ponedeljek, 25. julij 2011

Ironman 70.3 Austria, St. Poelten, 22. maj 2011

Zgodba o Ironmanu se je začela zadnji dan v letu 2010, ko smo se trije prijatelji triatlona zedinili in ujeli zadnji dan cenejših prijav za uradno tekmo Ironman70.3. Nisem pristaš takšnih komercialnih zadev, ampak rekel sem si, enkrat pa moram it probat. Znanci iz triatlona so vsi po spisku hvalili tekmo v Avstriji, zato sem se tudi odločil za St. Poelten.

Zadnja dva meseca pred tekmo sem ojačal treninge, tako da je bilo na začetku kar naporno. Toda po nekaj tednih sem se navadil na ritem in se bolj kot ne zdržal plana vse do tekme. Zaradi pomanjkanja prostega časa so precej trpeli moji bližnji, za kar se jim opravičujem in hkrati upam, da na nek način razumejo mojo predanost k cilju – Ironman70.3, 22. maja 2011 v St. Poeltnu blizu Dunaja.
20. maja smo z avtodomom odšli na pot. v St. Poelten smo prispeli zvečer, kjer so nas pričakali kolegi iz mojega kluba ŠRK Celja. Napravili smo si res prijetno bazo pa tudi vzdušje in družba je bila super, tako da smo sproščeno pričakali dan tekme. V soboto sem si v miru ogledal celotno prizorišče, se prijavil in dvignil štartno številko 206. V jezeru smo napravili še kratek trening, nato pa smo oddali kolesa v menjalni prostor in poskrbeli za menjalne vreče, da je v njih bilo vse potrebno (bil sem prvič na triatlon tekmi, kjer je bilo potrebno spraviti opremo za kolo in tek v vrečke; vrečko vzamem na začetku menjave, nato tečeš v šotor, kjer se oblečeš oz. pripraviš za naslednjo disciplino in oddaš opremo, ki jo ne potrebuješ, več nazaj v vrečko). Zvečer smo še naredili aktivacijski tek, potem pa smo hitro šli spat, ampak iz sobote na nedeljo sem bolj malo spal, zgleda, da sem bil preveč nervozen. 3 dni pred tekmo sem dobil tudi prebavne težave, tako da sem bil nonstop na wc-ju. Ampak na srečo me kasneje na tekmi ni pritisnilo na nujno potrebo.
Nedelja, 22. maj 2011! Vstali smo že ob 5:00, tako da smo imeli zadosti časa za pripravo na štart (zajtrk, wc, pregled kolesa v menjalnem prostoru, wc, priprava pijače in jedače za med tekmo...). Kar naenkrat je bila ura že 6:30 in hitro smo morali iti na start, saj sem ob 7:05 že imel začetek tekme. Pred jezerom smo si oblekli neoprene in počakali pred vodo. Ob 7:00 so imeli start profesionalci, takoj za njimi pa mi (kategorija M-25: od 25 do 30 let).

Plavanje
Ker se nisem hotel preveč riniti na startu, sem se postavil na levo stran (prvi ovinek pri boji gre v desno). Strah me je bilo, da bom na startu dobil kakšen udarec od sotekmovalcev, zato sem želel spustiti predse še koga, vendar ni bilo prerivanja, tako da sem startal v 2. vrsti. Sirena je zatulila in začel se je pralni stroj. V prvih 50ih metrih je bilo kar nekaj prerivanja, zato sem na prvo bojo, ki je bila po okoli 100m, šel kar na široko. Tretje boje sploh nisem videl, zato sem plaval kar za tistimi pred mano. Po 900m smo prišli iz prvega jezera in tekli cirka 300m do drugega, v katerem je bilo meni lažje plavati, saj sem boje dobro videl. Po skupaj 1900m plavanja sem bil iz vode in tekel proti menjalnemu prostoru.


Kolo
Menjava mi je super uspela. Opazil oz. bolj slišal sem nekaj naših navijačev, ki so mi vlili dodatno motivacijo in veselje. Že sem bil na kolesu in po nekaj 100 metrih sem pospešil na tekmovalni ritem. Prvih 20km poteka po avtocesti, kar je res doživetje! Približno 150m pred sabo sem videl več kolesarjev, do katerih sem se nameraval približati. Pritisnil sem malo bolj močno na pedala, da bi jih dohitel, števec je pokazal 42km/h, ampak tekmeci pred mano kar niso in niso hoteli priti bliže. Nato pa mimo mene gre raketa (kolesar na krono biciklu in aero čelado), kar me res preseneti. Želim mu ostati na razdalji 10ih metrih, kolikor je dovoljeno, ampak mi to uspe le kakšno minuto. Glede na to, da moram odkolesariti 90km in potem še odteči 21,1km, raje nisem brezglavo pritiskal na pedala in ostal v svojem ritmu. Pri 26. km je bil vrh prvega klanca, tam sem ujel in prehitel okoli 5 kolesarjev, tudi dve ženski profesionalki, ki sta začeli plavanje 5min pred mano. To se mi je zdelo dobro in sem postal še bolj vesel. Cesta se je nato prestavila k Donavi, ker smo kolesarili vse do 60. km. Na tem delu sta me spet prehiteli dve raketi, zadnjemu sem se uspel držati na 10m vse do drugega vzpona, kjer sem zopet prehitel nekaj kolesarjev, ampak so me nato oni pri spusti in ravnini prehiteli nazaj. Skušal sem se jih držati, ampak na koncu so mi ušli, ker sem hranil nekoliko moči za tek. Na koncu kolesarskega dela sem že čutil neprijetne bolečine v nogah. Postalo mi je težko, na živce mi je začel iti veter, saj sem imel občutek, da mi že celotno traso piha v prsa. Ves čas sem skrbno jedel Maxifuel gele, ki mi presenetljivo niso naredili zmede v želodcu. Jemal sem jih na pol ure. Po dveh urah in pol kolesarjenja sem prišel nazaj do menjalnega prostora. Moram povedati, da je nonstop ob progi bilo veliko ljudi, ki so tako lepo navijali, da sem bil kar srečen. Enako je bilo tudi pri prihodu na menjavo, z razliko, da je bilo ljudi res ogromno. Med vso množico sem slišal tudi slovenske vzklike, ki ti dajo super pospešek!



