četrtek, 09. avgust 2012

K24 - največji koroški hribovski izziv

K24 je največji koroški hribovski izziv, saj je potrebno prehoditi vse najvišje koroške vrhove z vmesnimi postojankami in to ne kar tako, ampak v 24. urah! Torej časa za spanje ni, kajti trasa je dolga okoli 90 km, ob tem pa je potrebno premagati več kot 5.000 metrov vzponov (Črna-Uršlja-Smrekovec-Raduha-Olševa-Peca-Črna). Na idejo, da bi se soočili s tem izzivom, je prišel prijatelj Samo že pred tremi leti. Najprej nekaj neverjetnega se je s časoma zdelo vedno bolj izvedljivo.

Koroško pogorje
Tako smo pred dvema letoma začeli s treningi, če lahko temu tako rečemo. Kot za prvi podvig smo si izbrali prehoditi ljubljanski PST (Pot ob žici dolžine 32,5 km). Zbralo se nas je kar nekaj korajžnežev, kakšnih 5. A po 8 urah hoje in po prehojeni poti (ter žuljih in bolečimi nogami), korajže ni bilo več veliko, tako da sva z jasno željo postati člana K24 ostala samo še midva s Samotom, ostalih pa od takrat več nisem srečal.
Prehojena pot je pokazala, da smo preslabo pripravljeni in da bo treba izziv K24 prestaviti za leto dni. Lani sva s Samotom opravila kar nekaj "priprav", kjer se nama je kdaj pa kdaj pridružil tudi kakšen potencialni kandidat za K24, a čez čas, ko je doumel, kaj je v resnici potrebno premagati za vpis med člane K24, nobeden ni več ostal resen in že so se pojavili takšni in drugačni izgovori, zakaj ne morejo z nama v hribe.
Najbolj živ se mi zdi spomin na prehojeno pot, ki smo jo lani za trening naredili Samo, Mojca in jaz. Pričeli smo na Spodnjem Slemenu in nato premagali Olševo ter se odpravili na pot proti Kumru, a se potem izgubili in lutali tudi nekje po Avstriji, na koncu pa le nekako prigazili skozi gozd do Kumra, kjer nas je še čakal skoraj 3 urni vzpon na Peco in nato sestop v dolino. Pri tem 12 urnem pohodu je voljo izgubila Mojca, ki je pred tem še razmišljala, da bi se nama pridružila pri poskusu postati član K24.

Zaradi zasedenosti s triatlonskimi in ostalimi tekmami sem zmogel v pripravljalnem obdobju prehoditi manj poti kot prijatelj Samo, ki mu je bil K24 glavni cilj v športnem udejstvovanju. Na pot smo se mislili odpraviti že lani, a se nekako nismo mogli uskladiti, prav zaradi mojih tekem, pa tudi vreme nas je v ključnih trenutkih pustilo na cedilu. Treninge hoje oz. trekinga smo tako nadaljevali vse do letos, predvsem Samo je bil zelo aktiven. Končno je prišel datum odhoda, ki je vsem odgovarjal. To je bil petek, 3. avgust 2012. Poleg mene in Sama, se je za pot javil tudi Korošec Dane. V večji družbi bo pot  lažje premagati, zato sem se tega precej veselil. Po malo paničnem tednu (predvsem s Samove strani), kaj vse je treba še pripraviti, kaj vzeti s sabo, kje nas bo čakal "support", je končno prišel petek. Ves teden je bilo sončno vreme, v Sloveniji so že razglasili stanje suše in nevarnost požarov, tako da se nismo bali za slabo vreme. A v petek se popoldne vozim iz LJ na Koroško in glej ga zlomka, po telefonu mi povedo, da v Slovenj Gradcu dežuje! Kako je to mogoče?!? No, ko sem prišel domov v SG, deževalo ni, ampak pogled na Uršljo goro ni obetal nič dobrega, saj je bil vrh ovit v temne oblake. Ob kakšnih 6ih zvečer pa začne deževati, pravi naliv! Dež ni ponehal vse do 9ih. Še vedno sem bil trmast, da se bo zjasnilo, tako da sem se takrat odpeljal v Prevalje k Samu, kjer pa baje do takrat še ni skoraj nič deževalo. A ko pridem tja, začne deževati tudi tam. Dežuje tudi v gorah, tako da smo bili prisiljeni naš podvig odpovedati. Plan smo imeli štartati ob 22:00 izpred spomenika v Črni na Koroškem. Ker smo bili v polni pripravljenosti, nismo hoteli, da nam zadeva kar tako pade v vodo in odločili smo se, da štart prestavimo za en dan, torej štartamo v soboto ob 22:00 zvečer.

