sreda, 02. maj 2012

Vzpon na Partizanko (Koroški pokal)

V petek, ko je bil praznik, sem se udeležil še ene dirke v mojem Slovenj Gradcu. Spotur je organiziral vzpon z gorskimi kolesi na Partizanski dom na Kopah. Tekma je štela tudi za Koroški pokal, zato sem pričakoval precej veliko ljudi. A temu ni bilo tako. Bilo nas je le 50.

Dnevi pred tekmo so bili bolj porazni glede mojega počutja. Dajala me je utrujenost, že ves teden sem imel musklfiber. V mesecu aprilu sem namreč glavno pozornost namenil vadbi v fitnesu, kjer sem odpravljal nesorazmernost moči mišic na nogi, ki bi lahko bile vzrok za boleče koleno. Vadba v fitnesu je bila zelo intenzivna in zgleda, da se je po 4 tednih moje telo nekoliko zrušilo. Torej na kolesarski vzpon se praktično nisem nič pripravljal, v tem tednu sem namreč bil na kolesu samo 1x, pa še to zgolj za eno urco povsem ne pri volji.
Pred startom (foto: Kalči)
Na vzpon sem šel, ker je tekma potekala v mojem domačem okolišu in lahko rečem, da bi me kar malo pekla vest, če ne bi sodeloval. Dirka se je začela blizu Belvija na Legnu ter potem potekala po makadamskih poteh do Partizanskega doma na Kopah. V približno 18 km smo premagali 1070m nadmorske višine.

Zjutraj, ko sem vstal, sem še vedno imel bolečine v zadnjih stegenskih mišicah, zato sem sklenil, da bom na tekmi štartal rezervirano in na koncu kaj dodal, če se bom dobro počutil. Tako je tudi bilo. Na štartu se nisem zagnal in nisem lovil prvih kolesarjev. Bil sem v drugi skupinici, ker pa je šlo za moje pojme malo prepočasi, sem pospešil in začel loviti kolesarje pred mano. Nekaj sem jih prehitel, a na približno pol poti sva ostala sama s še enim kolesarjem. Na delu, kjer je bila cesta precej razrita in ne tako strma, sem čutil, da imam več moči od kolega. Malo sem pospešil, tako da sem pridobil nekaj metrov prednosti. A to ni dolgo trajalo, saj je proti koncu trase postalo spet precej strmo, tako da sem "počakal" sotekmovalca, da sva zopet vozila skupaj. Zadnji kilometer in še malo več, se je cesta za moje pojme postavila nekoliko preveč navpično, vzelo mi je moči, kolega pa ni popuščal na tempu. Ker za nama ni bilo videti kakšnega drugega kolesarja, sem malo popustil in spustil sotekmovalca naprej, naj se zmuči do cilja, sam pa sem v svojem tempu prikolesaril do konca.
Pred ciljem (foto: Kalči)
Kaj hitro, ko sem pripeljal v cilj, sem ugotovil, da sem absolutno tretji! Hmmm... kako je to mogoče? Takole:
- malo udeležencev,
- slabša konkurenca,
- dva pred mano sta odstopila, če se ne motim...

Dosegel sem čas 1:06:26, ki je zadostovalo za 1. mesto v starostni kategoriji (26-35 let) in, kot sem že omenil, 3. mesto absolutno. Lani bi recimo s tem časom dosegel absolutno 8. mesto. Kljub temu sem z izkopičkom zadovoljen, saj sem pričakoval slabši čas, vesel pa sem tudi, da v cilju nisem bil zelo utrujen. Kaj bi znal biti razlog za to? Mogoče so zimske priprave na Kanarcih res pustile neko sled. Morda pa je razlog le v mojem novem kolesu Orbea Alma, ki je res nekaj posebnega.

Dobil sem medaljo za 1. mesto v kategoriji

Ni komentarjev:

Objavite komentar