pretekel samo v jeseni na Ljubljanskem maratonu (če odštejem 3 polovičke v triatlonu). Ampak zanimivo, da se letošnjega kraškega maratona pa nisem "bal". Živčnosti ni bilo. Mogoče tudi zato, ker letos treniram več in sem v sklopu treningov v marcu dvakrat pretekel več kot 21 km, kar v prejšnjih sezonah nisem delal oz. nisem zmogel.

Trasa in profil proge Malega kraškega maratona (vir: uradna spletna stran)

Pol maraton sem vzel kot trening tekmo. Nanj se nisem posebej pripravljal, v svoj proces treninga sem ga vključil kot dolgi tek. Zato sem en dan prej po mojem programu lepo napravil 4 ure kolesa, kar drugače seveda ne bi storil. Najbrž je to tudi razlog, da sem bil pred tekmo sproščen.

Gneča na štartu (jaz imam cifro 168)

20. študentski tek na grad 2013

Tudi letos sem se udeležil Študentskega teka na grad, čeprav nisem več študent. Letos je bil tek že 20. zapored, tako da nisem smel manjkati na tej jubilejni ponovitvi idiličnega teka iz srca prestolnice - Prešernovega trga čez Tromostovje na Ljubljanski grad. Trasa poteka po cesti mimo tunela na vrh, kjer pa je potrebno odteči še en krog po parku. Vse skupaj tako znaša 2,5km teka. Kaj teka, šprinta!

Štart 20. Študentskega teka na grad (foto: Goran Antley)

Tako kot že nekaj let, je bila na voljo tudi kategorija "občani", kamor sem se lahko prijavil, saj ne uživam več brezskrbnih študentskih let. Na žalost ali pa na srečo, kakor kdaj... Letošnja novost je bilo elektronsko merjenje s čipi, s čimer so se želeli organizatorji rešiti slabe volje tekačev v cilju, kjer se je vedno napravila nepopisna gneča, saj so morali v cilj prihajati eden za drugim. Pri množici 1500 ljudi zna to biti resen problem, če je teka konec že po 10ih minutah...  Če recimo v cilju zmorejo premleti enega tekača na sekundo, je pri 1500 tekačih to 1500 sekund in to delimo s 60 in dobimo minute in je to 25 minut. Tako da 25 minut v vrsti čakat najbrž ni zabavno. Še posebej, če nisi v kondiciji in si med zadnjimi in si brez vode, ker jo dobiš šele, ko pride skozi cilj...
No, v glavnem, elektronsko merjenje časa je takšen pripetljal preprečilo in pozdravljam to zadevo. Pa tudi vse je bilo zastonj, tako da pohvala organizatorju.

Evo, tu sem jaz, tale v beli majci in oranžnih supergah :) (foto: Unisport)