Moj plonk listek - sprednja in zadnja stran (tempo je splaniral Samo)

V sobotno jutro sem se zbudil že ves naspidiran. Malce mi je voljo zbilo vreme, ki je bilo zjutraj precej oblačno. A čez dan se je zjasnilo in nič ni kazalo, da bi do večera prišlo do kakšnih sprememb! Idealno! Dan je hitro minil in že je bila ura, ko sem se počasi spravil v Prevalje do Samota in  Daneta. Vsi z nasmehi na obrazu se skupaj odpeljemo v Črno na Koroškem, kjer si pripravimo še zadnje stvari (palice, lučke, pijača...) in nestrpno čakamo, da ura odbije 22:00.


Ker smo imeli še pol ure fore, smo šli še nekaj spit (seveda Coca-Cola za energijo!) v bližnji lokal, kjer so bili Danetovi znanci. Ko so izvedeli, kaj načrtujemo storiti, so seveda planili v smeh in bili prepričani, da nam ne bo uspelo prehoditi pot, kaj šele v 24. urah! Poslušal sem njihova pripovedovanja, koliko ljudi poznajo, ki so dobri športniki, pa jim ni uspelo in njihove napotke, da s čokoladicami ne bomo prišli skozi... Ne vem, a je Sama in Daneta to pripovedovanje malo prestrašilo, a pri meni je to delovalo ravno nasprotno! Polnilo me je z dodatno motivacijo in v glavi so mi švigale misli: pokazali jim bomo, da mi to zmoremo!

Ura se je bližala času odhoda, odpravili smo se pred spomenik v krožišču v Črni in točno ob 22:00 krenili na pot! Adrenalin je bil na višku, ko smo tekli po cesti mimo ljudi in avtov, že v temi z lučkami na glavi. Prvih 7 km do Žerjava in naprej po cesti do začetka vzpona na Naravske ledine in na vrh Uršlje gore smo imeli v planu pretečti. Vse je šlo po planu. Vseh 7 km smo skoraj pretekli v enem dahu, kot to naredijo tudi nekateri drugi :) Oz. v enem dahu bi šlo, če se nam ne bi bilo treba za trenutek ustaviti, saj se mi je odprla zadrga na nahrbtniku iz katerega mi je padel bidonček s pijačo in sendvič. Tega pa seveda ne bi hotel izgubiti, saj pot bo še dolga! :)

Da bi opisoval celotno pot K24 (vseh 90km v 24. urah), bi nastal cel potopis oz. bi lahko izdal kar knjigo. To pa seveda ni moj namen, zato bom spodaj pripel le fotografije, ki mi jih je uspelo narediti na poti in ob vsaki napisal kakšen stavek ali dva.
Torej naša trasa je potekala takole: Črna na Koroškem - Žerjav - Naravske ledine - Uršlja gora - Križan - Sleme - Smrekovec - Travnik - Loka - Raduha - Grohot - Spodnje Sleme - Olševa - Kumer - Peca - Koča na Peci - Pikovo - Mušenik - Črna na Koroškem.


Ob 23:21 smo že bili pri Koči na Naravskih ledinah. Samo naj je vpisal v knjigo in že smo šli naprej!


Ves čas nas je spremljala skoraj polna luna. Ko smo hodili izven gozda, čelke na glavi skoraj nismo potrebovali, saj je bilo zelo svetlo. Ob pogledu na polno luno sredi narave je bil Samo ves čas romantično razpoložen in dobre volje.



Na vrhu Uršlje gore (1699m) smo bili ob 0:18. Tam smo se vpisali v knjigo in šli dalje mimo koče. Malo pred vrhom se mi je pripetila nezgoda, kajti na mokri skali mi je spodrsnilo, da sem se z vso silo naslonil na pohodniško palico in jo zlomil! Hja, to pa je slaba stvar karbona, da se prej zlomi kot aluminij. Palice sem imel namreč karbonske. Zlomljeno palico sem pustil pri koči in se odpravil naprej samo z eno. Slab začetek, dober konec, sem si govoril. Pri Kumru sem sicer imel na supportu pripravljene druge palice, a sem upal, da si jih bom lahko izposodil že kje hitreje med potjo.


