torek, 02. junij 2015

Half Iron Logarska Dolina 2015

Dva tedna po tekmi v Sankt Poeltnu me je čakala še polovička v Logarski dolini. Na tekmo sem šel sproščeno, brez večjih pritiskov, čeprav mi je bila kot lanskemu zmagovalcu dodeljena štartna številka 1. Ker triatlon ni moja služba, temveč le športna zabava, sem dneve pred tekmo raje izkoristil za kolesarsko druženje s prijatelji in se v četrtek prvič udeležil runde "barjanska osmica", kjer je fajn letelo, v petek pa še službeni športni dan na Krvavec in nato Piknik v vodicah... V soboto zjutraj noge torej niso mogle biti v idealnem stanju in vedel sem, da me čaka peklenski dan.

Logarska dolina v vsej svoji lepoti

Plavanje je potekalo v Šmartinskem jezeru. Tukaj sem davnega leta 2009 opravil s svojim drugim triatlonom v življenju, če se ne motim. Bil je šprint triatlon in zame prvi triatlon v jezeru oz. na odprtem ("open water"). Spomnim se, da sem komaj preživel plavanje. Bilo me je kar groza, saj se v vodi nič ni videlo, še svoje roke ne, samo temno rjava praznina... Tokrat je bilo drugače. Vidljivost v vodi je bila sicer zopet skoraj nična, a me je zelenkast odtenek vode ves čas pomirjal, tako da mi ni bilo težko. Po 200 metrih so mi hitrejši plavalci ušli, tako da sem preostalo razdaljo (skupaj 1900 metrov) preplaval osamljen. Plavati je bilo treba okoli dveh malih boj, ki so se slabo videle. Tu bi se lahko organizator malo bolje izkazal. V prvem krogu sem po prvi boji zavil le za kakšnih 45° v desno, v drugem krogu pa se mi je zdelo, da sem moral obrniti skoraj za 90°. Med plavanjem sem se spraševal, ali je nekdo prestavil bojo, ali so se prestavili samo koleščki v moji glavi? Potrditev, da je z mano vse v redu, je gps sled prijatelja Tomaža, ki je med plavanjem uporabljal uro.

Ali vidite, kje naj bi se premaknila boja v drugem krogu?
Tudi izhod iz vode nisem točno videl, kje je. Mogoče sem si sam kriv, saj nisem poslušal briefinga (navodil pred tekmo) in sem se zanašal na lanske spomine, ki pa jih v ključnem trenutku nisem mogel priklicati v glavo. Po zadnjem obratu sem gledal naokrog, kam moran plavati in na srečo sem videl nekaj, kar bi lahko bilo podobno plavalcu pred mano in temu tudi sledil. Na srečo sem priplaval na kopno na pravem mestu in se hitro napotil na menjavo. Teči je treba kar daleč, najprej po pesku gor in potem po asfaltu dol do travnika, kjer so bila parkirana kolesa. Podplati so kar boleli, še posebej, ko sem parkrat stopil na kamenčke, ki jih žal ni nihče pometel s ceste. Ampak to ni važno, važno je bilo to, da sem v menjavi zagledal Mitjo Kita, ki se je že odpravljal na kolesarski del. Letos plava bolje od mene. Tudi kolesari že vedno bolje. Letos v Sankt Poeltnu je dosegel 2 minuti boljši čas od mene. Že pred tekmo sem vedel, da ga bo letos zato težko prehiteti.
Moje čofotanje. Voda v resnici ni tako umazana kot izgleda. Mislim, da je povsem primerna za kopanje.
Iz plavanja proti kolesu
Po menjavi sem pritisnil na pedala, da bi ujel Mitjo Kita. Na srečo se ni odpeljal naprej, temveč sem ga v začetnih kilometrih ujel in se mu prilepil na zadek. No, seveda sem držal predpisano razdaljo 10 metrov, a kljub temu se kakšen watt moči lahko prihrani na takšni razdalji. Predvsem pa je pomembna psihična pomiritev, ko vidiš nekoga tik pred sabo. Ni nama bilo dolgčas. Najprej sva zgrešila odcep in sva se odpeljala kar naravnost namesto desno, ker nama je redar prepozno pokazal smer. Nato sem jaz prehitel Kita in narekoval tempo, pa potem je zopet on mene. Potem mi je zastal dih, ko je Mitja nepričakovano zapeljal v luknjo v cestišču, da je skoraj izgubil ravnotežje, saj je bil na aero barih. Zaneslo ga je na bankino, a na srečo se je spretno rešil in obdržal kolo na cesti. Nato sva pred sabo zagledala tekmovalca. Nisem ga poznal, kasneje sem ugotovil, da je to Jakša Diklić iz Hrvaške. Dohitela sva ga in prehitela, on pa se je priključil za nama. To smo bili zdaj vodilni, čeprav nisem točno vedel, a res, ker sem iz vode prišel četrti. Kje je bil še eden, ki je bil del štafete, mi še zdaj ni jasno. Plaval je namreč hitreje od mene, prehitel pa me je potem na teku... Mogoče sem ga prehitel v menjavi.