Na samem teku je pa bilo tako: štartal sem skoraj iz prve vrste, sem mislil, da na začetku ne bo treba tako šprintat, da pridem iz gužve, a sem se uštel. Že do prvega ovinka na 100 metrih je bilo skoraj 50 ljudi pred mano. Uf, tile študenti so čisto podivjani! Tja mimo tržnice in mimo tunela sem moral malo pospešiti, da sem se otresel gužve, mimo kitajske restavracije mi je bilo pa že malo hudo od hitrosti, tako da sem malo pomiril svoje konje. Takoj je bil že klanec, nekaj ljudi sem še prehitel, ena dva sta tudi mene, potem smo pa vsi dali v nižjo prestavo in počasi mleli in sopihali v klanec, ki ga ni bilo konec, ker se je tako vlekel, da je prav začel najedati živce in potem počasi sem zagledal vrh in sem skušal malo pospešiti, ker me je nekdo začel prehitevati, a mi ni šlo, nisem imel nobene hitrosti, kot nekakšen diesel brez turba in na ovinku pred vstopom v parkec na makadam sem slišal Kristino in Mira in mi je šlo na smeh, ker sem postal kar dobre volje, ker nekdo navija zame, tako da sem kar malo pozabil na slabost in sem lahko malo pospešil in na obratu sem še prehitel nekoga, a na zadnjem vzpončku proti cilju me je prehitel še nekdo drug, pa se mu nisem hotel dati, a noge se niso hotele vrteti tako hitro, kot sem dopovedoval možganom, tako da v ciljnem šprintu nisem mogel prehiteti sotekmece in sem bil kar malo razočaran, zakaj nisem mogel dati vse od sebe, ker sem v cilju samo globoko dihal, ostali okrog mene so pa popadali po tleh od utrujenosti. Sem jih pa potem prehitel, ko sem šel skoraj prvi do stojnice z vodo :)
Uradni čas pravi, da sem tekel 9:10.3 (9 minut, 10 sekund in 3 desetinke). Med občani sem zasedel 9. mesto. Lanski čas (9:25.7) sem zboljšal za 15 sekund, kar na tako kratki progi ni zanemarljivo. To je kar v redu. Letos tudi še nisem delal skoraj nič intervalnega teka in se mi je na koncu trase kar poznalo, da nisem imel hitrosti. Glede na trenutni čas (mesec maj) se ne obremenjujem z mojim slabšim tekaškim stanjem. Sezona bo še dolga in čaka me še veliko pomembnih triatlonov, kjer si želim doseči odmevne rezultate. Tale šprint na grad je bil tako malo za zraven - za hec. :)

Rezultati: KLIK

Za mano je zaostal tudi David - Avi Kadunc, tekač, ki je dal skozi že veliko tekaških pustolovščin in ki ima tudi lepo spletno stran. Rad spremljam njegove podvige in zapise na omenjeni strani in na tekaškem forumu.

Tek čez viseči most 2013

Dolžan sem napisati še nekaj o Teku čez viseči most v Celju, ki sem se ga udeležil konec aprila, natančneje v nedeljo 28.4.2013. Organizator teka je bil moj triatlonski klub ŠRK Celje, zato sem se ga z veseljem udeležil in ob tem srečal veliko poznanih obrazov. Tek je štel tudi za Koroško-štajerski pokal v tekih, kar je pomenilo, da bo udeležencev kar nekaj. In res je bilo tako. Organizator jih je naštel 144.

 Štart in cilj teka je na nadmorski višini 242m. Najvišja točka trase se nahaja na 2,6 km na nadmorski višini 286m. Na 6,2km dolgi progi je skupno 143m pridobljene višine.  Zadnji 3km so povsem ravninski (vir: ŠRK Celje)

Na tek, ki je meril okoli 6,3 km sem odšel zato, da bi preizkusil svojo tekaško pripravljenost, oz. da bi spoznal, kako se letos moje telo odziva na tekaške napore, ko po njem kipi obilica adrenalina. Teden dni po tekmi me namreč že čaka triatlon v Lizboni polovične Ironman razdalje in moral sem preveriti v kakšnem stanju sem pred triatlonom in predvsem, da dobim spet tiste tekmovalne tekaške občutke, saj od oktobra lani nisem bil na nobeni tekaški prireditvi. V tekaški formi žal spet nisem, saj mi obilico težav delajo zavozlana meča. Borim se z rednim raztezovanjem in bolečimi masažami, a stvari gredo na bolje počasneje, kot bi si želel. No, vrnimo se na Tek čez viseči most (na trasi v Celju dejansko tečeš čez "viseči most" čez reko Savinjo) :).

Mesto dogajanja je bilo ob celjskem letnem bazenu. Ob prijavi sem dobil srečno številko 13 :), Kristina, ki me je spremljala, pa številko 69 in že takoj je od dr. Muca (enega od super ŠRK organizatorjev) dobila opazke glede te poredne številke. Štartne številke konec koncev tudi ne bo mogla pripeti obrnjeno na glavo, kar je dobro! V glavnem, dobre volje in smeha pred štartom ni manjkalo. Naredil sem še 10min ogrevalnega teka, potem malo aktivnega strečinga na koncu pa še nekaj malega pospeševanj in že je bila ura za začetek. Na teku je bil tudi znanec iz SGja Matej S. in odločil sem se da mu bom poskusil slediti in potem videl, kako bo šlo dalje. Želja je bila, da bi zadnja 2 kilometra pospešil tempo, če bom imel še kaj moči. V vsakem primeru pa sem si želel teči okoli 4min/km, kar je bil tudi plan za triatlon v Lizboni. No, v Celju sem si želel teči pod 4:00/km, za Lizbono (21 km) pa sem računal na 4:15/km ali bolje.

