sreda, 26. oktober 2011

16. Ljubljanski maraton

Kar se mi je pred nekaj leti zdelo še nepredstavljivo, mi je uspelo doseči pred nekaj dnevi. Pretekel sem celotni maraton dolžine 42.195 metrov! :) In to v kar dobrem času: 2 uri 57 minut in 44 sekund. Presenetil sem samega sebe, saj je bil moj prvotni cilj samo preteči celotno traso in doživeti nekaj novega.

Pa gremo od začetka. Moja tekmovalna sezona se je praktično končala 17. septembra na Bledu, kjer sem opravil še zadnjo triatlonsko tekmo za slovenski pokal. Nato sem odšel na zaslužene dvotedenske počitnice (brez kolesa in tekaških superg!), saj si med poletjem nisem vzel časa za to. Naslednji tekaški trening po triatlonu na Bledu sem tako naredil šele 5. oktobra, kar je ... precej dni brez treningov :D Do maratona je bilo torej samo še 18 dni in v tem času mi je uspelo narediti 10 tekov, bolj ali manj resnih. Po intervalnem treningu 11 dni pred maratonom me je mučila bolečina v mečih in malo pod njimi, ki ni hotela izginiti kljub 2-dnevnemu počitku. Ker časa nisem imel, sem kljub bolečini vseeno zmerno tekel. Tolažil sem se z dejstvom, da grem na prvi maraton in da grem samo spoznavat občutke, kako se obnaša moje telo ob tako dolgi tekaški preizkušnji.

Zakaj sem se sploh prijavil na 42km? Zato ker nekega motiva za 21km nisem več našel (to razdaljo sem tekel že 4-krat zapored), na Ljubljanskem maratonu pa nisem hotel manjkati, saj mi je lepo biti del tako velike zgodbe, v katero se razvija Ljubljanski maraton. Glede na to, da sem že preživel 2 polovična Ironmana, kjer sem tekmoval več kot 4 ure in pol, se mi je zdelo, da bom 3 ure in pol teka pa že preživel. In sem se prijavil.


Zadnji vikend pred maratonom sem odtekel okoli 30km, oz. cilj mi je bil teči 2 uri in pol. In ni bilo lahko :p Bolečine pod meči so me navdajale s skrbmi, ampak »saj do maratona je še ves teden«. Teh 30 km je bilo tudi najdaljša razdalja, ki sem jo sploh kadar koli pretekel. V zadnjem tednu sem opravil samo še dva lažja teka, a bolečina pod meči je bila še vedno prisotna... Težavo sem imel še s supergami Saucony Kinvara, saj me ob daljšem teku (10+ km) pričnejo žuliti na mezincih! Rekel sem si, kar bo, pač bo, in je bilo. :)

ZAČETEK TEKME
Jem/pijem HIGH5 gel
Ker moja pričakovanja niso bila visoka (pod 3 h 15 min bi bil zelo zadovoljen), sem se na startu postavil v ozadje – v drugo cono. Tako sem štartal okoli 4 min za prvimi. Na bolečine v spodnjem delu nog sem pozabil in množica me je ponesla po ljubljanskih ulicah. Vsi okoli mene so tekli res počasi, tako da sem veselo vozil slalom in jih prehiteval. Prvi kilometer: tempo 4:00 – ok, potrebno bo počasneje. Vsi nadaljnji kilometri so bili počasnejši – okoli 4:10, a po petem km nisem več gledal na uro. Tekel sem tako, da se nisem mučil, ampak užival v teku. Takšen je bil tudi plan prvega kroga (21km) – teči in se zabavati. V prvem krogu sem pojedel 2 tekoča energijska gela znamke High5. Všeč mi je, ker sta tako tekoča, da ni potrebe po splakovanju z vodo, ko ju poješ. Ampak kljub temu sem seveda na vsaki okrepčevalni postaji pil vodo in energijske napitke in pazil, da ne bi dehidriral.

ŽULJ!
Na okoli 15 km sem začutil žulj na desnem mezincu! Ojoj, kaj zdaj?! Na to sem seveda bil pripravljen, zato sem Kristini, ki me je spremljala ob progi na dveh mestih, naročil, naj mi pripravi desno supergo, s katerimi drugače tečem po makadamu (Salomon XR Crossmax). Prvi krog (21km) se je veselo bližal h koncu in še vedno sem počasi prehiteval vse pred sabo, kar me je precej motiviralo. Ko sem začel drugi krog, so me spreleteli posebno dobri občutki, saj so skoraj vsi zavili v cilj (pretekli polmaraton), ostala pa nas je samo še peščica borcev, ki se še nismo dali. :) Prvih 21km sem po moji uri pretekel v manj kot uri in 27 minut! Tole je pa dober tempo, pa še utrujen nisem kaj dosti. Moji apetiti po končnem rezultatu so se v hipu povečali!

