nedelja, 05. april 2015

IRONMAN World Championship 2014, Hawaii

Kje naj začnem? Mogoče kar na začetku moje triatlonske poti. V jeseni 2008 sem šel prvič na plavalni trening. Kolesaril in tekel sem že od majhnih nog. 25 metrov kravel sem stežka preplaval. Pravih kopalk sploh nisem imel, plaval sem v kratkih hlačah za na morje. To ni bilo sprejemljivo, tako da sem se moral navaditi na prave (speedo) kopalke. A triatlon me je vedno bolj navduševal, zato mi ni bilo težko sprejemati novih zakonitosti in navad. Občudoval sem triatlonce, ki so bili tako vsestranski, da so se zlahka kosali z ostalimi kolesarji in tekači. Od kod jim vsa ta energija, da znajo tako dobro plavati, nato kolesariti in po vsem tem pa so sposobni še teči? Dobri so. Takšen sem želel biti tudi jaz.

Ne vem, kdaj točno sem ugotovil, kaj je to IRONMAN. Ampak mislim, da je bilo kmalu po moji prvi triatlonski tekmi spomladi 2009. Najprej sem do Ironmana čutil nekakšen odpor. 3,8 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42,2 km teka se mi je enostavno zdelo noro. Kdo bi se sploh lotil kaj tako neumnega?! In ne samo te nepredstavljive razdalje, za prijavnino na Ironman triatlon je potrebno odšteti celo bogastvo! "Kaj? Toliko moraš plačati, da se lahko potem še mučiš?", sem večkrat slišal od ljudi, katerim sem razlagal o Ironmanu...


Leta so minevala, jaz pa sem se še vedno ukvarjal s triatlonom. Določena obdobja bolj, druga manj, a ohranjal sem stik s triatlonskimi tekmovanji. Udeleževal sem se večinoma šprint in olimpik tekmovanj, tudi kros triatlon mi je prirasel k srcu, poizkusil sem tudi 2 ali 3 polovičke, ki so me popolnoma izmučile in zato sem si vedno znova rekel: "Nikoli več!"

V letu 2013 sem se vzel malo bolj v roke in se resno pripravil na sezono. Odločil sem se, da bom tekmoval v Alpe Adria pokalu (šprint in olimpik tekme), vmes pa naredil tudi eno polovičko (Lisboa Triathlon). Na šprintu in olimpiku nisem ravno blestel, saj sem slabo plaval, na kolesu pa zato nisem mogel priključiti vodilnim triatloncem, ki so zaradi pravil lahko vozili v zavetrju skupine. Drugače je bilo na polovičnem triatlonu v Lizboni, kjer sem zmagal v svoji kategoriji. Takrat me je že mučila poškodba meč, tako da sem bil tekaško slabo pripravljen. Vedel sem, da če odpravim poškodbo in treniram normalno, lahko tečem precej hitreje. Ideja, da se prijavim na Ironman več ni bila tako neumna. Začutil sem, da moram narediti korak naprej in zdaj je bil pravi čas za to. Junija 2013 sem se prijavil na IRONMAN Austria 2014 v Celovec. 3000 razpoložljivih mest je bilo razprodanih v dveh urah za dogodek, ki bo šele čez eno leto. Bil sem eden izmed 3000 ljudi, ki je čakalo pred računalniškimi ekrani in točno ob polnoči vplačalo 500 EUR prijavnine za prireditev, kjer bodo vsi sodelujoči svojo psihofizično pripravljenost preverjali v skrajnosti in ob tem, roko na srce, hudo trpeli. Strašno in genijalno! Odvisno kako pogledaš.

"Zakaj? Ali ti je treba to?"
Zakaj pa ne, če lahko? =)


Moja glava je bila oprana s takšnimi videi, kot je zgoraj in ni bilo več poti nazaj.

Če se grem takšne velike stvari, se je to treba iti resno. V jeseni 2013 sem začel zbirati ekipo, ki bi mi pomagala pri tem. Na svojo stran sem pridobil punco Kristino, ki je bila za to, da greva na Havaje. :) Najprej je bila to šala, a ko sem počasi začel zbirati vse koščke in jih postavljati v mozaik, to več niso bile samo čarobne sanje, temveč dokaj realne sanje, ki bi jih lahko uresničil. Kristina je skrbela za mojo prehrano, saj mi je kuhala same dobre zadeve. No, nekaj zadev sploh ni bilo dobrih, ampak so bile pa baje zdrave... Zbližal sem se tudi s prijateljem Tomažem Oštirjem, ki me je veliko naučil o pripravah na Ironman. Ugotovil sem, da bo treba veliko in resno trenirati. Treninge je bilo treba ojačati vsaj za 50% glede na prejšnja leta. Spoznal sem tudi fizioterapevta Davida Soka, ki me je popravljal skozi celo sezono. Na takšno količino treningov namreč nisem bil navajen in stalno so me spremljale poškodbe. Regeneracija je bila zaradi službe oz. pomanjkanja časa preslaba, a nisem se predal. Davidu sem težil, da me je vedno znova postavil nazaj na noge, tako da sem lahko treninge opravil s čim manj bolečinami.