Štart! (foto: ŠRK Celje)

Zaslišal se je POK! iz pištole in gruča ljudi se je zagnala.

Plan tekem v 2013

Sezona se je praktično že začela, zato je prav, da si pripravim plan tekem za letošnje leto 2013. Vsaj za prvi del leta (do avgusta) imam seznam že dodelan, v drugem delu sezone pa imam še nekaj odprtih možnosti. Želja je tekmovati čim več, ampak ker so nekatere štartnine precej zasoljene, se bom moral nekoliko omejiti.

Tudi ob morju je letos še vedno mraz!

V prvem delu sezone vsekakor izstopa polovička v Lizboni, s katero bom tudi otvoril mojo triatlonsko sezono. Trenutno kondicijsko stanje ni najbolj rožnato. Od prihoda s Kanarcev konec februarja je vreme v Sloveniji res porazno, zato le stežka nabiram kilometre v mrzlem in deževnem (sneženem) vremenu. Od tekme v Lizboni torej ne vem, kaj naj pričakujem, a vseeno se bom podal na lov na svoj osebni rekord - PB :).

Če bom triatlonsko sezono začel s polovičko, potem se spodobi, da jo tudi zaključim s polovičko. Nameravam se udeležiti triatlona v Poreču (1,9-85-20), hrvaško odprto prvenstvo v dolgem triatlonu, ki je letos organizirano prvič. Vmes se bom skušal osredotočiti na krajše razdalje (sprint, olimpik), ki štejejo za pokal Alpe Adria. V letošnjem letu se za pokal šteje 6 tekem iz Slovenije, Italije in Avstrije (vsaka država prispeva 2 tekmi). Žal se tekme na Bledu, ki mi je najbolj pisana na kožo (plavanje v neoprenu, tehnično zahtevno kolo), ne bom mogel udeležiti, saj se mi pokriva s tekmo, ki bi lahko rekel, da je vrhunec moje sezone: evropsko prvenstvo v kros triatlonu! Tekma bo potekala 7. septembra 2013 v in ob jezeru Wolfgangsee blizu Salzburga. Med sezono se bom skušal udeležiti še kakšnega drugega kros triatlona in gorsko kolesarske tekme, kolikor bo le čas dopuščal. Želja je še Faakersee Triathlon (olimpik), nad katerim sem se lani navdušil le kot gledalec oz. navijač ter Tristar Monaco ali Challenge Walchsee v začetku septembra, ki pa sta zaradi stroškov in malce neprimernega termina pod večjim vprašajem.

PLAN TEKEM 2013:

TopAtlet in 17. Ljubljanski maraton

V veselje mi je, da sem postal eden izmed TopAtletov, ki s(m)o zadovoljni s športno prehrano, ki nam je ponujena po ugodni ceni. Sam prisegam na izdelke znamke High5, ker mi je všeč njihov naravni okus in ker z njimi dobim energijo, ki jo potrebujem na treningih in tekmah.

Iz Topatleta so me prosili, naj odgovorim na nekaj kratkih vprašanj o meni, in tukaj so moji odgovori:

KLIK!

High5 izdelke uporabljam že nekaj časa, tako da so mi tudi letos pomagali pri doseganju dobrih rezultatov. Nazadnje sem High5 izdelek (IsoGel) uporabil v nedeljo na ljubljanskem maratonu. To je bil zame že 5. zaporedni nastop na tem lepem maratonu, ampak prvič sem se ga udeležil "turistično" oz. ne z borbo za svoj PB (osebni rezultat). Letošnjo tekmovalno sezono sem namreč končal že konec avgusta, tako da sem se na maraton odpravil brez pravih treningov. Rezultat mi to leto torej ni bil pomemben, glavno je bilo uživati v teku in biti del tega velikega vzdušja.

