nedelja, 09. junij 2013

Dnevnikov triatlon Portorož 2013

Zadnji teden sem z nestrpnostjo pričakoval svojo prvo letošnjo triatlonsko tekmo v Sloveniji. To je bil olimpik triatlon v Portorožu, ki ga je organiziral časopis Dnevnik in je štel tudi za pokal Alpe Adria. Tekmovati med starimi triatlonskimi znanci mi je res zanimivo, predvsem zato, ker smo z mnogimi tudi dobri prijatelji in je tako tekma eno veliko zabavno druženje, ki se zavleče vse do večera. Tudi navijači ob progi so v Sloveniji zelo radodarni, tako da sem slišal veliko spodbudnih besed - hvala vsem! :) 

Letošnje prvo kopanje v morju :)
V tednu pred tekmo sem se ves čas počutil kar nekako utrujen. Zato sem v zadnjem tednu treninge zmanjšal in vse skupaj opravil le slabih 5 ur vadbe, večinoma vse v zelo nizki intenzivnosti. V torek sem opravil 10 min hitrega (tempo) teka, ki mu je sledil dolgi raztek in vse to mi je pustilo precejšnje bolečine v mečih, iz katerih bolečina kar ni in ni hotela izginiti. Četrtkovo dokaj skrajšano aktivacijo sem tako le s težavo naredil (4x pospeševanje in 4x200 m) in nato upal, da bodo meča do sobote vendarle ok. In na srečo so bila! :) 

Zadnje dni pred tekmo sem bil kar malce raztrešen, nekako nisem našel časa za počitek. Na servis sem moral dati še kolo, pa ga potem v petek spet prevzet pa potem sem rinil še v BTC gledat kronometer Franje in ostal v prometu skoraj eno uro zaradi zaprtih cest... V soboto zjutraj sem skupaj s Kristino odrinil proti Portorožu in kljub temu, da sva bila tam dokaj zgodaj, sem imel občutek, da imam premalo časa. Ves čas se mi je nekaj mudilo. No, na štart nisem zamudil. 10 minut pred začetkom mi je uspelo skočiti v vodo in se malo ogreti. Že takrat sem čutil nekam utrujene roke, kar ni bil dober znak za plavanje. Ah, vsaj neopreni so dovoljeni, tako da mi bo precej lažje plavati. Voda je bila ravno dovolj hladna (baje naj bi imela 21 stopinj), da so po pravilih neopreni bili dovojeni.
Štartali smo iz vode v Marini Portorož. Držal sem se bolj na levi strani, tako da sem prvih 100m plaval kar sam. Plavali smo dva kroga v smeri urinega kazalca okoli treh boj, torej trikotnik varianto. Na morju je bilo vetrovno, tako da je bilo za slovenske razmere kar precej valovčkov. To mi je povzročalo kar nekaj težav, saj nisem najbolje videl boj, ki so označevale progo. Vsake toliko časa, ko sem jih pogledal, so bile bolj desno, tako da sem imel občutek, da jih nekdo ves čas prestavlja. Ampak to seveda ni bilo res, kajti ves čas me je zanašalo v levo stran. Mogoče tudi zato, ker so desno ob meni plavali drugi plavalci in sem se jim želel nekoliko izogniti. Tokrat se mi je namreč prvič zgodilo, da mi je nekdo skoraj zbil očala z glave. Na srečo so ostala na pravem mestu. V vodi je bil kar boj. Med plavanjem se nisem počutil dobro, usta sem imel vsa čudna od morske vode, proti koncu mi je postalo tudi malo slabo v želodcu. Prvi krog plavanja je bila precejšnja gneča, tako da nisem našel dobrega ritma plavanja. Drugi krog je bilo malo bolje, a v rokah nisem imel prave moči, da bi lepo zaključeval zavesljaje. Zopet je nekdo ves čas prestavljal boje v desno! Aja ne, mene je ves čas zanašalo v levo. Tako sem najbrž izgubil kar nekaj dragocenega časa. Zadnjih nekaj 100 m pred koncem plavanja je voda precej smrdela, kar je še poslabšalo moje počutje. V Portorožu se pač ne morejo ravno pohvaliti s čistočo vode.