Vse ali nič sem stavil na IRONMAN Austria, moj prvi Ironman. Bilo je lepo in težko, predvsem zadnjih 20 km teka, ko je moje telo gnala samo še trma. Kljub temu, da tekma ni bila perfektna, mi je uspelo! Z drugim mestom v M25 sem se kvalificiral na Havaje! :)

Aloha Hawaii!

2014 IRONMAN WORLD CHAMPIONSHIP

Vauuu! Ali mi je res to uspelo to? Na Havaje grem? Noro! Navdušenje se je malo poleglo, ko sem začel iskati letalske karte in prenočišča in seštevati skupne stroške izleta. Ja, vse je bilo potrebno organizirati na lastno pest. Cene so bile zasoljene, kar pa je bilo za pričakovati za takšno sanjsko destinacijo. Z mano so šli tudi Kristina in moji domači. Ko sem pozimi treniral za Ironman in ko je bila nedelja in čas za tradicionalno kosilo, mene pa od nikoder, ker sem treniral, so si doma mislili,da se mi je malo zmešalo. Mama ni vidla smisla v tem, ata pa je govoril, da bi lahko delal kaj pametnejšega oz. koristnejšega. Namreč "ko je bil on star toliko kot jaz, je sam znosil cel kamion žakljev cementa in imel je že hišo pod streho". Ja super, kaj naj, zdaj so drugi časi, jaz imam pa drugačne cilje. Povsem enostavno je: če ne bom treniral, ne bom šel na Havaje. Doma so se večkrat šalili: "Če greš pa na Havaje, gremo pa tudi mi zraven". No, zdaj pa imajo :-)

Na letališču v Frankfurtu
Vedno znova občudujem ogromna letala - zame tehnološki čudež človeštva
Na Havaje sva s Kristino letela preko Zagreba, Frankfurta in San Francisca, pristala pa sva direkt v Koni na Big Islandu, kjer je potekalo Svetovno prvenstvo Ironman. Iz Zagreba sva vzletela 5.11.2014 ob sedmih zjutraj, pristali pa sva naslednji dan okoli pol dveh zjutraj (domači so prišli dan kasneje). K temu je potrebno prišteti še 12 urno časovno razliko, tako da je potovanje trajalo okoli 31 ur. Kljub temu mi potovanje ni bilo dolgočasno, saj sem prvič letel čez ocean. Na letalu je bilo veliko triatloncev, med njimi tudi zvezdnik moto športa Alex Zanardi, ki je v nesreči leta 2001 izgubil obe nogi. Zdaj je izziv našel v istem športu kot jaz.

Alex Zanardi v cilju Ironman Hawaii 2014
Zaradi zamude smo v Koni pristali šele malo pred drugo uro zjutraj. Ko sem stopil iz letala, je vame puhnil vroč in vlažen zrak, da sem kar težko dihal. A to pomeni visoka vlažnost... Kar noro, sredi noči smo, pa tako sparčno. To bo še zanimivo! Letališče na Havajih je res posebno, nima namreč nobenih sten, samo streha je, tako da lahko kar iz ulice vidiš recimo na check-in... Kljub temu, da smo bili sredi noči, je bila pisarna za rent a car odprta, tako da sva s Kristino brez težav dobila avto in se pripeljala v najet apartma približno 9 km južneje od Kone na koncu ceste Ali'i Drive. Apartma je bil krasen in v njem smo uživali vse dni bivanja na Big Islandu.

Rent a car - Dodge Gran Caravan (ker javnega prevoza na Havajih praktično ni)
Apartma oz. "condo", kot pravijo Američani, je bil čudovit!
Okolica na nivoju
Kristina pravi, da bo za preživet ;)
Tu bi pa lahko naredili še kakšen photo-shooting! 
Za Havaje sem sponzorsko na posojo dobil Kavitec obroče, ki so se odlično odrezali. Na fotografiji slikani z lokalnim časopisom in havajskim pivom, ki ga je bilo seveda poizkusiti.
Na Havaje sem prišel 5 dni pred tekmo Ironman, zato sem te dni namenil krajšim treningom in pripravi na samo tekmo. Dan po prihodu na Havaje sem sestavil kolo in pri tem je znoj kar tekel od mene, čeprav sem bil skoraj pri miru v senci. Vročina in vlaga naredita svoje. Si predstavljate, kako je šele bilo, ko sem šel tečt sredi popoldneva? No, da vam bo lažje, naj povem, da so bile na Ali'i Drive že par dni pred tekmo postavljene okrepčevalnice z vodo in napitki, tako da je bilo možno preživeti tek v takšni vročini. V desetih minutah brez tekočine namreč že dehidriraš...

Kolo je sestavljeno, zdaj pa na testno vožnjo po vročini.
Na avtocesti Queen K Highway
V bazenu v Koni: Levo sem jaz, v desni progi pa plava Leanda Cave, Ironman svetovna prvakinja iz 2012. Za zanimivost naj povem, da na bazenu ni vstopnine.
V dneh pred tekmo sem na kolesu še preveril, kako izgledajo lavina polja (kolesarski odsek IM trase) ter se seznanil z valovi v morju. En trening sem naredil tudi še v bazenu v Koni, kjer je plavanje brezplačno. Tam sem srečal same triatlonce, tudi profesionalce. V sosednji progi je recimo plavala Leanda Cave, zmagovalka Ironmana iz leta 2012. Kona tisti teden res živi samo za Ironman. Triatlonci so na vsakem koraku, vidiš jih povsod - tečejo po Ali'i Drive, kolesarijo po Queen K Highway, plavajo v Kailua Pier. Triatlonski vrvež je res na višku. Še posebej razburljivo mi je bilo, ko sem na cesti videl kakšnega profesionalca, ki ga drugače spremljam samo preko interneta ali ga vidim v triatlonskih revijah. Takrat sem se še bolj zavedel, da je to res meka triatlona - svetovno prvenstvo, kjer so prisotni najboljši ironman triatlonci, kar jih obstaja. Počutil sem se odlično!

Jaz in Tomaž Kovač - 7-kratni zaporedni udeleženec Svetovnega prvenstva Ironman na Havajih - kapo dol!
Zaliv Kona Pier, kjer je štart in cilj IM
Pred tekmo sem seveda preizkusil, kako je plavati v Pacifiku. Plavalno traso je z mano preverila tudi Kristina.
Pridni jutranji plavalci so postreženi s kavico
Daleč bo treba plavati...

I am feeling very olympic today :)
Vsako leto nekaj dni pred IRONMAN tekmo poteka parada narodov, ker se predstavijo vse sodelujoče države. 
Celotna slovenska delegacija 2014 (tekmovalci: Tomaž Šink, Anton Šrklep, Tomaž Kovač in jaz, manjka le David Pleše, na sliki še Kristina in moji domači v navijaških majicah).
Na Expu (sejmišču) sem srečal Mirindo Carfrae - IM svetovna prvakinja v 2010, 2013 in 2014
Rachel Joyce - letos je bila tretja, lani druga
Chrissie Wellington, aja ne, to je moja mama :)
Craig Alexander: 3-kratni svetovni prvak v IM 
UnderPants Run - tradicionalni in dobrodelni tek v spodnjicah. Itak, da smo bili zraven!
Videti je bilo vse mogoče :)
Srečko!
Triatlon na Havajih je vrhunec Ironmana, zato ves čas potekajo razne aktivnosti opremljevalcev in ostalih sponzorjev.
V soboto, 11. oktobra 2014, je bil čas za GoPro IRONMAN World Championship! Profesionalci so imeli štart ob 6:25, profesionalke ob 6:30, mi - amaterji pa ob 6:50. Letos je bilo prvič v zgodovini, da so ženske amaterke štartale posebej, in sicer ob 7:00. Z jutranjim vstajanjem ob 3:15 nisem imel problemov, saj sem ves teden zaradi jet laga (časovnega zamika) hodil spat že ob 20:00 zvečer. Zadnja noč je bila presenetljivo mirna. Zbudil sem se naspan. Najbrž zato, ker zadnje dni nisem imel nobenih skrbi. Imel sem dovolj časa, da sem se v miru lahko pripravil na tekmo. Pretirane živčnosti tudi nisem čutil, saj sem se tekme zelo veselil. Pritiska ni bilo, kajti cilj je bil že dosežen s samo uvrstitvijo na Havaje. Po standardnem zajtrku (kruh z marmelado) sem se odpravil na štart. Bila je še tema, a na cesti že ogromno prometa. Množica se je zgrinjala v  Kailua-Kona Pier. Pred štartom sem moral še v šotor, kjer so me ožigosali s štartno številko 2033, nato sem še preveril svoje kolo, ki sem ga v menjalni prostor postavil že dan prej, potem pa je nastopilo mučno čakanje na 6:50.

Pred tekmo si takole pripravim vso opremo za IM. Vedno upam, da nisem kaj spregledal...
Dan pred tekmo je bilo treba kolo postaviti v menjalni prostor
Takole zgleda, ko so parkirana vsa kolesa
PLAVANJE

Zaradi naelektrenega vzdušja se je v moje telo prikradla živčnost. Po prizorišču so odmevali havajski bobni, preletavali so nas helikopterji in vse je bilo pripravljeno na začetek spektakla. Pol ure pred mojim štartom sem na velikem zaslonu pospremil štart profesionalcev, ob 6:35 pa so v vodo spustili tudi nas, amaterje. Štart je potekal iz morja, kakšnih 200 metrov od obale. Ker se nisem želel utruditi teh 15 minut pred štartom, sem se pomaknil povsem na desno k pomolu, tako da sem se ga lahko tudi oprijel. To se je kasneje izkazalo kot napaka, saj je bila na desni strani največja gneča, tako da sem bil šele četrti v vrsti glede na štartno linijo, ki so jo ustvarjali surferji. Tudi morski tok na tej strani ni ugoden in otežuje plavanje, tako da sem se kot "rookie" precej uštel. No, bom pa vedel za naslednjič :)

Zjutraj se je menjalni prostor odprl že ob 4:00. 15 minut za tem je bila že precejšnja gneča. 
Tik pred tekmo - jaz sem pripravljen! Dragi moji, se vidimo proti večeru!
Štart profesionalcev je bilo mogoče spremljati na velikem platnu.
Zdaj gre zares!
Nervozni trenutki pred začetkom tri-pustolovščine
BOOOOM! (in začelo se je)
Havajska molitev in start age grouperjev skozi Kristinin objektiv:


Minuto pred štartom je bila na vrsti havajska molitev, nato pa točno ob sončnem vzhodu pok iz topa, da sem skoraj oglušel in masaker se je začel! Pena vsepovsod, plavali smo eden čez drugega. Udarci so leteli iz ene in druge strani, na srečo so mi plavalna očala ostala na glavi. Mislil sem si, da čez kakšnih 200 metrov se bo že umirilo, ampak se ni! Še vedno sem plaval v nenormalni gneči, videl nisem nič, samo peno in mehurčke. Končno zagledam bojo, ki bi morala biti na moji desni strani, a zdaj je na levi. Nemogoče, da grem mimo nje po levi. Preveč plavalcev je okoli mene, da bi drastično spreminjal smer. Spomnim se, da so te boje le za orientacijo in da se lahko plava mimo po kateri koli strani. Važna je le boja na koncu, kjer se obrnemo za 90 stopinj v desno. Ok, čez čas bom že prilezel bolj levo. A to mi ne uspe. Ujet sem med ostale triatlonce. Levo, desno, pred mano, nikamor ne morem! Nekajkrat me tudi zalije voda, komaj pridem zopet do sape. Ustavit se ne smem, saj bo samo še slabše, ker bodo tisti za mano plavali dobesedno čez mene. Borim se, a nimam pravega občutka. Okoli mene se ves čas nekaj dogaja, tako da ne morem razviti svojega tempa. Gledam, kdaj bom blizu polovice, ampak nič ne vidim. Boje se približujejo zelo počasi, nikamor ne gre. Morje je valovito, a zaradi gneče ne morem predvidevati valov. Čutim jih le v glavi in želodcu. Ko se približujemo novi boji, nas redarji na surfih vedno znova usmerjajo bolj v levo stran, tako da se stalno zaletavamo med seboj. Ojoj, v takšnem težkem položaju še nisem bil. Čutim, da ne drsim skozi vodo. Hja, saj nimam oblečenega neoprena - ni dovoljen, ker je voda pretopla. Končno priplavam do obrata, kjer se nagnetemo kot sardine. Nekaj časa plavam žabico, saj drugače ne gre. Jaoo jaooo, kako sem se znašel v tem? Postaja mi slabo, kot če bi v avtu bral knjigo, ta pa bi drvel skozi ovinke. Slabost je vedno hujša. Sili me na bruhanje. Ali me je doletela morska bolezen?! Poskusim se umiriti. Zaplavam skrajno desno malo iz smeri, da se naužijem nekaj miru. Valovi so visoki in skušam jim slediti. Sklenem, da se ne ustavljam, saj se lahko kdo zaleti vame. V počasnem tempu plavam naprej. Slabost se umirja. Ker sem iz smeri, moram pri vsaki boji popravljati smer in tako izgubljam precej časa. A na ta način se izognem hudi gneči. Obala se zopet približuje in že sem pri pomolu in pred mano je le še 200 metrov. Pospešim in prehitim nekaj plavalcev in zopet sem v gneči na stopnicah na izhodu iz vode. Preživel sem prvi del!



Po desni tja, po levi nazaj - skupaj 3,9 km plavanja
Izhod iz vode: Uf, rešen sem! :)
Čas plavanja: 1 ura 6 minut 15 sekund. Upal sem na precej bolje.
Moja ocena: 2/5 (lahko bi bilo še huje, vsaj ustavil se nisem).

KOLESARJENJE

Menjava s plavanja na kolo je potekala brez zapletov. Slekel sem samo plavalno obleko (swimskin), ki ne vem, če mi je sploh kaj pomagala pri tako počasnem plavanju. Pod to obleko sem že imel triatlonski dres. Že po prvih metrih kolesarjenja je slabost izginila in počutil sem se odlično. V prvih kilometrih sem ga kar tiščal, saj sem želel popraviti izgubljeno na plavanju. Ves čas sem prehiteval. Po krajšem krogu skozi mesto Kona je sledil klanček po Palani Roadu, kjer se je nagnetlo toliko tekmovalcev, da sem komaj prišel mimo njih. Tam mi je pulz precej narasel, tako da sem se odločil, da je dovolj s pretiravanjem. Že sem bil na "avtocesti" Queen K Highway, ki nas je vodila čez lavina polja vse do obrata v mestu Hawi in potem nazaj do Kone. Še vedno je bila gneča precejšnja, tako da je bilo stežka držati no-draft razdaljo 7 metrov med tekmovalci. Sodniki na motorjih so nekaj časa to še tolerirali, nekje po 20 km trase pa je tekmovalca pred mano že doletel rumen karton, kar pomeni kazen postanka v "penalty boxu". Kasneje sem tega videl kar precej, tudi rdečih kartonov, ki pomenijo 4 minutno kazen. Sodniki so bili tu precej strožji kot pa v Celovcu na mojem prvem Ironmanu.

V prvih kilometrih kolesarskega dela
Trasa je bila na oko ravna, a v resnici precej razgibana. Ves čas je potekala rahlo navzgor, pa potem rahlo navzdol. Še vedno sem prehiteval veliko tekmovalcev, nekaj pa jih je prehitevalo tudi mene. Skušal sem jim slediti, a moj srčni utrip me je opominjal, da ne smem prehitro. Držal sem se svojega laktatnega praga, to je okoli 145 utripov na minuto.

Z okrepčevalnicami je bilo super poskrbljeno. Na voljo so bile vsakih 15 kilometrov. Ljudje so delili vodo, kolo, led, energijske napitke... Jaz sem stalno jemal samo plastenke z vodo. Eno za pit, drugo za hlajenje svojega telesa. Za prehrano sem imel poskrbljeno s High5 ISO in Energy geli. Pojedel pa sem tudi 2 Vočna mixa. Izračunano sem imel, da v eni uri pojem 1 Vočni mix (80 gramska sadna ploščica) ali 2 High5 gela. Ker je bila huda vročina, sem vsakih 45 minut pojedel tudi 1 solno tableto. Prvič sem tekmoval s SH+ aero čelado, ki je povsem zaprta, le na vrhu ima luknjo za zračenje. Skoznjo sem se polival z vodo in si tako hladil glavo. Pripravljena sem imel tudi dva bidona s High5 Energy Source napitkom, ki pa sem ju zelo počasi pil. Skupno 1,5 litra napitka mi je zadostovalo skoraj vseh 180 km. Tokrat sem večinoma pil le vodo. Iz preteklosti sem imel namreč slabe izkušnje z želodčnimi težavami, ker sem s pitjem zaužil preveč sladkorja. Moje telo najbrž ne more absorbirati toliko sladkorja, kot ga predlagajo izdelovalci športnih pijač. Mogoče tudi zato, ker imam le okoli 67 kg.

Glavo dol in gasa!
Počutje na kolesu je bilo super! Uživati sem poskušal v vsakem trenutku, saj tekmujem na Havajih! Dobrega vzdušja mi ni pokvarila niti bolečina v hrbtu, ki se mi je pojavila že v prvi polovici kolesarske trase. Rekel sem si, da takšna stvar mi pa že ne bo uničila dneva. To je poškodba, ki se mi vleče že iz prejšnje sezone, zato sem med samo dirko sklenil, da naslednjo sezono ne bom tekmoval, preden ne odpravim te poškodbe.

Po kakšni uri in pol vožnje sem počasi začel razmišljati, le kdo od profesionalcev se mi bo prvi pripeljal nasproti. Čakati sem moral precej dolgo, preden sem zagledal spremljevalna vozila in potem je bil tam Sebastian Kienle, ki je švignil mimo mene, da sem ga komaj prepoznal. Za njim pa so potem še sledili ostali, kar nekaj sem jih prepoznal: Marino Vanhoenacker, Frederik Van Lierde, Luke Mckenzie, Andreas Raelert, Jan Frodeno... Bilo je noro. Same zvezde! Jaz pa tekmujem z njimi! Adrenalin je kipel v mojem telesu. Upal sem, da bom kje videl tudi Davida Plešeta, a na žalost sem ga srečal precej pozno. Mislim, da je bil takrat okoli 40. mesta. Kasneje je povedal, da je imel želodčne težave in je po kolesu odstopil.

