S1 Trail - La Corsa della Bora (Tek z burjo) 2020

Za mano je lepa nedelja in po jesenskem premoru nova trail tekma, Tek z burjo. Začel sem dobro, se boril za stopničke, a so me nato strmi klanci nekoliko utrudili, ob občudovanju čudovitih razgledov pa sem si malce zvrnil tudi gleženj, a na srečo ni bilo nič hujšega. Vse to je botrovalo, da sem na 20. km moral malce spustiti tempo, se nadihati ter s tem izgubil stik z vodilnimi. Hitro zatem sem uspel spet priti v ritem in se prebil na četrto mesto. Osamljen sem tekel vse do 40. km, kjer sem na okrepčevalnici opazil, da se mi nekdo nevarno približuje. Prisilil sem se nazaj v cono neudobja (beri: pospešil korak) in uspel obdržati četrto mesto vse do konca. V cilj sem prisopihal po petih urah in šestindvajsetih minutah. Do tretjega mesta mi je zmanjkalo tri minute. Žal tokrat v nogah nisem imel dovolj hitrosti za stopničke. Me pa veseli, da po 40. kilometru moje noge niso bile tako fuč kot lani, ko je bil vsak korak huda muka. Tokrat so bile noge še pri stvari, tako da tempo ni drastično padel. Mogoče pa se le pozna, da letos ni več moja prva sezona v trail (ultra) teku 😁.

Na dolgih tekmah, ki trajajo 2 uri in več je prehrana ključnega pomena. Sam seveda uporabljam najboljše na trgu, to je EFS pijača in energijski geli ter 4Endurance energy gels! Geli so odlični, prijazni do želodca, vsebujejo pa tudi sol, ki je potrebna za preprečavanje krčev. Vedno gledam, da v telo spravim okrog okrog 40 - 50 gramov hidratov na uro. Zraven pijem vodo po občutku. Pomembno je, da si dovolj hidriran, kajti ob premali količini vode v telesu se hidrati ne morejo dobro absorbirati in lahko pride do želodčnih in črevesnih težav.

Strava: https://www.strava.com/activities/2984035803

Flyby: https://labs.strava.com/flyby/viewer/?fbclid=IwAR3M29WWjCkibNxB4yvwl7ufOlLgUmS1zBA7ST37dKKfIGP-NOPjzdIy5do#2984035803?c=u21g6y7f&z=D&t=1U4O6m&a=28Xcsd-l8rHyhuSx_9TqsetH3LGq1POxV7TasUBL5bE

Moja startna številka

To je Luca Papi - srečal sem ga na poti =) 

Cilj!

S1 Trail - La Corsa della Bora (Tek z burjo) 2019

Moja prva trail tekma. Tek z burjo, 57 km. Fantastično 😎

#s1trail   http://www.s1trail.com/

Preteči 57 km v začetku januarja, hmmm.... a se to sploh da? "If you never try, you'll never know", se glasi moje motivacijsko gonilo v zadnjem času. In sem šel. In bilo je krasno!

Zime ne maram najbolj, zato me je bližina morja dodatno privabila, da sem se prijavil na mojo prvo ultra trail tekmo, ali kako se temu reče? Upal sem na sončno in toplo vreme, idealno za pobeg iz zime, in to sem tudi dobil. Torej idealni razplet za moj krstni nastop med trail tekači.

To je bilo nekaj novega zame, zato sem moral osvojiti nekaj novih pojmov - tekaški nahrbtnik, obvezna oprema, mehki bidoni, trail superge... A vse to jaz rabim? Pred tekmo sem se malce lovil, a nekako sem osvojil vse novosti, ki jih nisem vajen iz triatlona in "navadnih" tekov po ravnini. Veseli december, novo leto, in dan D je že bil pred vrati! A sem jaz sploh kaj treniral? Ah, saj imam v nogah oktobrski ljubljanski maraton (42 km je bila do sedaj najdaljša razdalja, ki sem jo pretekel) pa tudi z mojo Martino sem v zadnjih dveh mescih veliko preskakal po hribih in gorah. 😍

Start

Jutro pred tekmo - mrazzz. Temperature malo pod ničlo po mojem mnenju. Start v Pesku (prva vas na italijanski strani mejnega prehoda Krvavi potok blizu Kozine), ura 7:30. Ravno se je zdanilo, tako da čelnih lučk ne bo treba imeti. Malo adrenalina pred startom je povzročilo, da me ni preveč zeblo. Z Martino čakava na startni pok, Italijani nekaj govorijo, nič ne razumeva, množice se kar naenkrat usuje... aja, to je start? Ok, gremooo! Prvi kilometer je potekal skozi gozd po potki navzdol. Ker nisem startal povsem v osredju, me tekmovalci nekoliko zadržujejo, stežka jih prehitevam po grdem terenu. Nato pridemo na makadam cesto - bivšo železniško traso Kozina-Trst. Tam vidim naprej, kakšnih 100 metrov pred mano je prvi tekač. Tečem tempo pod 4:00/km in se prebijam v osredje. Želim priti v stik z vodilnimi. Po dveh kilometrih mi to uspe. Proti Socerbu tečem v skupinici 5 do 6 vodilnih tekačev. Na ravnini tempo ne pojema. Ni mi lahko, a ne upočasnujem. Ostanemo trije, nazaj se ne oziram.