Med plavanjem so se mi zdeli valovi večji!
Že sem iz vode in prvih nekaj metrov me pričaka lep špalir gledalcev ob progi. Med njimi slišim tudi nekaj vzklikov namenjenih meni! Menjalni prostor je bil daleč stran, kakšnih 200 m. Na tem mestu prehitim okoli 3 tekmovalce, med njimi tudi Evo T., če se ne motim, najhitrejšo punco iz vode. Zdaj, ko pišem tole poročilo, razmišljam, da sem potem plaval res dobro, če sem iz vode prišel le 10 sekund za najhitrejšo punco. Pred dvema letoma se spomnim, da sem plaval približno tako hitro kot še živi legendi slovenskega triatlona Miro Kregar in Nataša Nakrst, ki pa sta zdaj zaostala za mano okoli 2 min (moj čas plavanja 14min 56s). 

Spet nimam družbe na kolesu :(
Ok, gremo dalje! Skočim na kolo in že prehitim 2 tekmovalca. Gonim na polno, da bi še dohitel koga pred sabo in prikolesarim do enega Italijana z dresom Liger Team. Pol minute vozim za njim, da se malo nadiham, nato pa grem mimo njega in mu kričim, HELP HELP! Ne vem, če me je razumel. Želel sem, da bi si pomagala pri vožnji in se izmenjavala pri dajanju tempa. Tako dohitiva še dva kolesarja, ki se nama pridružita. Kakšnih 50 m pred obratom se mi nasproti pripelje velika skupina z Lukom, Martinom, Petrom... Uf, njih moram uloviti!! Po obratu dajem hud tempo in iz nepazljivosti zapeljem v luknjo v asfaltu in uuuuuf! Grozen zvok!! Senzor za števec se mi je premaknik v šprikle!!! Kaj zdaj?! Ja nič, pičim kar naprej in kar naenkrat neha, senzor je skočil nazaj. A števec mi ne dela več. Ti šment. Ja nič, bom pa brez. Gonim kolikor gre in gledam nazaj, naj me kdo zamenja na čelu naše skupinice. A ko sem zadaj se mi zdi, da ne gremo dovolj hitro.
Gassaaa!
Na koncu prvega kroga se to potrdi, saj na obratu vidim, da se nam skupina pred nami oddaljuje. Iz jeze gonim kolikor gre in čez čas opazim, da je za mano samo še en kolega. Italijan in še eden sta odpadla! Kolegu, ki je ostal razložim, da morava dobiti skupino pred sabo in da se morava hitro menjati pri dajanju tempa, da jih bova ulovila. A nama ne gre najbolje, pri obratu vidim, da se je lovljena skupina še oddaljila. Preletavajo me grde misli in jezen sem na vse okoli sebe. Zakaj sem spet jaz tisti nesrečnež brez pravega zavetrja na kolesu?!?
Na koncu drugega kroga se je skupina pred mano samo še bolj oddaljila, jaz pa še kar brezglavo tiščim kolo kolikor morem. Še piti skoraj nimam časa. Na začetku tretjega kroga (vseh je bilo 6) hitro grem skozi vse ovinke v križiščih in krožiščih in opazim, da me kolega, ki je še edini ostal z mano, ne dohaja več. Ah, kaj pa zdaj? Ja nič, glavo dol in tiščim naprej. Hrbet me že grozno boli, preveč vozim na moč! Pred obratom mi gre že kar na jok, ko vidim, kakšno prednost že ima skupina, ki je kot kaže nikoli ne bom ujel. Po obratu pa opazim, da se mi iz ozadja približuje tudi ena druga skupina. Ta me konec tretjega ali v četrtem (ne vem točno, ker je toliko teh krogov...) tudi dohiti in končno se lahko malce oddahnem v zavetrju. Takrat sem šele začel razmišljati, kako brezglavo sem zapravljal energijo in moč v svoji samostojni vožnji. Vsem, katerim sem pobegnil v začetnih krogih, so bili zdaj poleg mene v skupini, ki me je ulovila. Med njimi je bil tudi Posavčan Denis Šketako, triatlonski nadebudnež in pravi borec, ki je v zadnjem letu izjemno napredoval. Med vožnjo sva se malo pošalila in postal sem malo boljše volje. Zdaj so moje misli bile že na teku. V zadnjih dveh krogih sem še malo pomagal pri dajanju tempa, tudi povsem na koncu sem bil na čelu skupine, ko smo krenili proti menjalnemu prostoru. Tam sem se kar nekoliko zmedel, ker je nekdo kričal "še en krog, še en krog!" Ja kako to, še en krog, pa saj smo jih že naredili 6. Gledal sem okrog, nobenemu ni bilo povsem jasno, kako in kaj. Ah, to niso kričali meni, jaz imam dovolj kolesa! Uf... prišel sem že skoraj do črte, kjer je treba sestopiti iz kolesa! Levo nogo uspem sezuti iz čevlja, za desno nogo ne bo časa! Desni čevelj zato raje kar odklenem iz pedala in nerodno stečem do mesta, kjer sem imel pripravljene čevlje. 

Pospeševanje iz obrata
Ajde borc, ne počivaj!
1. postavi kolo na stojalo, 2. daj čelado dol, 3. vzemi energijski gel HIGH5 in si ga shrani v dres, 4. obuj si nogavice, 5. obuj si čevlje. GAAASSS!! Tako je zgledala moja menjava. Oziroma vsaj zamislil sem si jo tako. Kot prvo sem si moral še sezuti desni kolesarski čevelj, ker sem z njim pritekel v menjavo, kot drugo pa seveda nogavice niso šle tako hitro na nogo, kot bi morale. Tvegati z 10 kilometrskim tekom brez nogavic pa raje nisem upal. Tako sem izgubil kar nekaj sekund in Šketako je že tekel okoli 10 do 20 m pred mano. Ok, drži se ga, to je moj plan. Tečem in vse je ok. Za mano slišim nekoga in to je Italijan, ki sem ga srečal že na kolesu. Opa, tale je pa hiter! Skušam ga držati, ampak tempo je prehud. Spredaj teče Šketako za njim Italijan potem pa jaz. Kar naenkrat se znajdemo na nekem gradbišču. Pod nogami sem videl kup peska in potem na sveže "zabetonirano plato". Kje smo to??! Kam moramo tečt?!? Čakaj, nekdo nam žvižga! Nekdo kliče, da smo zavili narobe! Ojoj, Šketako, kam si nas peljal?? Hitro se obrnem in stečem nazaj na pravo traso proti cesti. Ok, spet tečem prav. Ne vem, a bi se smejal ali obremenjeval. Šketako je zdaj malo za mano. Prav mu je, kaj pa ne gleda, kam mora tečt. No, saj sem mu tudi jaz brez razmišljanja samo sledil. Italijan je tudi za mano, a me hitro prehiti in gre naprej s svojim hitrim tempom. V začetku drugega kroga dobim samo en lonček z vodo, kjer je okrepčevalna postaja. No, ni bila okrepčevalna, saj je bila na voljo samo voda.

Na začetku 2. kroga je Šketako še za mano
Tu je pa Šketako ravno vklopil turbo in mi pomahal v slovo
Težko mi je, prehiti me Šketako. Žejen sem in vročina je kar naenkrat grozna! Pa to mora biti vsaj 30 stopinj, se mi zdi. Trasa je zelo ovinkasta, tako da je bilo težko pasti v svoj ritem. Preteči je bilo potrebno 5 krogov. Oh, spet to štetje, da se le ne bom zmotil... Pretečem drugi krog in komaj čakam na vodo. Poberem prvi kozarček in se polijem po glavi, hočem vzeti drugega od deklice, ki je delila, a se ta odmakne. VODA!!! Zavpijem, a sem že mimo. Uf... nimam vode. Pa še zadrl sem se na majhno deklico. Kar nerodno mi postane in jezen sem nase, kaj za vraga se grem. Šketaka več ne vidim pred sabo. Kaj je to za en turbo vklopil, mi gre po glavi, kje se ga pa pri meni vklopi?! Prehitim Mateja P. in Martina K. Ok, to je dobro... Ampak še vedno mi tek ne steče. Najhuje je okrog makadamskega parkirišča, kjer ni sence, pa še nekaj grozno smrdi po kanalizaciji! Oh, ni nam lahko...
Skozi marino...
... pa po drugi strani.
V četrtem krogu na postajanki delijo cele pol litrske plastenke! Aleluja! Vzamem plastenko, se odžejam in še ostane nekaj, da se polijem po glavi in tako malo ohladim. Malo mi je lažje. Gledam pred sabo, če bom kje videl prijatelja Luka, ki je že ves čas pred mano, saj je boljši plavalec. Ni ga za videt. Tečem proti koncu 4. kroga in spet grem mimo navijačev, ki mi dajo nekaj energije, ampak še vedno mi je težko. Kristina zelo navija zame in me spodbuja. Mislim, da je celo ponosna name, a jaz nisem ponosen sam nase. Nekaj je narobe, vem, da bi lahko šel bolje. Andrej L. mi zakliče, naj pojačam, da bom ulovil Petra H.! Oh, to bi pa bilo lepo, če bi lahko kaj pospešil. V zadnjem krogu dobim novo plastenko z vodo, tokrat celo s hladno vodo! O, super, kako paše. Povsem me osveži in korak postane lahkotnejši. Ne vem, kako to, da lahko grem hitreje, ali zaradi hladne vode, ali zato, ker je zadnji krog? Ni važno, samo da gre! Cilj se bliža, še zadnja ravnina in konec je! Čas 1 ura 44min. Čaki malo, kako je to mogoče? A ni bil to olimpik? 

