sreda, 30. maj 2012

Dnevnikov triatlon, Marina Portorož

V nedeljo, 27.5.2012, je bil čas za moj prvi triatlon v tej sezoni! Ker me koleno med samo aktivnostjo ne ovira več, sem se prijavil na sprint triatlon v Portorož, ki ga je organizirala časopisna hiša Dnevnik. Privlačila me je predvsem destinacija, saj se mi je zdelo kolesarjenje po portoroški aveniji zares kul. Pa še dobra organizacija zaradi medijske podpore je bila skoraj zagotovljena. In res je bilo tako.

Trasa triatlona v Portorožu
Pred samim štartom me je bilo kar malo strah, saj nisem vedel, kaj pričakovati oz. kako se bom počutil v vsaki izmed disciplin, kakšen tempo lahko oberem... Konkurenca je trenirala, jaz pa sem moral počivati zaradi kolena. :( V odprtih vodah (morju) nisem plaval že kar nekaj časa, tudi neoprena nisem že dolgo oblekel (nazadnje lani septembra). V bazenu sem sicer redno plaval, tudi manjši napredek sem občutil, tako da sem upal na dobro plavanje. Zaradi mrzle vode je bil neopren dovoljen. Z njim lahko plavam precej hitreje kot brez njega, ta napredek je v primerjavi z ostalimi pri meni dosti večji. Vsaj tako se mi zdi. Druga stvar je kolo. Zadnji mesec sem bil na gorcu in vozil bolj kot ne samo v hrib. Hmmm... zdaj pa na cestaku in sama ravnina... Kaj pa tek? V petek sem bil to leto prvič na stadionu, kjer sem naredil nekaj pospeševanj in tri kratke intervale. Bo pa že šlo :)

Plavanje je bilo v morju, ki je bilo kar mrzlo (pravijo, da je bilo pod 18°C), a me zaradi neoprena sploh ni motilo. Nekaj minut pred štartom sem se ogrel v vodi, potem pa se postavil bolj na stran in dokaj v ospredje. Do zvoka sirene, ki je zaznanila začetek tekme, je bilo kar mukotrpno čakati. Štartali smo iz vode, a iz plitvine. In ravno, ko sem si popravljal očala, se je sirena oglasila in vsi so planili v kravelj. Jaz pa za njimi. Takšnega pralnega stroja še nisem doživel. Prvih nekaj minut je bilo res mučnih. Plavali smo eden čez drugega, vse se je penilo, nič nisem videl. Še čudno, da mi ni nihče zbil očal z glave. Ko smo prišli do prve boje, se je vse umirilo, tako da sem lahko do konca plaval pod kontrolo. Pri plavanju nisem čutil nobene tesnobe, tudi mučil sem nisem kaj dosti. Lahko bi rekel, da se tako dobro na plavanju na tekmi še nisem počutil. In to je pokazal tudi čas, saj sem 750m preplaval v času 11min in 12s. Prehitel sem tudi nekatere, ki v bazenu plavajo hitreje od mene.

Čakanje v vodi na start (foto: DNK)
Tek do prve menjave je bil kar dolg, vsaj kakšnih 200m. Ko sem pritekel do kolesa, pa se je zataknilo. Dobesedno se je zataknilo, neopren namreč. Enostavno ga nisem mogel spraviti čez gležnje, ker se mi je povsem nagubal na koncu nog. Moral sem se usesti na tla, da sem se ga rešil in tako izgubil kar nekaj sekund - menjavo sem opravil v 52s (zmagovalec v 28s).

Kolo je bilo zame najboljši del triatlona. Na zaprti cesti sredi Portoroža, ki je bila namenjena samo nam kolesarjem oz. triatloncem, sem se odlično počutil. Tudi noge sem imel dokaj močne, a žal premalo, da bi lahko pobegnil skupini nekaj kolesarjev, v katero sem se ujel. Nekako se nismo dogovorili, da bi si pomagali pri "vlečenju" skupine. Nihče ni hotel biti v ospredju, temveč so se vsi skrivali v zavetrju. Veliko časa sem bil v ospredju jaz. Na obratih sem bil še posebej hitrejši, kjer sem vedno skupini nekoliko ušel, a so me čez čas dohiteli, ker raje nisem vložil vse energije v kolo. Čakal me je namreč še tek! Nekje na sredi kolesa sem zaužil tudi energijski gel IsoGel, ki mi je dal dodatno energijo in rezervo še za tek. Zelo mi odgovarja, saj je zelo tekoč, tako da za njim grla ne rabim splakniti z dodatno tekočino. Kolesarska trasa je bila dolga samo 17km (trikrat sem in tja skozi Portorož).

Iz druge menjave na tek (foto: DNK)
Druga menjava iz kolesa na tek mi je super uspela, saj sem porabil samo 22s - bil sem drugi najhitrejši. Ko sem se zagnal v tek, sem samo čakal, kdaj me bo zabilo, da bom moral upočasniti tempo. Po okoli 300m me je prehitel sotekmovalec Damijan K., skušal sem mu slediti, a ni šlo. Svoj tempo sicer nisem upočasnil, a hitreje enostavno ni šlo. Pojavila se je tudi bolečina oz. neke vrste tesnoba v prsnem košu. Popravljal sem si dres, saj sem mislil, da me ta drži, a nič ni pomagalo. Minil je prvi krog od treh, prehiti me še nekdo. Ah, to je eden izmed štafete, drugače ne more zgledati tako svež. Tečem kar dobro. Krize ni. Začne se že tretji - zadnji krog. Tak tempo moram držati še naprej! Prehitevam za krog zaostale in za sabo slišim stopinje, ki so vedno glasnejše! Izkaže se, da je še nekdo hitrejši od mene. 500 metrov pred ciljem me prehiti in gre kot šus mimo mene. To je bil Peter L., kolikor sem videl v rezultatih. Na koncu je imel celo najhitrejši čas teka! Tekel je celo hitreje od državnega prvaka Davida Plešeta in tudi italijanskega Alberta Casadei-ja. Jaz sem raje kar v svojem ritmu pritekel v cilj, dokaj zadovoljen s samim potekom tekme.

Skozi menjalni prostor proti cilju (foto: Jaka)
V dobri konkurenci, tudi z državnimi prvaki (Pleše, Kovačič, Casadei), sem zasedel 10. mesto absolutno med 126 udeleženci in 6. med člani 1 (20-30 let). Glede na to, da je bil to moj prvi triatlon in da šele začenjam trenirati vse tri discipline (zaradi bolečin v kolenu teka nisem), sem z rezultatom zadovoljen. Tudi čas je na prvi pogled fenomenalen (55:00), a so bile razdalje za sprint razdaljo v resnici krajše (17km kolesa in 4,5 teka). Na kolesu sem imel povprečje skoraj 40 km/h, na teku pa sem imel tempo 3:38/km. Peter L., ki me je prehitel na koncu in ki je bil najhitrejši tekač, celo 3:12/km. Torej me čaka še veliko dela :)

Rezultati: KLIK

PS: ker se je moja stalna spremljevalka na tekmah in fotografinja Kristina tudi sama prvič preizkusila v sprint triatlonu, ni nastalo dosti fotografij, na katerih bi me lahko videli. :)

1 komentar:

  1. Peter L. je prava zvezda!
    http://www.rtvslo.si/sport/novice/gorski-tekaci-bodo-na-gorah-lovili-vozovnice-za-ep-v-turciji/209450

    OdgovoriIzbriši