TriPustolovec: Triatlon Bled 2015

V soboto, 6.9.2015, je na Bledu potekalo odprto državno prvenstvo v olimpijskem triatlonu. Teden dni po svetovnem prvenstvu v IRONMAN-u 70.3 moje telo še ni bilo spočito, zato nisem bil prepričan, ali bi se sploh udeležil triatlona na Bledu. Družba prijateljev je prevesila tehtnico, tako da sem se odločil, da grem na Bled opraviti dobro trening tekmo za prihajajoče državno prvenstvo v kros triatlonu, ki bo 13. septembra 2015 (TNatura Bohinj), z rezultatom pa se ne bom obremenjeval. Ko sem se v soboto opoldne pripeljal na Bled, me je vse minilo, saj je bil zunaj mraz (14°C) in dež, ceste pa so od naliva bile na pol poplavljene. Obotavljal sem se, ali se sploh prijaviti, a misel na to, da skočim v neopren in v dežju odplavam 2 kroga v jezeru, se mi je zdela zabavna, saj mi bo bolj toplo kot na kopnem.

Bled v vsej svoj lepoti (foto: Tomaž Vrtačič)

A kmalu po prijavi slišim napovedovalca, da ima voda 22,5°C in da neopreni ne bodo dovoljeni. Sranje.

Z dežnikom v roki sem lovil še zadnje minute v menjalnem prostoru in si pripravil vse potrebno za kolesarski in tekaški del. V menjavi sem zdaj že kar suveren. Moj moto je: manj je bolje. V menjalnem prostoru torej pustim čim manj stvari, samo čevlje, čelado in kakšen energijski gel High5 za rezervo.

V drugi plavalni krog

Ker sem bil pozen, je štart hitro napočil. Ko smo se spravili v globoko vodo, minuto pred začetkom, so začeli igrati slovensko himno. To je bilo zaradi državnega prvenstva (na državnem ekipnem prvenstvu v Celju so himno pozabili zaigrati). S sotekmovalci smo se spogledovali, zakaj spustijo himno pol minute pred štartom, potem pa je Marshal zatrobil, himno smo zaignorirali in začeli s triatlonom. Na plavanju sem šel svoj tempo. Lepo počasi in poskušal držati pravo linijo. Zaradi majhnih boj je bilo to precej težko. Po prvem krogu sem skočil v vodo in pulz meter mi zdrsne dol do popka, očala pa mi prestavi za kakšen centimeter višje. Ok, pulz meter si bom popravil, ko pridem iz vode, očala se bodo pa že poravnala... Pa se niso. Nekdo mi je ves čas plaval na noge, zato se nisem hotel ustavljati. Ker plavanje traja precej časa, sem imel čas razmišljati, kdo bi to bil. A je to mogoče Matej Korelc? Potem ima danes dober dan in gre hitro. Morda pa samo jaz počasneje plavam... Ne, ne, najbrž je to Rob Svenšek iz TK Gorenjska. V Portorožu je prišel iz vode takoj za mano. Zgleda, da mi danes sledi še bolj tesno. Na teku je res hiter, tako da ga moram utruditi na kolesu, sem razmišljal... Očala so bila še vedno krivo čez moje oči in težko sem karkoli videl. Plaval sem bolj na blef, a vseeno našel pot iz vode. Ko pritečem v menjalni prostor, vidim, da je za mano res bil Rob.

1500 metrov plavanja je za mano (foto: Tomaž Vrtačič)

Hitro naredim menjavo in že me pečejo noge, ko pritiskam na pedala. Roba ni za mano. Hitrejši sem, kot kaže. Mraz je in mišice so čudne. Nič se ne bom šparal, moram pritisniti, da me ne bo zeblo. Iz kroga v krog pridobivam. Nekje na sredini prehitim tudi Matjaža Kovača in se odpeljem naprej. Spet začne deževati in v ovinkih sem malo bolj pazljiv. Vseeno uživam v razgibani trasi. Krogi letijo mimo in vesel sem, ko vidim navijače, ki vztrajajo v dežju in bodrijo tekmovalce. V zadnjem krogu prehitim tudi nekega Madžara in skušam narediti čim večjo razliko pred začetkom teka. Ok, ta me bo ziher prehitel nazaj, ampak vseeno...

Pred vstopom v šikano na kolesarskem delu - zaradi dežja je zadeva bila še bolj zanimiva

Za lepe fotografije je poskrbel Tomaž Vrtačič.

Rock on! \m/(>.<)\m/ (foto: Sandro)

Drugo menjavo naredim hitro, sicer na spolzkem tepihu malo "poslajdam", a se ne zmedem, parkiram kolo, čelado dol, superge gor in gremo gasa! Tukaj je vedno uganka, kako se bodo noge odzvale. Pred tednom dni na IM 70.3 se niso najbolje, zdaj pa kar v redu kaže. Napovedovalec pove, da sem se na tek podal kot peti absolutno in kot tretji Slovenec! To mi vlije dodatne energije in nogam rečem, da me morajo ubogati naslednjih 40 minut, potem bodo pa lahko ves teden lenarile. Noge se strinjajo s tem, mi pa postane rahlo slabo. V želodcu me nekaj zvija. Preskočim nekaj okrepčevalnic in stvar se izboljša.

Sestop s kolesa in hop v menjalni prostor (foto: Tomaž Vrtačič)

Na tekmi vodi Jaro, za njim je Domen, potem 2 Madžara, ki nista ulovljiva, za mano pa še en Madžar, ki se mi nevarno približuje! V zadnjem krogu je samo še nekaj 10 metrov za mano. Oh ne, prehitel me bo. Za trenutek se že sprijaznim s tem, a potem si rečem, če me že bo, naj se za to vsaj pošteno namatra. Pospešim in do cilja je le še en kilometer. Za sabo slišim neko dihanje in v mislih že predajam 5. mesto. Cilj se vedno bolj približuje in čakam, da me model za mano prehiti. Psihično se že pripravljam na šprint. Nič se ne zgodi. 100 metrov pred ciljem pogledam nazaj, tam pa nikogar. Kaj? Prisluhe sem imel? Super! V cilj pritečem zadovoljen, saj sem dosegel neverjetno 5. mesto generalno in 3. med Slovenci in to v olimpik razdalji s plavanjem brez neoprenov, kar je daleč od moje paradne discipline.