TEK
Menjava mi je zopet uspela po planu. Afalt je bil že pregret, tako da je bilo teči bos po asfaltu v menjalnem prostoru kar težko. Hudo so me boleli podplati, ampak kaj pa lahko naredim? Zaženem se na tek in že po nekaj 100 metrov srečam Kristino in gručo ŠRKjevcev, ki noro navijajo zame! Nisem mogel skriti nasmeška z obraza. Pri prvem prihodu v areno sem dobil kar kurjo kožo. Vzdušje je res fenomenalno. Tekel sem brez da bi mislil na težave. Prve 3km sem opravil brez težav. Nato pa me je začelo zategovati v stegenski mišici tik nad kolenom. Bolečina ni popustila in s težavo sem tekel do 5. kilometra. Tam sem skušal navaditi na bolečino in misliti na kaj lepega (npr. kako bi bilo lepo, da bi se lahko ustavil in samo hodil), ampak se nisem dal. Tempo je občutno padel in prehitela sta me dva tekmovalca. Moj končni cilj 4ure 38min mi več ni bil pomemben, skušal sem uživati v ozračju in priti do konca. Teklo se je 2 kroga, v začetku drugega kroga so na progi prišli še vsi ostali, ki so štartali za mano, tako da je bila kar gneča. Videl sem, da imajo tudi drugi težave, zato se več nisem toliko smilil sam sebi. Postojanke s pijačo in hrano (voda, power bari, energijska pijača, cola, vlažilne gobice...) so bile redno na poti, mislim da vsake 3km, tako da sem se stalno napijal s tekočino in geli. Bilo je grozno vroče – prvi vročinski val to pomlad! Temperatura naj bi bila okoli 28°C, sonce pa je prav žgalo. Ko sem prišel do table 20km, je bilo vse lažje, čeprav so bile bolečine vedno večje (bolel me je tudi desni gleženj). Ko sem prispel v areno, sem zaslišal svoje ime in bučenje vseh ljudi na tribunah me je poneslo skozi cilj. Veselje je bilo nepopisno. Tam je bil tudi Sandi, ki mi je potisnil v roke kozarec kokakole, ki sem jo spil na eks in mi je pasala kot še nikoli v življenju.

CILJ
V cilju je do mene stopil možakar, mogoče sodnik, ki mi je čestital in mi rekel, da bom moral zdaj na doping kontrolo. Mislil sem, da me zafrkava, ampak se je izkazalo, da resno misli. V sosednjo stavbo me je vodil možakar, kjer sem moral izpolniti formularje in oddati urin. Povedali so mi, da izbirajo naključne osebe, ki pridejo v cilj. Zanimiva izkušnja. Po doping kontroli sem se vrnil v ciljni šotor, kjer je bilo poskbljeno za vse – sokovi, pivo, palačinke, pica, sadje, sladoled, ni da ni, šel sem tudi na masažo, ki je noro prijala. V cilju sem počakal še na svoje kolege, ki so tekmovali in vsi navdušeni ter izmučeni smo si imeli ogromno za povedati. Ko se je naša evforija nekoliko polegla, smo se odpravili umit in spočit.

ODHOD
Pred odhodom smo se ustavili še na zadnjem pasta party-ju ter podelitvi slotov (mest za svetovno prvenstvo Ironmana 70.3 v Las Vegasu). V svoji kategoriji sem zasedel 14. mesto, sloti pa so bili 4je. Kdor ni prisoten, slota ne dobi. In izkazalo se je, da je zadnji slot dobil 12. oz. 13. (ne vem točno). Če bi bil minuto in pol hitrejši (potem bi bil 12. v kategoriji), bi ga torej dobil jaz :D
Utrujeni in polni doživetij smo odrinili z našim avtodomom nazaj proti Sloveniji, kamor smo prispeli malo pred polnočjo.

ZAKLJUČEK
Tekma mi bo za vedno ostala v spominu, saj je bila odlično organizirana. Med tekmo sem se počutil kot vrhunski športnik :). Vseh tekmovalcev je bilo 2400, gledalcev oz. navijačev pa vsaj 3x toliko. S časom 4:40:03 sem zasedel absolutno 85. mesto in 14. v kategoriji M-25. S plavanjem in kolesarjenjem sem zadovoljen, s tekom pa ne najbolj, saj je čas 1h33min manj od mojih sposobnosti. Vidim, da imam še rezerve ;) Po tekmi sem imel še nekaj dni boleče stegenske mišice, bolj me pa skrbi gleženj, ki me je zopet bolel kar nekaj dni (to težavo imam po vsakem napornem daljšem teku).
Hvala Kristini, ki me je prenašala pred, vmes in po tekmi. Hvala super družbi v St. Poeltnu. Hvala Sabli za ugoden najem avtodoma, hvala Solveri Lynx za nakup super dresa Skins, hvala Dušanu za stalne ugodnosti, hvala VO2sport za popust pri Maxifuel gelih, ki so se dobro obnesli, hvala vsem za čestitke...

Ni komentarjev:

Objavite komentar