sreda, 11. julij 2012

Weissensee Triathlon 2012

V soboto, 7.7.2012, sva se s Kristino odpravila na Avstrijsko Koroško, natančneje na Weissensee (Belo jezero - ime najbrž zaradi ledu, ki pozimi prekrije jezero). Jezero naj bi bilo najvišje koroško ležeče jezero, v katerem se ljudje kopajo. Nahaja se na nadmorski višini 930m. Za Weissensee Triathlon (600m plavanja, 25km gorskega kolesa, 10km teka) sva se s Kristino odločila, ker sva si želela preživeti lep sobotni izlet s prijetno tekmo v naravi.

Weissensee
A za nekaj živčnih trenutkov pred začetkom tekme je poskrbela štartna številka, ki sva jo dobila na prijavnem mestu. Štartna številka je bila listnata in samo ena. Treba jo je bilo nositi tako na kolesu kot tudi na teku. Problem pa je bil, ker sem doma pozabil pasek za štartne številke, Kristina pa ga sploh nima. Z bucikami pa nisva hotela preluknjati dresa. Rešitev sva sicer našla.
Jaz sem na srečo imel zraven tudi zgornji del kolesarskega dresa, na katerega sem si pripikal številko, Kristina pa je uporabila kar plastični trak, ki ga je uporabila namesto namenskega pasu. :) Plaval sem v neoprenu, tako da sem si v prvi menjavi oblekel zgornji del kolesarskega dresa. Po eni strani je bilo to še koristno, saj sem si lahko energijske gele pospravil kar v zadnje žepe kolesarskega dresa, tako da mi jih ni bilo potrebno prilepljati na kolo.

Pričetek dirke
Plavanje je potekalo v toplem jezeru, saj naj bi bila temperatura 23°C. Kljub temu so bili neopreni dovoljeni, saj se triatlon ni štel za kakršenkoli pokal. Preplavati smo morali okoli 600m, ki so kar hitro minili. Na začetku so mi vodilni plavalci nekoliko ušli, a na pol poti sem jih ujel, tako da sem prvič lahko umirjeno plaval na noge. Na ta račun sem sicer popil kar nekaj vode, saj sta plavalca pred mano na veliko brcala z nogami, da je voda špricala vse naokoli, ko sem sam zajemal sapo. Občutek sem imel, da bi lahko plaval hitreje, a se nisem odločil za prehitevanje. Želel sem varčevati z energijo, pa še smer plavanja mi ni bila povsem znana, ker smo tisti del plavali direktno proti soncu in sem samo plaval v smeri teh pred mano.

Mimo prve boje
Gledam, kam je treba it!
Hitro smo bili iz vode in že tečem proti menjalnemu prostoru. Neopren sem si slekel do pasu in zmerno tekel. Nisem hotel pretiravati, saj je bilo do menjave kakšnih 300m in navkreber! Tečem in gledam, kje so ljudje... hmmm... samo ene mokre stopinje vidim pred sabo na asfaltu. Pred mano je torej samo en plavalec! Čudno. Ko pritečem do kolesa, vidim, da je tisti pred mano iz štafete in bo zdaj nekdo drug začel kolesariti. Začnem si slačiti neopren in se pripraviti za kolo, kar mi vzame kar nekaj časa. V tem času me že prehitita dva, za katerima se poženem na kolesu. Prva dva kilometra potekata gor in dol po travniku, kjer smo še vsi trije skupaj. Držim se prvega in mi je težko, saj ga res piči do daske! Nato pridemo na asfaltiran del, ki je dolg približno 2 km. Jaz že čisto v rdečih številkah skušam priključiti prvemu v zavetrje, a ta mi kot kaže želi uiti. In to mu tudi uspe, saj mu nisem mogel priključiti, zato raje dam v prestavo nižje in počakam, da lahko spet začnem normalno dihati.

Spravljam se iz vode
Po koncu asfaltne ceste zavijemo strmo v makadamski breg. Tretjeuvrščenega ne vem, kje sva izgubila, saj ga ni bilo več za nama, prvi pa mi sploh ni ušel za veliko. Ko na klancu pade hitrost, je pred mano samo za kakšnih 20m. Bom videl, kako mi bo šlo, mogoče ga v klanec ujamem, sem si mislil, a mi ni šlo. V nogah nisem imel moči, srce mi je razbijalo, da nisem mogel dihati. Bom pač šel svoj tempo. Makadam klanec je bil dolg okoli 5km. Nekje na tretjem km me je dohitel tretji in mi hotel uiti, a se mu nisem dal. Držal sem se njegovega tempa vse do vrha. Tam pa sem se na ravnini takoj začel bolje počutiti in skočil sem naprej. Sledilo je nekaj kratkih klančkov gor, dol, nato pa sledil glavni spust nazaj proti jezeru. Začel sem uživati v hitrosti in videl, da sem tretjemu ušel za nekaj sekund. Ko pa sem pripeljal v dolino pa me je presenetila trasa, ki se je preusmerila levo v strm travnik. Še malce v šoku, kaj je pa zdaj to, mi je uspelo hitro prestaviti v skoraj najlažjo prestavo in začel sem gristi belanco in pazil, da imam težišče čim bolj na sprednjem kolesu, da le to ne bi zgubilo stika s podlago. Po kakšnih 100m je bilo tega groznega hriba konec in kar malo presenečen sem bil, da sem se na vrhu počutil ok. Nato je sledil še en krogec po travnikih gor in dol, kjer sem lahko opazil, da je prvi pred mano precej časa, pred tretjeuvrščenim pa sem si privozil tudi kar nekaj prednosti!