Pri gradu Socerb se razprostre čudovit razgled na morje. Najraje bi kar malo postal in naredil kakšno fotko, ampak hej! Na tekmi sem 😊 treba hitro naprej. Na teku navzdol prehitim oba sotekmovalca, s katerima sem tekel zadnje kilometre in vidim, da se jima oddaljujem. To mi da dodatno motivacijo, da ne upočasnjujem. Nato pridemo v Dolino, kjer je prva okrepčevalnica, a se ne ustavljam. S sabo v bidonih imam še veliko zaloge vode pa tudi hrane (čokoladic) se skoraj nisem dotaknil, saj smo šele na 13. kilometru. Iz Doline je sledil vzpon, kjer sta me tik pod vrhom ujela prejšnja dva tekmovalca. Na spustu spet pobegnem, ne vem, zakaj gresta dol tako počasi, saj gre navzdol samo od sebe. 😉 Sledi zopet vzpon, kjer čakam, da me kdo ujame. A za mano ni nikogar. Povzpnem se na kraški rob, kjer so krasni razgledi na morje. Tečem že proti severu nad Trstom in razmišljam, kako to, da sem kar prvi. Prvo mesto me vleče naprej, da ne upočasnjujem. Trasa poteka po težkem terenu, ves čas moram paziti, kam stopam, saj so tla polna pasti za zvin gležnja. Zaenkrat mi dobro uspeva! Na 30. km začnem čutiti, da so moje noge že kar utrujene. Mislim, da me hočejo zagrabiti krči. Malce upočasnim in čakam, kdaj bo 33. km z novo okrepčevalnico. Končno se ta pojavi pred mano. Napijem se coca-cole, oh, kaj prija. Iz nahrbtnika si v predal spredaj pripravim nove čokoladice in gel in že grem naprej. Vetrovke si še ne bom slekel, saj je kar mrazZz… Čeprav je vreme prijetno sončno, je najbrž le nekaj stopinj nad ničlo.

Par kilometrov zopet leti, a zatem noge hitro postanejo težke. Še vedno sem prvi, bom zdržal do konca? Moram! Na 38. km so noge čisto adijo, bolijo me. Na 40. km me preseneti nepričakovana postojanka s hrano in pijačo. Ker me hočejo grabiti krči, pijem isotonik z elektroliti. Bolj slabo pomaga, ko grem naprej ni nekih bistvenih sprememb. Tempo mi občutno pade. Noge bolijo, da niti navzdol več ne morem teči hitro. Kdaj bo konec? Oh, še 17 km!!! Zdržati moram do 46. km, tam je nova okrepčevalnica. Nov klanec, ne morem več teči. Hodim. Za sabo zaslišim nekoga. Uf, nekdo me je dohitel. Kdo je to? Gledam ga, mimo mene gre kot puščica. Vsaj 2 prestavi hitrejši je. Je ta mogoče na trasi za 21 km, ki je imela kasneje start? Ne vem. Niti me ne zanima, samo do konca moram priti. Nekje na 44. km me prehiti še eden. Tega prepoznam, to je Tirolec, s katerim sem tekel na začetku trase. Joj, zdaj pa zagotovo več nisem vodilni.

Na 46. km je zadnja postojanka s hrano in pijačo. Pijem kolikor gre, a prave energije ni več. Še nikoli v življenju nisem toliko pretekel. Pred mano pa je še 11 km. Ah, saj nekako bo šlo. Počasi grem naprej. Teren še vedno sila težaven. Zaradi utrujenih nog se parkrat skoraj spotaknem, na srečo nič hudega. Težavo že imam spremljati vse oznake, kje gre trasa. Na nekem delu se tudi zgubim. To je zdaj že drugič, tokrat res ne vem, a sem na pravi poti ali ne. Nikjer več ni oznak, jaz pa se spuščam po stopnicah proti morju. To res ni dobro. Ampak saj kam drugam bi pa lahko šel? Ne ne, moram nazaj. Na srečo sem se pravilno odločil, najdem nazaj pravo pot. Zgubil sem kvečjemu 3, 4 minute? No, saj ni važno, noge niso več tekmovalno razpoložene, glava pa še manj. Okoli 4 km pred ciljem sledi vratolomni spust do obale. K sreči ga preživim. Nato sledi še kakšen kilometer po obali, plezanje čez skale. Tudi to na srečo preživim brez vidnih posledic. Tečem skozi Portopiccolo. Nekaj turistov se sprehaja. Gledajo me, zagotovo jim ni jasno, kaj se dogaja… Zadnja dva kilometra je zopet vzpon. Klanec do cilja v Visoglianu. Samo še to. Gledam nazaj, nobenega ni. Mogoče sem pa še tretji. Tretje mesto je več, kot sem pričakoval pred tekmo. Saj to je dobro. To še moram sfajtat. Potrudim se, saj je še samo kakšnih 10 minut in bo konec. Prečkam še par cest, slišim speakerja, vidim stadion. Ouujjeeee, cilj! Še zadnjih 100 metrov po rdeči preprogi in konec je! Zmogel sem 57 kilometrski trail. Uf, vse se da, če se hoče.