Obrat v Hawi-ju (foto: Flickr)
Adrenalin v meni se je kmalu polegel, ko je začel pihati močan veter v prsa. Premetavalo me je sem in tja po cesti. Sunki so bili res neverjetni. Po ravnini sem komaj poganjal pedala. Utrip je bil v rdečih poljih, jaz pa sem komaj uspel voziti nad 20 km/h. A ostali so bili v istem zosu. Veter se je sicer iz minute v minuto jačal, tako da je bilo tistim ta prvim najbrž malo lažje. Po obratu v Hawiju je bilo nekaj časa enkratno, saj je zdaj veter pihal v hrbet. Okoli 10 km je letelo kot po klancu, ves čas blizu 60 km/h. Kmalu je bilo veselja konec, ko sem priletel v območje, kjer je veter zopet pihal v prsa. Tako je bilo potem skoraj vse do cilja. Od 150 km dalje mi je bilo še posebej težko. Čutil sem, da več nimam energije, sonce je pripekalo, veter pa je ves čas ponagajal. Bolečine v hrbtu so bile vedno hujše, tako da nisem več mogel ves čas vztrajati v aero poziciji. Boleti me je začel tudi podplat, a sem vse to skušal ignorirati, kolikor je le šlo in v ospredje poklicati pozitivna čustva. A po 5ih urah je to težko...

Nazaj preko lavinih polj
Ura je bila že blizu 12:00, sonce je pripekalo in vroče je bilo kot v peklu. Polivanje z vodo ni več kaj dosti pomagalo. Bil sem že precej skurjen. Zaloga energijskih gelov je pošla, tako da sem na zadnji okrepčevalni postaji poleg vode vzel še energijsko pijačo. Bolj bi se mi prilegel kakšen napitek s hmeljem, a ga seveda ni bilo. Gledal sem na uro in bližalo se je k peti uri kolesarjenja. A mi bo uspelo kolesarski del opraviti v manj kot petih urah? Na tesno bo! Pripeljem se nazaj v Kono, ob cesti spet ogromno ljudi. Že sem blizu menjalnega prostora, zagledam preprogo, sestopim s kolesa in ga predam enemu od prostovoljcev. Kul, kot pri profesionalcih! Ni mi treba parkirat.

Sem že nazaj v Koni
Čas kolesarjenja: 05:02:23
Moja ocena: 4/5 (ni šlo pod 5 ur, na koncu me je malo zmanjkalo)

TEK

Prvi koraki po sestopu s kolesa so bili precej boleči. Na levo nogo, kjer me je bolel podplat, skoraj nisem mogel stopiti. Pravil sem si, da moram potrpeti prve kilometre, potem se bo noga že sprostila. S tempom nisem pretiraval, kajti nisem želel ponoviti napake iz Celovca, ko sem prehitro začel in me je na koncu povsem zmanjkalo. Zdaj sem tekel tempo 4:15 in s tem sem bil kar zadovoljen. Tekaška trasa je hitro zavila na znameniti Ali'i Drive ob morju in občutki so bili nori. Ljudje so navijali kot zmešani, bilo jih je ogromno, tekli smo pravzaprav skozi njihov špalir. Ves čas je bilo slišati same vzpodbudne besede. Bil sem v pravem transu. Proti meni so že tekli profesionalci, saj se po Ali'i Drivu teče 8 km v eno smer in potem po isti cesti nazaj. Nato se teče po Palani Roadu (klanček) na avtocesto (Queen K Highway) ter skoraj do letališča, kjer je odcep za Energy Lab - najbolj vroči del trase. Ko se vrneš iz Energy Laba na avtocesto in če imaš v nogah še moč in energijo, si rešen. Do cilja imaš namreč le še 10 km in tečeš v pravo smer!