Na Orbejici hitim v klanec
Dokaj zadovoljen sem prišel v menjavo, kjer mi je ploskalo in navijalo kar nekaj naroda. Še bolj so vreščali, ko sem pričel s tekom mimo njih :) V menjavi me je sicer malo panika, ker me je zagrabil krč v desno stegno, a je hitro popustil. Na tek sem se odpravil v skrbeh, kako bo šlo, saj je šlo 14 dni nazaj na Crossmanu bolj porazno... Ampak tukaj je bilo pa bolje! Za tekmo sem si raje izbral obutev Saucony Kinvara, ki so precej lahki (na Crossmanu sem imel obute Salomon Crossmax XR, ki so bolj za razrit teren, a so težji). Kljub klancu na začetku teka, sem imel noge precej lahke in ko sem prišel na ravnino, sem lahko razvil nekaj hitrosti, tako da se nisem počutil počasen. Že pred tekmo sem se sprijaznil, da bom na teku izgubil kakšno mesto, saj letos nisem v tekaški formi. A ker sem se tokrat počutil kar dobro, sem sklenil, da ko me kdo prehiti, ga bom skušal držati, če bo šlo. No, in sem čakal in čakal, a kar nobenega ni bilo za mano. Tek je bil gor in dol po gozdu, kjer je bilo nekaj ravnine, sem gledal nazaj, kdaj bo kdo prišel, pa nisem videl nobenega. To mi je dalo precej motivacije, da sem tempo teka držal na nekem nivoju. Pojedel sem še drugi ISOGEL, ki me je osvežil in mi dodal nekaj energije, da nisem popuščal na 10 kilometrski progi. Zadnjih okoli 4 km je dokaj ravninskih, tako da sem samo čakal in upal, da bo čim prej konec. V zadnjem kilometru je proga zavila še desno v zadnji hrib, na zavoju pa sem zagledal tretjeuvrščenega le nekaj 10 metrov za mano. Zavrela mi je kri in preplavil me je obup! Ojoj, pa ne, da bom drugo mesto zgubil povsem na koncu. Poskusil sem pospešiti v klanec, a sem bil brez moči. Sprijaznil sem se že, da pač nisem tako dober in da je pošteno, da me premaga, kdor je pač hitrejši. A kar naenkrat sem že na vrhu zadnjega vzpona in zdaj je še samo tek navzdol v cilj! Pogledam nazaj in vidim, da imam varno razdaljo. S hitrim tempom se spustim navzdol in z nasmeškom pritečem v cilj! Zmaga! Oz. 2. mesto :) Moj čas 1:54:23.

Prvi v kategoriji, drugi absolutno
Zmagal je SZYMONIUK Michael s časom 1:51:53. Za njim sem zaostal 2 min in 30s, to je 2,2% njegovega časa. Szymoniuk je bil drugi na Crossmanu 14 dni nazaj, tam sem za njim zaostal kar za 9,0% njegovega časa. Weissensee Triathlon sem torej odpeljal precej bolje.

Slikovna reportaža v PDF formatu, kjer lahko na nekaj slikcah vidite tudi mene in Kristino: KLIK

Rezultati: KLIK

Zdaj pa se bom pripravil za Xtrim Triathlon, ki bo 29.7.2012 v Italiji. S planom mi bo pomagal Miran Bevc, zato se treningov in tekme še posebej veselim!

5 komentarjev:

  1. Zelo lepa tekma, tudi če nisi rojen tekmovalec ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Čestitke Janez za zelo odlično tekmovanje!! Pasek za štartne številke trebaš kupiti Kristini za rojstni dan, za svaki slučaj da ga imaš na tekmovanjima. :) Baš mi je drago da si se uspel tako brzo oporaviti nakon Crossmana i da si još bliže najvišoj stepenici na postolju!

    Hvala da ste me prišli bodriti na olimpik v Velenje! Sretno sa pripravah za Italijo! Lep pozdrav z Varaždina!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala Cvjetko! Upam, da naslednjo sezono napravim korak naprej! :)

      Kakšne plane pa imaš ti sedaj? Se kje vidimo?

      Izbriši
    2. Seveda, sem prilično siguran da budeš še boljši in boljši!
      Mislil sam na polovičku ovaj vikend v Avstriju, ali su se planovi izmijenili i zasad samo sigurno treniram za državno prvenstvo Hrvaške v olimpiku v Splitu (18.8.). Prvič v tej sezoni sem počel trenirati drugačije kot prej, ne grem iz dirke v dirko, poskušam ciljno trenirati, in delam več intenzivno kot prej, tako da su mi sami treninzi včasih precej naporni. Mogoče napravim tudi dva sprinta kot dober trening za Split. Za zdaj mi je samo cilj taj olimpik, vendar je zelo možno, da po tem, naredim še enu dirku na koncu sezone.
      Kakšne plane pa ti imaš?

      Izbriši
    3. Čau! Jaz treniram zdaj za Xtrim Triathlon v Italiji, potem pa mogoče še Faakersee triatlon v Avstriji. Oboje olimpik razdalje. V septembru bom pa že končal s triatlonsko sezono, ker grem na daljši dopust :) Bom pa zato s pripravami na sezono 2013 zato prej začel ;)

      Izbriši