Robi in jaz

Ko sem zjutraj na dan tekme pogledal skozi okno in videl sneg, me je malo zmrazilo in mi odvrnilo željo po teku. A v centru sem bil dogovorjen s prijatelji, tako da jih nisem mogel pustiti na cedilu. In ni mi bilo žal. Tek je bil res krasen v spremstvu snežink. Do 11. km je bilo vse super, tempo je bil idealen za Robijev rekord pod 1h 30min, čigav "zajček" sem bil. Potem pa mi je naenkrat postalo težko. Tam sva srknila IsoGel in težav je bilo konec. Proti koncu pa so moje noge vendarle pokazale znake pomanjkanja teka v zadnjih dveh mesecih, tako da sem Robija poslal naprej, sam pa v malce počasnejšem tempu sproščeno pritekel v cilj nekaj sekund nad 1h 30min.

V zadnjih kilometrih (foto: Stane)

Energije je bilo v cilju še dovolj za hec na ciljni črti in tudi naslednji dan po maratonu sem se počutil precej bolje kot prejšnja leta. Veseli me, da sem izven obdobja treniranja sposoben odteči soliden čas. To mi daje dobro voljo in optimizem za sezono 2013, na katero komaj čakam, da se začnem pripravljati.

Moj prihod v cilj:

Študentski tek na grad

V ponedeljek, 14.5.2012, sem se po predlogu prijatelja udeležil 19. Študentskega teka na grad. Zakaj pa ne, sem si rekel, druženje v centru LJ in dober trening ter preizkus mojega tekaškega stanja mi bo dobro delo. Predvsem me je zanimalo, kako hiter sem brez nobenega pravega treninga. Zaradi kolena sem začel teči šele nekaj tednov nazaj. O kakšnih intervalnih treningov pa ni ne duha ne sluha že od lanske jeseni.

Na štartu me ni bilo v ospredju

16. Ljubljanski maraton

Kar se mi je pred nekaj leti zdelo še nepredstavljivo, mi je uspelo doseči pred nekaj dnevi. Pretekel sem celotni maraton dolžine 42.195 metrov! :) In to v kar dobrem času: 2 uri 57 minut in 44 sekund. Presenetil sem samega sebe, saj je bil moj prvotni cilj samo preteči celotno traso in doživeti nekaj novega.

Pa gremo od začetka. Moja tekmovalna sezona se je praktično končala 17. septembra na Bledu, kjer sem opravil še zadnjo triatlonsko tekmo za slovenski pokal. Nato sem odšel na zaslužene dvotedenske počitnice (brez kolesa in tekaških superg!), saj si med poletjem nisem vzel časa za to. Naslednji tekaški trening po triatlonu na Bledu sem tako naredil šele 5. oktobra, kar je ... precej dni brez treningov :D Do maratona je bilo torej samo še 18 dni in v tem času mi je uspelo narediti 10 tekov, bolj ali manj resnih. Po intervalnem treningu 11 dni pred maratonom me je mučila bolečina v mečih in malo pod njimi, ki ni hotela izginiti kljub 2-dnevnemu počitku. Ker časa nisem imel, sem kljub bolečini vseeno zmerno tekel. Tolažil sem se z dejstvom, da grem na prvi maraton in da grem samo spoznavat občutke, kako se obnaša moje telo ob tako dolgi tekaški preizkušnji.

Zakaj sem se sploh prijavil na 42km? Zato ker nekega motiva za 21km nisem več našel (to razdaljo sem tekel že 4-krat zapored), na Ljubljanskem maratonu pa nisem hotel manjkati, saj mi je lepo biti del tako velike zgodbe, v katero se razvija Ljubljanski maraton. Glede na to, da sem že preživel 2 polovična Ironmana, kjer sem tekmoval več kot 4 ure in pol, se mi je zdelo, da bom 3 ure in pol teka pa že preživel. In sem se prijavil.