Cilj - finish line

Moj krstni nastop na trailu je na koncu res prinesel 3. mesto absolutno na S1 Trail razdalji (57 km). Zelo vesel sem z izkušnjo, ki sem jo dobil. Trail tek je res lep in zanimiv. V cilju še počakam mojo Martino, ki ji gre tudi odlično! Na koncu je dosegla 4. mesto med dekleti (prve tri pravzaprav same profike) in 26. med vsemi tekmovalci. Wauuu, ponosen! A rezultat na koncu ni pomemben, važen je super preživet dan in ena zgodba več v mojem življenju. 😊 Hvala Martina in zahvala še Roku in Sari za prevoz in za prijetno druženje ob pici in pivo! Kaj hočeš lepšega 😉
Rezultati: https://trailive.wedosport.net/classifica.asp?evt=47900

Hvala Hoka One One. Tekel sem s supergami Mafate Speed 2, ki so se odlično odrezale!

Do naslednjič ostanite športno razpoloženi! Jaz vsekakor bom. 😉

Triatlonski pokal Alpe Adria 2013

Letos je bil eden izmed mojih glavnih triatlonskih ciljev sezone tekmovati v pokalu Alpe-Adria in v skupni razvrstitvi stopiti na stopničke. To mi je tudi uspelo! V absolutni razvrstitvi sem dosegel 3. mesto, v kategoriji do 30 let (Elite 1) pa sem bil drugi. Najboljši je bil Marco Nicoletti iz Italije. Med puncami je bila najboljša Anja Rugelj.

Certifikat za 2. mesto v Triatlonskem pokalu Alpe Adria 2013

Podelitev priznanj je bila letos na moj rojstni dan (13. oktobra) v termah Snovik. Nagrade so bile lepe, dobil sem 2 pokala, superge Saucony Kinvara 4 in pajkice ter vetrovko Asics, sicer velikost L, tako da sem jo že podaril naprej, saj mi je prevelika. Morda se sliši smešno, ampak iz triatlonskih prireditev/tekmovanj še nikoli nisem prišel domov tako "bogat". Hja, triatlonci smo navajeni, da je naša največja nagrada za trud in dober rezultat naše notranje zadovoljstvo, veselje ter ponos, ko ti uspe realizirati oz. uresničiti zastavljeni cilj.

Podelitev priznanj najboljšim v  triatlonskem pokalu Alpe Adria 2013

Za Triatlonski pokal Alpe Adria 2013 se je štelo 6 tekem (2x Slovenija, 2x Avstrija in 2x Italija). Za končno uvrstitev so se štele 4 najboljše, sodelovati pa si moral na vsaj treh. Jaz sem se najbolje odrezal na zadnji tekmi na Bledu, kjer mi je uspelo premagati tudi končnega zmagovalca Marca Nicolettija. Marco plava nekoliko bolje od mene, teče veliko bolje, sem pa zato jaz boljši na kolesu. Na Bledu mi je uspelo na kolesu narediti takšno prednost, da me na teku ni ujel. Na ravninskih tekmah te prednosti nisem mogel narediti, saj so bile tekme Alpe Adria pokala sprint in olimpik razdalje, kjer je dovoljeno zavetrje (drafting) in lahko zato na kolesu privarčuješ precej energije, če imaš srečo, da si v skupini z dobrimi kolesarji. Takšne tekme mi ne ustrezajo, ampak v letu 2013 sem se odločil, da se jih vseeno udeležim in se naučim kaj novega. Naslednje leto se bom raje posvetil daljšim tekmam, kjer zavetrje na kolesu ni dovoljeno. Trdno bom treniral, da mi zopet uspe izpolniti zastavljene cilje in uresničiti triatlonske sanje.