Zavijam na Ali'i Drive
Kot sem že napisal, sem na Ali'i Drivu srečeval profesionalce, ki sem jih lahko še bolje opazoval kot na kolesu. Nikoli ne bom pozabil Alexandra Craiga, ko sva se znašla iz oči v oči kakšnih 20 metrov narazen in tekla eden proti drugemu. Občudoval sem njegovo vrhunsko tehniko teka in lahkotnost gibanja. Kaj si je on mislil o meni, raje nočem vedeti :) Potem je bila tukaj še majhna Mirinda Carfrae, ki je opazno tekla s hitrejšim tempom od ostalih, tako da si je nisem mogel v miru ogledati. V vsem tem lepem cirkusu sem pozabil, da me kar koli boli. Mučiti pa me je začela vročina! Neverjetno je bilo. Postojanke so bile vsaka 2 km, želel pa sem si jih vsake pol kilometra! Komaj sem se prebil od ene do druge. Pobral sem ves led in vso vodo, ki so mi jo ponujali, a čez minuto mi je bilo spet vroče za znoret. Že na šestem kilometru je moj tempo padel na 4:30/km in ni mi bilo lahko. Utrip se je ustalil pri 150 utripov/minuto, hitrost teka pa ni bila več prava. Na obratu na Ali'i Drivu so me pričakali moji domači, kar me je precej spodbudilo. Že čez nekaj kilometrov je ura pokazala, da moj tempo spet pada. Ko sem se vrnil nazaj v Kono (16. km), sem že tekel 4:45/km, čeprav sploh nisem imel občutka, da grem kaj počasneje. Tekaška trasa je bila res težavna. Ne samo zaradi vročine, temveč zaradi same ceste, saj se je ves čas dvigovala in spuščala. Prave ravnine pravzaprav ni bilo.

Havajsko vzdušje na tekaškem delu
Dosegel sem Palani Road. Preko spleta ne zgleda tako strm, kot je v resnici. Pred mano so skoraj vsi hodili. Jaz se seveda ne bom dal. S težavo sem pretekel klanec, prehitel nekaj atletov in pridobil na motivaciji. Sem že na avtocesti Queen K Highway in vzdušje se malo umiri. Gledalcev ob progi praktično več ni. Skorajšnjo tišino prekinejo poznani zvoki. Ja seveda, kdo pa drug, tam je bila moja Kristina, ki je navijala tako glasno, da sem jo slišal že pol kilometra naprej. Vesel sem je bil in se hkrati čudil, kako je prišla tako daleč stran od Kone. Namenil sem ji nasmeh za fotografijo, a nato mi ni bilo več tako prijetno, ko je tekla mimo mene naprej in me zopet fotografirala. In potem spet mimo mene in zopet škljoc škljoc... Pa ne, da tečem tako počasi, da me lahko gledalec prehiti? No, na srečo se je Kristina utrudila in počasi sem se začel oddaljevati od nje. Tudi njeni navijaški vzkliki so počasi bledeli. Spet sem bil samo jaz in dolga cesta in vročina. In na srečo led in voda na postojankah vsaka 2 km. Pogledam na Garmin uro in ta kaže 19 km. Kaj?! Še na pol teka nisem? Groza... Težka bo!

Nazaj po Ali'i Drivu
Na teku sem imel od začetka s sabo 3 energijske gele (HIGH5 EnergyGel) in solne tablete. Čas sem si krajšal z računanjem, kdaj moram kaj pojesti. Geli so mi hitro pošli, zato sem nato na postojankah poleg vode jemal tudi coca-colo. Hitrost teka se mi je ves čas spreminjala, saj je šla cesta gor in dol. Ker ni bilo dreves, samo pusta zemlja prekrita s strjeno lavo, sem lahko videl daleč naprej. Opazil sem nekoga, ki že teče v nasprotno smer, to je proti cilju. Le kdo bi lahko to bil? Izkazalo se je, da je to Sebastian Kienle, ki je obdržal prednost s kolesa in teče proti svojemu prvemu naslovu svetovnega prvaka v Ironmanu! Precej sem mu zavidal, saj je imel pred sabo samo še kakšnih 6 kilometrov, mene pa še čaka 3x toliko... A kaj se bom pritoževal, saj sem na Havajih! To me je držalo pokonci, tako da so kilometri kar nekako bežali mimo. Zanimivo mi je bilo spremljati vse profesionalce, ki sem jih srečeval na cesti. Občudoval sem jih in z njihovih obrazov videl, da tudi oni bijejo svoj križev pot. A se ne dajo, tako kot tudi jaz ne! Škoda, da vseh svojih misli in spominov ne morem preslikati na ekran, saj bi bile to izjemno zanimive slike.

Palani Road
Nekje na 28 kilometru sem zavil v Energy Lab - najbolj vroči del IM trase. Letos nas je spremljalo malce oblačnosti, tako da sonce na srečo ni ves čas pripekalo s polno močjo. Energy Lab je območje, kjer testirajo različne vrste pridobivanja obnovljivih virov energije, zato je tam videti veliko sončnih elektrarn in drugih tehnoloških objektov. Vstop avtomobilom in drugim vozilom je v to območje prepovedan, tako da je na tem delu mogoče videti le triatlonce, kako se borijo z vročino in seveda z utrujenostjo, saj je za njimi že večina IM trase. Do cilja so oddaljeni le 10 km. V Energy Labu se zlomijo, odpovejo in zahodijo tudi najboljši triatlonci na svetu. Letos se je to zgodilo s Frederikom Van Lierdejem, lanskim zmagovalcem, ki letos ni zmogel držati tempa do konca. Noge so ga izdale ravno v Energy Labu in tako se je moral hitro posloviti od takratnega drugega mesta. Na izhodu iz Energy Laba sem prehitel Andreasa Realerta, ki je tudi odpovedal in se je sprehajal proti cilju. Najboljši profesionalci veliko tvegajo. Poskusijo s tempom, ki bi jih popeljal na stopničke in upajo, da bo telo vzdržalo. A velikokrat se jim plan podre. Zato je med profesionalci veliko odstopov. Nekateri pa se vendarle vseeno sprehodijo do cilja in tako pokažejo spoštovanje do vseh udeležencev in tudi do navijačev.