Ne, po treh urah hoje še ni bilo krize. Tukaj smo ob 1:01 pri Križanu. Pri vodnjaku smo natočili vodo in šibali naprej! Vsak izmed nas je imel nahrbtnik z vodnim mehom (moj je bil velik 3 litre). Poleg tega pa smo zraven nosili še energijsko hrano, rezervna oblačila in tudi kakšen redbull, tako da smo imeli kar težke nahrbtnike... Do Slemena smo še tu in tam malo tekli, kjer je bilo navzdol, to pa je tudi bilo vse od našega teka na naši 24 urni poti.




Ob 1:48 smo že bili pri Domu na Slemenu. Kaj zanimivega tam ni bilo, vse je bilo tiho, vsi so spali.




Ob 3:30 smo prišli k Domu na Smrekovcu. Tam smo zbudili koze in njene mladičke. Najprej luštne kozice so postale vedno bolj nadležne, saj sploh niso bile plašne in so nam hotele kar pojesti sendviče! Pri vodnjaku smo se oborožili še z vodo in krenili naprej.


Na poti iz Smrekovca proti Raduhi smo hodili veliko tudi po travnikih z veliko rose, tako da so nama z Danetom premočili čevlji, saj nisva imela GoreTex variante. Na to sva računala, saj sva si na našem prvem "supportu" pripravlila bolj hribovske čevlje, ki bodo kos skalnati Raduhi, Olševi in Peci. Jaz sem v Črni pričel naš pohod z lažjimi supergami za tek, ki pa se na skalnatih tleh zaradi svojega mehkega podlata ne bi najbolje odrezale.
Malo pred 6:00 smo torej čez travnike prišli do Travnika z veliko začetnico :) Tam nas je pričakal ata Šulc, ki nam je že dva dni prej na kočo prinesel naše menjalne vreče. Jaz sem se tam preobul v svoje salomonke, poleg tega pa smo si zopet naredili zaloge vode. Planiranih 10 min pavze je bilo že kar naenkrat 20 min in že smo se odpravili naprej.


Ker se je vse tako mudilo, sem na Travniku enostavno pozabil fotografirati. Spomnil sem se pri tej suhi pojavi (glej foto zgoraj), ko smo bili že kakšnih 10 min stran od Travnika. Tukaj so se pojavile moje prve težave - ŽULJI!!! Menjava čevljev kot kaže ni bila pametna, saj so po 8ih urah hoje moje noge doživele šok in morale so se navaditi na drugo obutev. Pozabil sem omeniti, da sta me že od samega začetka boleli peti, a sem bil raje tiho, da ne bi slučajno uničil veselje in pozitivno energijo nas pohodnikov, ki nas je spremljala od začetka. A ko so se pojavili žulji, sem na bolečo peto povsem pozabil, ali pa me je nehala boleti? No, proti žuljem smo bili dodobra oboroženi z ogromno obliži, tako da sem si za silo pregnal bolečino. Žulje je dobil tudi Samo, a zaenkrat niso predstavljali resnega problema.
Dane pa je imel drugačne težave. Bolelo ga je koleno. Sicer na posameznih odsekih je grozno jamral, spet drugje je pravil, da je zdaj ok. Jaz sem imel tudi probleme s samim počutjem. Mogoče sem jedel in pil preveč, kajti vsako uro ali dve sem pojedel kakšno energijsko čokoladico, ki so se mi do takrat že čisto zagabile. Tudi pil sem ves čas, tako da sem res moral skoraj vsakih 20min odtočiti.


Ob 7:36 smo prišli do Koče na Loki. Ustavili smo se samo za nekaj fotografij in odšli smo naprej proti prvemu 2 tisočaku - Raduhi. Kar naenkrat smo morali hoditi v hudo strmino. Tempo nam je zelo padel. Občutek sem imel, da počasneje ne bi mogli iti. A vseeno smo prehiteli kar nekaj planincev, ki so zgleda v precej slabem kondicijskem stanju. Tudi utrujenost je udarila ven, saj je za nami noč brez spanca. Sonce je pričelo pripekati, da je bilo še vse huje. Pojavile so se mi bolečine v levem kolenu, ki me do zdaj ni še nikoli bolelo! Letos imam namreč težave z desnim kolenom. Pravzaprav me je bolela kita na zadnji strani levega kolena. Še huje je bilo z Danetom, saj se mu je boleče koleno iz koraka v korak delalo večje probleme. Imun ni bil niti Samo, saj se je tudi njemu pojavila bolečina v tem kritičnem sklepu.