Prvi metri na kolesu
Nekje pred Šmartnim ob Paki sem tempo na čelu naše skupinice prevzel jaz. Držal sem ga vse do nekje 55 kilometra. Vozil sem tako, kot je ustrezalo meni. Spraševal sem se, le kaj namerava Mitja Kit, ki se je ves čas vozil za mano. Vedel sem, da bi on lahko šel hitreje. A zakaj ne gre? Kaj če ima probleme? To bi bilo zame super. Na teku sem namreč jaz malce hitrejši. Če pridem v menjavo skupaj z njim, ga lahko prehitim. A do konca je še bilo 30 kilometrov. Hrvat mi je bil neznanka. Mislim, da mu ni bilo enostavno na kolesu in tako sem se tolažil, da bo prišel zdelan na tek. A vedno bolj zdelan sem bil jaz. Bolel me je hrbet, bolečina je bila vedno hujša, skoraj več nisem mogel biti v aero pozi. Zdaj je pred mano vozil Hrvat in moje noge so bile že fuč. Pojedel sem že eno energijo tablico in še ISOGEL, na rezervi pa sem imel še en energijski gel. Popil sem že tudi en bidon energijskega napitka EnergySource in želel sem si še več. Na srečo sem na zadnji okrepčevalnici nekje na 70. kilometru uspel dobiti banano, ki sem jo pojedel ko keks. Pasala je, a noge so bile še vedno utrujene. Nato pa je v vodstvo prešel Kit in se samo odpeljal naprej. Dal je v 6. prestavo, a jaz sem zmogel le 5 prestav. Tudi Hrvat ni zmogel takšnega tempa kot Kit in ostala sva zadaj. V nekaj minutah sva ostala sama. Ampak dolgočasila se nisva, sploh. Cesta se je v zadnjih kilometrih še samo vzpenjala in v ostrem desnem nepreglednem ovinku (mislim, da je tam kraj Luče), je Hrvat zapeljal kar naravnost pred hišo in grdo padel. Gledal sem ga, kaj je z njim, kako mu je to uspelo, a ko sem videl, da ima na jeziku sočne besede, sem se odpeljal naprej, ker zgleda ni bilo hujšega z njim.

Ok, enega sem se rešil. Kaj bom zdaj naredil s Kitom? Ja nič, probal bom narediti čim manjši zaostanek za njim. Ampak enostavno nisem več mogel voziti kolesa. Bolel me je hrbet, noge so bile prazne. Pesimistično sem se vozil naprej, a to še ni bilo najhuje, saj me je 5 kilometrov pred menjavo ulovil še Hrvat, ki je kot kaže vstal od mrtvih. Psihično sem zgubljal tekmo...

Pred menjalnim prostorom v Logarski dolini
V menjalni prostor v Logarski dolini sem uspel priti skupaj s Hrvatom. Bil sem spretnejši in na tek krenil pred njim. A kaj hitro me je prehitel in se začel počasi oddaljevati. Tudi o Kitu ni bilo ne duha ne sluha. Moral je biti že več kot kilometer pred nama. Prvi kilometri teka v Logarski dolini so zelo težki, saj se 3 km teče navkreber. Tam mi je Hrvat ušel za kakšnih 30 metrov. Ko se je trasa prevesila navzdol, me je prehitel tekač iz štafete in mi rekel: "Janez, drži ga, ne more v takem tempu vse do cilja". Gledal sem ga in si mislil, a mene pa misliš, da ne bo pobralo? A probal sem misliti pozitivno in navzdol mi je res kar šlo. Dohitel sem Hrvata, ga prehitel, saj sem na odsek s koreninami želel priti pred njim, ker tam je težko prehitevati. Taktika se mi je obrestovala, kajti v kilometru ali dveh sem si pritekel varno prednost. Ko sem prišel nazaj iz gozda na cesto, sem opazil Kita daleč daleč pred mano na drugi strani travnika. Nič nisem mogel narediti, kot le teči s svojim tempom naprej.

Jaz na teku. Opremljen sem s Skins triatlonskim dresom, obute pa imam ON Cloudracer superge.
Po zaključku prvega kroga (od dveh) sem tekel mimo mojih navijačev, ki so me vzpodbujali in Kristina mi je rekla, da ima un pred mano težave, da je tudi hodil! Opa! Naježila se mi je koža in pospešil sem tempo. Lahko ga ujameš! Čez kakšen kilometer zagledam Mitjo Kita, ki pride peš naproti. Pravi, da ima krče in da ne more. Odstopi. Jaz tečem naprej. Zdaj pred mano ni več ovir. Zmago si lahko odvzamem samo še sam: ali dobim krče ali pa si na koreninah zvijem gleženj. Zato sem bil pozoren na oboje. Preračunaval sem si: na tej okrepčevalnici vzamem coca-colo, na naslednji EnergyGel in vodo, potem na naslednji energijsko pijačo potem bi moralo biti pa že konec. Čez korenine švigam hitro, kolikor se le da, korak skušam imeti lahkoten, da bi lahko ob morebitnem zvrnu gležnja težo hitro prestavil na drugo nogo. Pazim, da ne delam kakšnih čudnih gibov, da me ne bi zagrabil krč. Na kolesu sem skupaj vzel 3 solne tablete. Zdaj na teku jih nimam s sabo in upam, da bodo mišice zdržale. Seveda bodo, saj so dale skozi že havajsko vročino! Tek v drugem krogu ni dolgočasen, tu pa tam prehitim za krog zaostale. Težko mi je, ko pomislim, da morajo oni še en krog. Cilj se vedno bolj približuje in počasi je jasno, da mi bo uspelo. Obranil bom lansko zmago in še enkrat v cilj pritekel kot prvi. Sem že pri Plesniku in po 4 urah, 29 minutah in 59 sekundah se lahko ustavim, dvignem roke v zrak in se poveselim z bližnjimi, ki so navijali zame.

Uspelo mi je!


Na koncu se radi slikamo :)
Veselje in sreča sta zopet z mano. In tudi vreme je bilo na moji strani, saj se je kmalu po mojem prihodu v cilj hudo ulilo in tekmovalcem že tako zahtevno traso naredilo še bolj ekstremno. Podelitev priznanj je bila zato v šotoru.


Prvi absolutno
Prvi v kategoriji
Rezultati: KLIK

Ni komentarjev:

Objavite komentar