Prihod v cilj!
V cilju so vsi kolegi, ki so me prehiteli, čestitam jim za borbo. Večina od njih je nasmejanih, tudi jaz postajam počasi, ko se napijem vode in najem banan in pomaranč. Ampak ostaja mi malce grenak priokus. Hmmm... zakaj? Ok, bom priznal. Ker sta me prehitela dva prijatelja - Šketako in Luka :) Luke žal nisem mogel ujeti na kolesu, na srečo je imel dobro skupino. Moral bi plavati 20 sekund hitreje in bi bil z njim. Šketako pa je na teku res šel kot raketa. Pozna se, da je pridno treniral. Jaz pa zaradi problemov z nogami žal nisem mogel. Ampak zdaj sem res vesel zanju. Jima privoščim, da sta hitra, ker bosta tako potegnila zraven tudi mene. Vsaj upam, da bo tako :) 

Debata v cilju
Na koncu sem zasedel 7. mesto absolutno. V kategoriji člani 1 sem dosegel 4. mesto (1. Kovačič, 2. Šketako, 3. Luka S.P.). Moj čas je bil 1:44:02 (14:56 plavanje, 51:54 kolo, 36:02 tek). Hja, to res ni bil olimpik (1,5km-40km-10km), saj so bile razdalje precej krajše, krajše tudi od 10% dovoljenih toleranc. Plavanja naj bi bilo le okoli 1000m. Mogoče ga je bilo manj zaradi 250m dolge poti do menjalnega prostora. To potem znaša 1250m, kar je vseeno prekratko. Kolesarjenja je bilo le 34km. Že lani, ko je bil na isti trasi šprint triatlon, je bilo kolesa 17km, zdaj so to 2x povečali in je bilo 34km. Res ne vem, zakaj niso mogli v traso vključiti tudi del klančka proti Belvederu. Tako bi bila trasa vsaj malo bolj razgibana in bolj zanimiva. Teka pa je bilo okoli 9,3 km, sem izmeril na zemljevid.najdi.si ;)

Italijan Nicoletti Marco iz Liger Team-a je na koncu dosegel kar 2. mesto absolutno. Na kolesu sem mu na začetku ušel, potem me je ujel s skupino, tako da sva na teku začela skupaj. Tam pa je odtekel tako, kot je treba. Torej se da tudi s slabšim plavanjem doseči odličen rezultat na takšni tekmi. To mi pove, da moram izboljšati tek! Upam, da se moje težave z meči zmanjšajo, tako da bom lahko nemoteno opravljal željene tekaške treninge in končno začel uživati tudi v teku.

Po tekmi si bom vzel počitek 2-3 dni, da se dobro spočijem, potem pa me v četrtek čaka Hervisov kronometer, kjer bom skušal čim bolj uživati na trasi v središču Ljubljane. To bo najbrž veliko doživetje, saj se bodo na isti trasi za nami pomerili tudi profesionalni kolesarji na Dirki po Sloveniji. Naslednji vikend pa že grem na tretjo triatlonsko tekmo, ki šteje za pokal Alpe Adria. Tokrat zopet v Avstrijo v Velden ob Vrbskem jezeru - KLIK.


Čestitke tudi Kristini, ki je v krajšem triatlonu za vsakogar dosegla prvo mesto in domov prinesla ogromen pokal! :) In hvala ji za vse fotografije.

4 komentarji:

  1. Bravo borc! Enkrat se nam bo vsem odprl ;)
    Nasvet: Za Šketakotom nikol ne laufat, zmiram zajebe traso :)

    Srečno na kronometru, spočij se! Potem pa gas v Velden.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tko napisano, da se človek ob branju kar počuti, da je bil s tabo tam :D
    Čestitke in srečno še naprej!

    OdgovoriIzbriši
  3. Res se vedno potrudiš napisat tako, da človek prav uživa pri branju. In čestitke obema!

    OdgovoriIzbriši