Na vrh Raduhe (2062m) smo prisopihali vsak v svojem tempu. Ko smo se slikali, je bila ura 8:37. Vse je bilo torej še vedno znotraj našega plana (glej plonk listek).

Sestop iz Raduhe smo opravili po lažji - nezavarovani poti, ki je bolj varna, a daljša. Raje nismo izzivali usode. Na severni strani Raduhe sem opazil tudi dva plezalca sredi stene. Če boste bolje pogledali, ju boste opazili na desni strani fotograje.


Z bolečimi nogami smo uspelu prispeti do Koče v Grohatu pod Raduho. Ura je kazala 9:37. Tam nas je nepričakovano pričakal Danetov kandidat za tasta, ki nam je vlil nekaj pozitivnih misli, da nam bo uspelo kljub že nastalim težavam, s katerimi smo se soočali. On je namreč pred leti že postal član K24, zato sem poslušal njegove predloge in mnenja. Boleča kolena nam je oskrbel s posebnimi kremami, ki naj bi pomagale, a po skoraj 12ih urah teka in hoje nam ni bilo več pomoči. Na koči smo že vnaprej imeli naročene testenine, tako da nanje nismo dolgo čakali. To je bil naš edini topel obrok v dnevu. Meni so špageti teknili, kolega pa sta se komaj dotaknila hrane, kar je bil slab znak...


Pol urna pavza je meni dobro dela, tako da sem se v začetnik minutah nadaljevanja kar dobro počutil. A kmalu sem zopet začutil kito za kolenom, ki me je bolela predvsem pri hoji navzdol. Enako je bilo s Samotom in Danetom, ki sta po govorici imela še večje bolečine. Na Sp. Slemenu nas je pozdravila tabla Koroška (Sleme, Travnik, Raduha in Grohot spadajo v Savinjsko, če se ne motim) in že smo se pričeli vzpenjati na Olševo. Strmina je bila res grozna, jaz pa še vedno brez zlomljene palice, saj si je do zdaj še nikjer nisem mogel izposoditi. Samo in Dane sta prišela zaostajati, jaz pa sem nadaljeval v svojem tempu, ki mi je ustrezal. Za hec sem si zmeril tudi utrip in v 10s sem ga imal 25 - to pomeni 150 utripov na minuto, kar je veliko za že 12 ur prehojene poti. Malo se moram pomiriti, sem sklenil, in počakal oba za mano. Takrat pa je Dane zastokal, da ne more več naprej. Res se je videlo, da ga boleče koleno izdaja, saj se je pri hoji z vso težo upiral na palice. S Samom sva se gledala, kaj naj mu rečeva, a Danetovo koleno je res bilo v takem stanju, da ne bi še ne vem kakšna spodbudna beseda in motivacija lahko izbrisala bolečino iz njegovih misli. Dane je torej žal moral odnehati in ostala sva samo še dva - Samo in jaz. Na greben Olševe sva tako prišla sama. Vrh Olševe, ki se imenuje Govca (1929m), sva osvojila ob 12:35.


Na vrhu sva se podpisala v knjigo in se veselila, da je pred nama samo še 1 velik vzpon na Peco. V račun mi ni šlo, kako to, da bova potrebovala za samo še 1 vzpon kar 10 ur. Teh 10 ur pa je res bilo in to zelo mučnih.


Mimo Lovske koče Forštnarce ob 13:06 je bilo za naju zelo mučno. Pri hoji navzdol naju je res bolelo koleno, tako da sva komaj čakava, da prideva na ravnino.


Jaz sem se tega dela iz Olševe proti Kumru veselil, saj smo se pred letom dni tukaj izgubili! :) To pričakovanje, da zopet prideva na kraj zločina, me je vrnilo v dokaj dobro voljo. A glej, že preden sva prišla do križišča, kjer smo pred letom zavili narobe, sva opazila smerokaz za Kumer, ki ga še pred letom ni bilo.  Od tam naprej je bilo vse zelo dobro označeno z veliko markacij, ki so bile vidno povsem nove. Prečkala sva pašnike, prišla na ozko pot v gozd, ki se ja kar vlekla in vlekla in vlekla. Ni je bilo konec. In ves čas je bilo gor in dol, da so vedno znova pojavile bolečine v najinih nogah. Ko že končno misliva, da  se bo s koncem gozda prikazal Kumer, prideva na cesto, ki se je vila okoli hribov, da sem imel že občutek, da hodiva v krogu. Po cesti sva hodila že kakšno uro in Samo ni več bil za štose. Mislim, da je celo malo šepal... Končno izza ovinka v daljavi zagledava Kumra in bilo nama je lažje. Ko prispeva do tja, naju pričaka najin zadnji support! Kristina, Mojca in moja starša - hvala vam!


