22. Ljubljanski maraton 2017

Evo, to na slikci sem pa jaz osamljen nekje na 36 km maratona v bitki z vetrom in s samim seboj.

Z Ljubljanskim maratonom sem tudi zaključil letošnjo tekmovalno sezono. Vesel sem, da se je končala uspešno, saj sem presegel svoj postavljen cilj in precej izboljšal svoj osebni rekord, ki zdaj znaša 2:50:45. To je bil šele moj drugi maraton (če ne upoštevam še dveh iz IM), tako da sem šel bolj v neznano, saj sem prvega pretekel že daljnega leta 2011.

Na začetku maratona sem začel kar hitro. Držal sem se tekačev pred sabo, saj sem zaradi vetra želel čim bolj izkoristit njihovo zavetrje. Po uri sem šel prehitro glede na plan, ki je bil nekje 4:05-4:10/km. Ves čas sem si to govoril, a sem se v neki točki odločil za tveganje in nisem popuščal tempa tekačev pred mano. 21 km sem tako obrnil okoli 1h 24min. Skupinica se je redčila in na 31 km sem ostal sam. Težko mi je postalo na 33 km, ko sem pretekel klanček mimo Bauhausa pri BTCju. Noge so postale težke, veter se je ojačal. Od tam naprej sem borbal. Nekaj motivacije sem prejel od navijačev ob progi nekaj pa od prehitevanja tekačev pred mano. Velike krize nisem imel. S sabo sem imel HIGH5 energy gele, ki sem jih konzumiral na 5 ali na 7,5 km (okrepčevalnice z vodo so bile vsakih 2,5 km). Prebava je delala super! Na Bavarcu, ko je bilo do cilja samo še 3 km, sem pospešil in prehitel še enega Čeha. Malo za tem pa šok! Krč v zadnjo levo ložo 😐 upočasnim in krč mine. Ok, ne bo šlo hitreje. Tečem čez Zmajski most na tržnico in glej ga zlomka! Krč me tako zategne, da zahodim. Kaj naj zdaj?! Čeh me prehiti nazaj. Poskusim spet teči, tresem nogo, nekako gre, a v bolečini. Čez Tromostovje spet prehitim Čeha in na klančku proti Hotelu Union bolečina poneha. Yessss! Letim naprej, narod navija, vzdušje v centru je fenomenalno, sem že na preprogi, samo še dvesto metrov, auuuč!!! Krč v drugo nogo! Preblizu cilja sem, ni predaje, šepam naprej, zavijem levo na Kongresni trg, zagledam cilj, trasa se rahlo spušča, krč popusti in pritečem v cilj 😎 dobre 4 minute hitreje od plana! 👍 Za menoj je 2 uri in 50 min uživanja v krasni atmosferi in odlični organizaciji.
Hvala prav vsem, ki ste me vzpodbujali, brez vas bi bil rezultat zagotovo kakšno minuto slabši. Dosegel sem 30. mesto absolutno in 14. med Slovenci.
V cilju nisem imel kakšnih hujših težav, še največ težav imam zaradi žuljev, ki sem jih dobil najbrž zaradi napačne izbire nogavic (sem obul bolj debele, da bi mi bilo kao bolj udobno, a se je to izkazalo kot slaba odločitev) 😀

Mojo aktivnost oz. GPS sled lahko pogledate na Stravi: https://www.strava.com/activities/1252354238

TopAtlet in 17. Ljubljanski maraton

V veselje mi je, da sem postal eden izmed TopAtletov, ki s(m)o zadovoljni s športno prehrano, ki nam je ponujena po ugodni ceni. Sam prisegam na izdelke znamke High5, ker mi je všeč njihov naravni okus in ker z njimi dobim energijo, ki jo potrebujem na treningih in tekmah.

Iz Topatleta so me prosili, naj odgovorim na nekaj kratkih vprašanj o meni, in tukaj so moji odgovori:

KLIK!

High5 izdelke uporabljam že nekaj časa, tako da so mi tudi letos pomagali pri doseganju dobrih rezultatov. Nazadnje sem High5 izdelek (IsoGel) uporabil v nedeljo na ljubljanskem maratonu. To je bil zame že 5. zaporedni nastop na tem lepem maratonu, ampak prvič sem se ga udeležil "turistično" oz. ne z borbo za svoj PB (osebni rezultat). Letošnjo tekmovalno sezono sem namreč končal že konec avgusta, tako da sem se na maraton odpravil brez pravih treningov. Rezultat mi to leto torej ni bil pomemben, glavno je bilo uživati v teku in biti del tega velikega vzdušja.

Robi in jaz

Ko sem zjutraj na dan tekme pogledal skozi okno in videl sneg, me je malo zmrazilo in mi odvrnilo željo po teku. A v centru sem bil dogovorjen s prijatelji, tako da jih nisem mogel pustiti na cedilu. In ni mi bilo žal. Tek je bil res krasen v spremstvu snežink. Do 11. km je bilo vse super, tempo je bil idealen za Robijev rekord pod 1h 30min, čigav "zajček" sem bil. Potem pa mi je naenkrat postalo težko. Tam sva srknila IsoGel in težav je bilo konec. Proti koncu pa so moje noge vendarle pokazale znake pomanjkanja teka v zadnjih dveh mesecih, tako da sem Robija poslal naprej, sam pa v malce počasnejšem tempu sproščeno pritekel v cilj nekaj sekund nad 1h 30min.

V zadnjih kilometrih (foto: Stane)

Energije je bilo v cilju še dovolj za hec na ciljni črti in tudi naslednji dan po maratonu sem se počutil precej bolje kot prejšnja leta. Veseli me, da sem izven obdobja treniranja sposoben odteči soliden čas. To mi daje dobro voljo in optimizem za sezono 2013, na katero komaj čakam, da se začnem pripravljati.

Moj prihod v cilj: