sreda, 17. junij 2015

Maraton Franja 2015

Letos so me sodelavci prijavili na Maraton Franja 156 km in nisem se kaj dosti upiral. Že lep čas nisem bil na kakšni kolesarski prireditvi, kjer bi se boril za čim višja mesta. Cestno kolesarjenje je zelo zanimiv šport, saj je zelo razburljivo - borba za pozicije, skoki iz glavnine in pobegi, lovljenje ubežnikov, pokrivanje napadov, iskanje idealne vožnje v zavetrju,  izogibanje padcem, stalno menjavanje ritma, taktiziranje, vlečenje skupine, šprinti... Nekako tako je tudi bilo na Franji, če strnem dogajanje v par besednih zvez.

Prvi kilometri v zaprti vožnji

Moj cilj na letošnji Franji je bil priti v cilj v prvi večji skupini. Vedel sem, da bo odločilni že vrhniški klanec. Do tja mi je uspelo priti dokaj v osredju. Čeprav se je bilo potrebno kar prerivati, da si ostal med prvimi. Na klanec smo se peljali skoraj 30 km/h. Uspelo mi je držati tempo in skoraj nisem mogel verjeti, koliko kolesarjev je bilo v vodeči skupini. Po moji oceni skoraj 100! Res nisem mogel verjeti, koliko rekreativnih kolesarjev je tako dobro pripravljenih. Po koncu klanca so se vrstili skoki in mučno šprintanje, da ne izgubiš skupine. Do Godoviča je bilo zato kar težko. Najbolj aktiven je bil Matej Lovše, a mu ni uspelo pobegniti iz skupine.

V Idrijo sem se pripeljal na čelu skupine
Spust skozi Zalo do Idrije ni šel hitro, čeprav bi lahko tam s hitrim tempom v osredju precej zmanjšali vodilno skupino. A nihče ni bil za stvar oz. se nismo zoorganizirali, tako da smo v Idriji bili spet ena velika skupina. Od Spodnje Idrije dalje so se zopet zvrstili napadi in zelo zanimivo je bilo gledati, kako Lovšetov skok vedno pokrijejo, za ostale se pa ne zmenijo. Ko je Lovše odnehal, je hitrost padla in nekaterim kolesarjem se je uspelo odpeljati iz skupine. Enega izmed naslednjih skokov sem pokril jaz in ob tem ugotovil, da mi glavnina ne sledi. Tako sem priključil k pobeglemu kolesarju in nakazal, da greva naprej na polno. Ulovila sva še nekaj pobeglih pred sabo, tako da se je oblikovala skupinica 5-6 kolesarjev, ki smo drveli proti Cerknem. Moj pulz je bil na maksimumu, a kolesar iz KD Alpe nas je spodbujal, da naj vlečemo naprej. Tako sem do vzpona na Kladje prišel čisto mrtev in ko se je začel klanec, so rekle noge: ne. Ves zakisan sem se mučil v klanec in nekje na sredini klanca me je prehitela skupina z Matejem Lovšetom. Seveda jim nisem mogel priključiti. Do vrha Kladja sem se s težavo privlekel in hkrati ugotavljal, da mi do dobrega kolesarja še veliko manjka.

Mrtev na kladje
Na spustu sem priključil par kolesarjem, med njimi sta bila tudi dva iz BikeRepublike, mislim, da je bil eden Gregor Sikošek. Spuščali smo se proti Gorenji vasi in jedel ter pil sem, kolikor sem mogel, da bi si povrnil moči. Ko smo prišli v Poljansko dolino, smo lepo začeli krožiti in hitrost je bila kar v redu - ohranjali smo jo okrog 45 km/h. Slab kilometer pred sabo smo tudi videli večjo skupino in upal sem, da jo ulovimo. Kar naenkrat se je med nami pojavil nekdo s TUŠ Team dresom, pogledam nazaj in vidim, da se je naša skupinica pošteno povečala. Kasneje sem ugotovil, da so nas dohiteli tahitri iz starejše starostne kategorije, ki so štartali 5 minut za nami. Med njimi sta bila tudi kasnejši absolutni zmagovalec Igor Kopše in tretji Mitja Mahorič. Hitrost skupine se je povečala in včasih presegla tudi 50 km/h. Pazil sem, da sem se držal v zavetrju, a to je bilo težko, skupina se je namreč zaradi velike hitrosti raztegnila in vozili smo v koloni eden za drugim.

Mimo Vodic...
... sem bil že pošteno izmučen, srkal sem še zadnje požirke HIGH5 pijače (EnergySource).
Točno v centru Škofje Loke smo ulovili skupinico pred nami in hitro smo se premikali proti Vodicam in nato proti Tacnu. Bilo mi je težko, vsake toliko časa je bilo treba pošprintat, da sem zaprl kakšno luknjo, ko nisem bil pozoren na kolesarje pred mano. Tega nisem navajen, triatlonske vožnje so precej bolj konstantne. Ko sem že razmišljal, da pa letos na Franji ne bom videl niti enega padca, kar bi bilo sicer neverjetno, se je zgodilo. Na koncu Nemške (obvozne) ceste sledi desni ovinek skozi krožišče in ko se že skoraj poravnamo, vidim pred sabo po zraku frčati prometni stožec nato pa kolesarja na tleh, nato še en, pa drug, potem sem bil pa na vrsti že jaz! Zabremzam na polno, zadnja guma na črto, se skoraj ustavim in ne vem točno, kako se izognem kolesarju na tleh pred mano. Skupina pred mano gre dalje, jaz pa se podam v lov za njimi. Pri Ruskem carju mi jih uspe uloviti, a plačilo za to so bile popolnoma skurjene noge. Ustrelil sem še svoj zadnji naboj. Nato je sledilo nekaj živčne vožnje po ljubljanskih ulicah skozi Bežigrad mimo Žal in nato na Šmartinsko cesto, kjer več nisem imel energije za šprint. V zadnjem ovinku sem švignil mimo Bicikel.com Teama (Tadej Blatnik, Uroš Komac), vsaj to, sem si mislil, a zadovoljstvo je trajalo le trenutek, kajti na ciljni črti sta me vendarle prehitela za desetinko oz. dve.

Na ciljni črti
Dosegel sem 53. mesto absolutno (uradni čas 3:28:29.3), to je bilo 5 minut za zmagovalcem Igorjem Kopšetom. Za zanimivost: če bi bil 9 sekund hitrejši (če bi dobil šprint naše skupine), bi pristal kar na 13. mestu absolutno :)

REZULTATI: http://franja.org/rezultati_2015.html

Franja je res praznik kolesarstva v Sloveniji. Videti je bilo veliko veselih in zadovoljnih ljudi. Tudi navijanje ob progi je fenomenalno, kot da bi bil na Ironmanu :) Vesel sem, da sem se udeležil Franje, saj sem se naučil veliko novega. S pobegom proti Cerknem je po meni švigal adrenalin in počutil sem se kot pravi kolesar na Tour de France-u. =) Spoznal sem tudi, kako velike razlike so še med mano in tistimi, ki se lahko ves čas peljejo na čelu dirke.

S sodelavci v cilju
In še photo-shooting z Marjano :)  http://www.marjana.si/

Ni komentarjev:

Objavite komentar