H Kumru sva prišla ob 15:10. Tukaj sva že vedela, da nama bo uspelo premagati pot v 24 urah, saj rabiva na vrh Pece največ 3 ure in za spust do Črne manj kot 3 ure. :) Jaz sem bil odločen, da ne odneham, pa če tudi odskakljam v dolino po eni nogi. Predaleč sva že prišla, da bi sprejel poraz. Najina podpora pri Kumru nama je stregla od spredaj in od zadaj, tako da sva se v nekaj manj kot pol urce uspela nekoliko spočiti in dobiti zagon za osvojitev zadnjega in najvišjega vrha K24 - Peca (2126m). No, vsaj pri meni je bilo tako. Kristina mi je zmasirala bolečo koleno in me obložila z novimi sendviči, saj mi sladke stvari sploh niso več prijale.

Že nad gozdno mejo sva srečala celo čredo ovac
Pri Kumru sem dobil tudi nov par pohodnih palic, tako da sem na Peco vendarle lahko šel malo bolje. A proti vrhu je bila strmina nepopustljiva in iz mene je ožemala zadnje atome moči. Od začetka je bilo moje koleno kar malo bolje. Kot kaže so prijele proti bolečinske tablete, ki sva jih dobila od najine zadnje podpore. Samo je pravil, da mu nič ne pomaga, a volja ga ni zapustila in trma ga je rinila naprej na vrh.


Ob 17:37 je bil vrh Pece osvojen! Moram priznati, da se mi je proti na vrhu že kar malo vrtelo od utrujenosti. Čutil sem, da nimam energije. Na poti sva bila že skoraj 20 ur. Bil sem tako len, da se mi ni ljubilo ustaviti in vzeti karkoli iz nahrbtnika za v usta. A na vrhu je bil čas zato. Spomnil sem se, da še od začetka hranim Snickers! Pojedel sem ga in teknil mi je, kot še nikoli! V trenutku sem bil nazaj z energijo in s pogledom v dolino sem jo vesel mahnil naprej.


Samo je imel hude težave s kolenom, tako da sva bila pri sestopu zelo počasna. Pri koči je rekel, da bo šel kar naprej, saj si želi, da vse skupaj čim prej mine. Sam sem na Domu na Peci natankal vodo in si iz nahrbtnika vzel sendvič, da ga bom pojedel kar med hojo. Nisem namreč hotel, da se v zadnjih dveh urah zaletim v kakšen zid (energijski zid - ko ti zmanjka energije). Silil sem tudi Sama, naj kaj poje, a jesti ni mogel ničesar. Malo me je skrbelo zanj, ampak saj je še samo navzdol. No, to ni čisto res, saj sva šla mimo Pikovega, kjer sva se morala še 20 minut vzpenjat, potem pa je res samo še navzdol. Lahko bi si izbrala pot po asfaltirani cesti v dolino, a čez Pikovo je krajše. Vsaj po dolžini. Časovno pa ne vem, ker v takšnem stanju kot sva bila, bi mogoče po cesti šla hitreje kot pa po gozdnih poteh, kjer sva z bolečino opravljala vsak korak čez korenino in čez kamenje. Ja, tudi mene je grozno bolela kita za kolenom, proti bolečinska tableta je kot kaže takrat že popustila, a bolečini nisem pustil, da mi pride do živega. Z žulji se pa itak že dolgo več nisem obremenjeval. Malo pred Črno naju je še skoraj napadel ponoreli pes, ki ni ubogal lastnice. Skrivala sva se v gozdu, pes pa naju ni pustil naprej. Čez kakšno minuto se je pes končno udal in ušel k lastnici, midva pa naprej proti dolini. V Črno pred spomenik sva prišla ob 20:29 in najinega skoraj 24 urnega popotovanja je bilo konec! Uspelo nama je!!! :)


Za pot K24 sva potrebovala 22 ur in 29 minut. K najinemu uspehu sva nazdravila s šampanjcem, ki sta nama ga pripravili Kristina in Mojca. Občutki na cilju so bili čudoviti! Čudovito pa je bilo tudi sezuti čevlje in biti bos.