DRUGI KROG
Proti Kosezam, proti navijačem K, B in N
Še pred Aškerčevo cesto ujamem kolega Aljošo, ki je kot kaže štartal v prvi coni. Malo se pošaliva sem in tja in mi reče, naj grem ulovit kolega Tomija, ki je bil okoli 100m pred nama. To mi je bil nov izziv in poslovim se od Aljoše in se osredotočim na Tomija. Dohitim ga na Cesti na Vrhovce, kjer udariva manjšo debato potem pa me nažene naprej. Ok, pa grem. Srečam tudi sodelavca Samona :), ki me malo zmerja, da je cela množica tekačev še pred mano. In res je bilo tako. Kakšnih 100 metrov pred mano je bila večja skupina tekačev in želel sem jim priključiti, saj je v skupini lažje teči. Toda moj korak ni bil več tako lahkoten. Skupina pred mano se kar ni in ni hotela približati. Tu in tam je odpadel kakšen tekač, ki sem ga po polžje prehitel. Nisem več tako užival... Bližam se Kosezam in zagledam Kristino, ki ima pripravljene superge, da jih zamenjam zaradi žulja. Ampak žulj zdaj ni bil več problem številka ena. Bolečine v nogah so postajale hujše kot bolečina zaradi žulja. Pa še skupino pred sabo lovim. Ne, ne bom sem preobul. Grem kar naprej, proti skupini pred mano. Sem na 28km in skupinco lovim že vsaj 5km. A približujem se. Rad bi pojedel nekaj, da bi mi šlo bolje in hitreje, a želodec imam poln. Ne smem pretiravati. Energijske gele jem na nekaj več kot pol ure. Gledam na uro, kdaj bo že čas, da pojem nov gel, saj je to edino upanje, da si povrnem energijo. Na 31km končno ujamem skupino pred sabo. Vidim, da je v njej »zajec« z baloni, ki diktira tempo za 3 ure. Uf, šel bom pod tremi urami! :) Naslednji kilometer je povsem sproščen in tečem umirjeno v zavetrju brez težav.
Ujel sem "zajca" 3:00

TEŽAVE
Potem pa kar naenkrat zajec pospeši! Kaj pa mu je? S težavo mu sledim. Čakaj, kaj pa, če samo moj tempo pada? Noge imam vedno bolj težke. Smo na 32km in izgubljam skupino, ki sem jo tako dolgo lovil. Zgubljam jo tako počasi, kot sem jo prej dohiteval. Grem mimo 35km. Nisem se zaletel v zid, ampak že nekaj kilometrov premagujem vedno večje ovire. Noge so težke, kolena komaj dvigujem, trpim. Gledam na uro in komaj čakam, da lahko zaužijem še zadnji gel. Na naslednjih okrepčevalnicah vzamem tudi pomaranče, ki jih samo zgrizem, olupek pa pljunem ven, saj nimam energije, da bi ga pogoltnil. Čas mi ni več pomemben, samo da pridem v cilj. Zdi sem mi, da se vlečem kot stara cunja. Sem na Dunajski cesti! Samo še dooolga ciljna ravnina. Tekmovalcev ne prehitevam več. Dva sta me celo prehitela. Stolpnica WTC je tako daleč. A pridem do nje. Petrolova stavba je takooo daleč. A tudi prilezem do nje. Ob progi je vedno več ljudi, ki me spodbujajo. S težavo se jim nasmehnem.

FINIŠ
V cilju!
Čakaj, sem že na 39km. Začnem kalkulirati, kakšen čas lahko dosežem. 3 ure so še vedno dosegljive! Moram se potruditi! A tako sem utrujen, da ne morem spreminjati tempa. Ok, tudi nad 3 ure je v redu. Bom pa naslednjič imel dobro iztočnico za izboljšanje časa. Sem že na Slovenski cesti. Ljudi je zopet ogromno. Še malo pa bom na preprogi. Hočem pospešiti, a ne gre. Pa kaj zato, lepo umirjeno pridem v »areno« in z dvignjenimi rokami prečkam ciljno črto. ZMAGA! Neto čas 2:57:44.

ZAKLJUČEK
Z doseženim sem izjemno zadovoljen. Kljub zastavljenemu cilju, da pretečem svoj prvi maraton sproščeno in »na izi«, me je moja tekmovalnost potegnila v tisto smer, da sem se spet razkantal! Za razdaljo 42km vsekakor nisem bil fizično pripravljen. Manjkali so mi treningi, kilometrina. Dan po tekmi me je grozno bolel gleženj. Najbrž zaradi neustreznih superg in zaradi moje slabe tehnike teka oz. mojih nog nasploh. Ampak drugi dan po maratonu je že bolje. Skoraj normalno lahko že hodim. :)
Dosegel sem 70. čas absolutno, 15. v kategoriji (do 30 let) in 48. med vsemi Slovenci. Maraton mi predstavlja v prihodnosti velik izziv, saj se nadejam z vprašanjem, česa sem sposoben, če bi se na maraton dejansko pripravljal 2 – 3 mesece in ne samo zadnjih 18 dni. :)

Rezultati: KLIK

4 komentarji:

  1. Čestitke še enkrat! Bravo tudi sodelavcu SamoNU (http://www.centerslo.net/slvnforum/replies.asp?FID=4&MID=1308) da te je tako zmotiviral! ;-)

    OdgovoriIzbriši
  2. Brez Samona ne vem, če bi prišel do cilja :D

    OdgovoriIzbriši
  3. Čestitam! Sandi mi je prvi povedal koliko si tekel, legenda! Upam, da se ti kdaj v prihodnosti ob bok postavim ;)

    OdgovoriIzbriši