Queen K Highway
V Energy Labu nekje na 30 kilometru tekaškega dela IM trase je postojanka, kjer lahko dobiš vrečo, ki si jo sam pripraviš pred tekmo. Jaz sem vanjo spravil  High5 Energy in ISO gele, tako da sem bil zopet oborožen s tapravo zalogo za zadnjih 12 km tekme. Najtežji del je izhod iz Energy Laba, saj se cesta nekoliko vzpenja stran od morja nazaj proti avtocesti. Sedemkratni zaporedni udeleženec IM Havajev Tomaž Kovač mi je pred tekmo dejal, da ko pridem iz Energy Laba in če imam tam še kaj energije v nogah, potem sem zmagal. No, kot najbrž veste, nisem ravno zmagal. Na klančku iz Energy Laba je moj tempo padel na 5:15/km in bil sem povsem brez energije. Komaj sem se privlekel nazaj na avtocesto. Srčni utrip mi je padel na 140 utripov in nisem ga mogel dvigniti niti za en udarec. Računal sem, koliko postaj z napitki me še čaka in možgani so še delali prav, da sem znal izračunati da jih je še 5 do cilja. Boril sem se od postaje do postaje, in ko sta bili do konca še samo 2 okrepčevalnici, sem vedel, da mi bo uspelo. S seboj sem v vrečkici ves čas nosil solne tablete in na koncu se mi več ni dalo razmišljati, kdaj moram vzeti naslednjo. Krči me niso grabili, zato sem si rekel, da zadnjih 5 km bo pa že šlo. Napaka! Tik preden zaviješ iz Queen K Highway proti centru Kone, kjer je cilj, je še rahel klanček. Nekdo me je prehitel in skušal sem se ga držati. Ne vem od kje sem dobil energijo, da sem pospešil na soliden tempo in takrat me v zadnjo ložo zategne krč! Moral sem upočasniti in skoraj hoditi po petah, da je krč popustil. Ok, potem grem pa naprej brez kakšnih pretiranih sprememb v tempu. Sem že na Palani Roadu (klanček navzdol), kjer celo tečem pod 4;00/km. Tooo!!! Prehitim še nekaj triatloncev v bolečinah in srkam energijo množice, ki je ob cesti. Spet se počutim živo! Manj kot 1 km do cilja! Muzika nažiga, ljudje so navdušeni, tekmovalci še bolj! Spet tečem, kot da bi bil na začetku. Tako se mi vsaj zdi. Sem že na Ali'i Drivu! Ljudje vriskajo in ploskajo. Navijaški transparenti so vsepovsod. Slišim glas napovedovalca v cilju, kako pravi "You are an Ironman!". Še malo, pa bo to namenjeno samo meni! Ob strani zagledam mojega brata, ki mi maha s slovensko zastavo. Ves sem iz sebe. Vzamem jo, in tečem proti cilju. Po tepihu. Čutim, da je bolj mehko. Nekdo prihaja za mano! Joj ne, prehitel me bo. Zašprintam, krč! Neee!!! Prehitel me je. Ah, nič zato. Še nekaj metrov je do cilja. Zastavo dvignem nad glavo in stopim skozi cilj. Toooooo!!!

"You are an Ironman!"
Čas teka: 3 ure 21 minut 6 sekund. Ni šlo hitreje.
Moja ocena: 3/5 (nisem zahodil, tempo ni bil hiter, a spomin me ni zapustil).

Rezultat skupaj: 9:35:40.
Čas je zadostoval za 23. mesto v kategoriji M25 in 175. mesto med vsemi na svetu.

To je to.

Vsi srečni in zadovoljni, da sem preživel.

V cilju sem bil pa dobesedno skurjen.
Legendarna tekma IRONMAN Havaji je za mano. Občutki so prekrasni in spomini bodo ostali za vedno. A to še ni konec havajske pustolovščine, saj me čez 15 dni čaka še eno svetovno prvenstvo, in sicer XTERRA Maui! Časa za počitek torej ni veliko... O tem pa v naslednjem zapisu!

1 komentar:

  1. Vedno se bomo z veseljem spomnili teh havajskih "počitnic".

    OdgovoriIzbriši