Seznam vseh tekem, ki so štele za Triatlonski pokal Alpe Adria 2013:

26.05.2013 - Portschach: rezultati, moje poročilo

08.06.2013 - Portorož: rezultati, moje poročilo

15.06.2013 - Velden: rezultati, moje poročilo

21.07.2013 - Trasaghis: rezultati, moje poročilo

28.07.2013 - Udine: rezultati, moje poročilo

07.09.2013 - Bled: rezultati, moje poročilo

Triathlon Udine 2013

Na vročo nedeljo, 28. julija 2013, sem se odpravil v Udine (po slovensko Videm), kjer je potekala letošnja 5. tekma za triatlonski pokal Alpe Adria. Triatlon je bil sprint razdalje (750 m plavanja, 20 km kolesa, 5 km teka), plavalni del je potekal v 50 m bazenu, na kolesarjenju je bilo dovoljeno zavetrje, pri teku pa je bil posebnost 200 m klanček na grad, ki smo ga morali premagati 2-krat, ker je bil tek speljan v dveh enakih krogih.

"Il castello di Udine" - klanček do gradu (vir: http://www.globopix.net)

Na tekmo sem se odpravil z Bojanom T. iz Logatca, ki sem ga spoznal teden dni prej na Xtrim triatlonu. Bojan je zabavna družba, zato je vožnja do Udin hitro minila. Ko sva prispela na prizorišče triatlona, je že potekala tekma za otroke. Po prevzemu štartnih številk sva se še malo razgledala naokoli, saj je bila to za oba prva tekma na tem prizorišču. Ura je bila že okoli poldneva in vročina je pripekala nenormalno. S kolesi sva šla prevozit krog tekmovalne trase, ki je potekal iz centra Udin do nogometnega stadiona Udinese in nazaj. Na ta način sva se malo ogrela (oz. malce pretegnila noge, pregreta sva itak že bila od temperature zraka) in hkrati spoznala samo traso. Sledila je priprava opreme v menjalnem prostoru, potem pa sva se že odpravila na bazen, kjer je bil štart triatlona.

Menjalni prostor

Menjalni prostor je bil zelo zanimiv, saj so bila kolesa postavljena v samo eni vrsti, kar je pomenilo vsaj 200 metrov dolgo parkirišče koles. Vzdušje je bilo prijetno, Italijani so veliko govorili in se smejali, tako da je vse skupaj izgledalo kot ena velika fešta :) Tako bi moralo biti na vseh tekmah! Glavno je, da se zabavamo!

Italijanski navijači

Xtrim Triathlon 2013

Na vročo nedeljo, 21. julija 2013, sem se odpravil v bližino Udin v Italijo, natančneje ob jezero Lago di Cavazzo, ki ima še eno ime, in sicer Lago dei Tre Comuni. Dolgo sem bil zmeden, ali gre to za eno jezero ali dve različni, in zakaj dve imeni za eno jezero. No, zdaj sem na Wikipediji prebral, da ima jezero samo  še en vzdevek, sam meji na tri občine (Cavazzo, Trasaghis, Bordano). Jupi za internet! :)

Torej v Italijo sem se odpravil na prvo letošnjo italijansko tekmo, ki šteje za Alpe Adria pokal v triatlonu. Tekma ima simpatično ime Xtrim Triathlon, saj je triatlon res ekstremen - plava se v mrzli vodi v jezeru (16°C), kolesari se na vrh gore San Simeone, kjer se v dolžini 12 km povzpneš iz 200 m na 1200 m nadmorske višine, na vrhu gore pa še odtečeš malo gor in dol za lep zaključek triatlona. Tekma zahteva nekoliko boljšo fizično pripravljenost, saj so klanci kar hudi. Ampak vse se da, če se hoče!

Samo, da je klanc! :)

Letos je bila tekma šprint triatlon razdalje (čeprav je bilo kolesa samo 12,5 km, ampak je pa bilo teh 12,5 km precej strmih).

Xtrim Triathlon 2012 - lago dei 3 comuni

V nedeljo, 29. julija, sem se udeležil ekstremnega triatlona, ki je potekal okoli 30 km severno od italijanskega mesta Udine v jezeru Lago dei Tre Comuni (Lago di Cavazzo) in na bližnjem griču oz. že kar gori imenovani San Simeone. Značilnost triatlona, ki je letos bil na sporedu šele drugič, je težavna kolesarska trasa, saj se v zadnjih 10km kolesarjenja vzpneš za približno 1000m nadmorske višine, kar pomeni povprečni naklon 10% (maks. 16%).

Lago dei Tre Comuni (foto: Kristina)

Tudi s tekom ni šale, saj se teče po vrhu gore, kjer je v 10km proge potrebno premagati 320m višincev. Ampak gremo lepo po vrsti. Xtrim Triathlon je olimpik razdalje (1,5km plavanja, 40km kolesa, 10km teka). Da si triatlon zasluži ime ekstremnega, pripomore tudi plavanje v mrzlem jezeru s temperaturo 14-15°C. Neopreni so bili zato obvezni...