Samova GPS sled: KLIK
Samo je na svojem telefonu uporabljal program Sport Tracker, ki je beležil vso pot, ki jo je prehodil. Žal mu je zadnjih 7 minut zmanjkalo baterije, tako da najin zadnji kilometer ni zabeležen. Sled je pokazala, da sva naredila skoraj 94 km in 9300 m vzponov. Zadnji podatek je najbrž napačen, saj pravijo, da ima pot K24 5000 m vzponov. A če je telefon meril vsak cm vertikalnega premika, potem verjamem, da je podatek celo pravilen, kajti ves čas smo hodili gor-dol, tudi na ravninskih odsekih ves čas stopaš gor in dol čez korenine in skalovje.

Zdaj po enem tednu od najinega podviga, ko pišem ta blog, razmišljam, kaj bi pred odhodom lahko storil bolje:

1. Najprej je tu obutev, ki je najpomembnejša stvar pri tej pustolovščini. Moral bi imeti obute ves čas ene čevlje, na katere sem navajen in so že preizkušene. Moje salomonke sem pred kratkim imel pri čevljarju na popravilu in jih nisem dovolj znosil, da bi se jih noga navadila - zato sem tudi dobil žulje.
2. Druga zadeva je roba v nahrbtniku. Zraven sem nosil preveč stvari. Stvari za preobleči nisem skoraj nikoli porabil, zamenjal sem jih samo na mestih, kjer me je itak čakal support.Tudi hrane in pijače sem imel preveč, saj sem dve pločevinki in eno malo plastenko s seboj nosil skoraj pol poti! Torej 1 kilogram odveč.
3. Kot tretje bi pa rekel, da sem na začetku jedel preveč energijskih tablic, ki so mi v želodcu naredile malo nereda in mi odgnale apetit. Ker moj pulz ni bil ves čas visok oz. takšen, kot sem ga navajen iz mojih triatlonskih tekem, se vsi ti sladkorji oz. ogljikovi hidrati niso tako hitro porabljali in kot kaže, so mi obležali v želodcu. Zato bom naslednjič na pohodih po hribih raje konzumiral pripravljene sendviče, ki jih imam rad in ki mi ne bodo odgnali apetita.
4. In kot zadnje moram omeniti še priprave. Kljub temu, da treniram praktično vsak dan, vseeno nisem bil dobro pripravljen za takšno dolgo turo. Trenutno sem navajen na intenzivnosti, ki trajajo tam do tri ure, zato me je tole enodnevno popotovanje kar izmučilo. Predvsem nimam dovolj ojačanih sklepov, mišic in ostalih vezi na telesu, ki bi bile navajene zdržati tako dolgotrajne napore. Naslednjič, ko greva s Samom na K24, moram v zadnjem mesecu pred odhodom obvezno opraviti vsaj 3 dolge pohode okoli 10 ur in potem sem prepričan, da ne bo problemov. Seveda pa morava iti v obratno smer, da se mazohistične Pece najprej znebiva :) Kajti pravijo takole:

»Vzpon na Uršljo goro = čisti užitek.
Čez smrekovško pogorje = meditacija.
Vzpon na Raduho = mučenje!
Vzpon na Olševo = trpljenje!!
Vzpon na Peco = čisti mazohizem!!!«
Vir: gore-ljudje.net

7 komentarjev:

  1. No to pa je DOSEŽEK!!!! Tudi branje je bilo prijetno! Upam, da je s kito zdaj že vse OK!?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. K24 me je kar zdelal, bolj kot sem si mislil. Tako da sem rabil skoraj 14 dni, da sem prišel popolnoma k sebi. V tem času se mi je tudi kita pozdravila, tako da je zdaj vse OK.
      Drugače ti pa priporočam, da se lotiš izziva K24, saj je res nekaj posebnega. Pa še vidim, da imaš rad gore, tako da bi zagotovo užival :) hehe

      Izbriši
  2. Čestitke!
    Sam imam tudi to v načrtu opravit,edino SporTracker ga je verjetno še pri dolžini malo pobiksal....

    http://www.youtube.com/watch?v=iOKY0v33fvw&feature=share

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. O izmerjeni razdalji bi lahko kar veliko debatirali... Ne vem, kje bi lahko SportTracker naredil napako. Pri nas je bilo beleženje pozicije zelo zelo natančno, tako da se je najbrž izmerilo res vsak naš premik v levo in desno.

      Izbriši
  3. Smo podatke iz SporTrackerja prenesli v google earth in tam pokaže naslednje vrednosti:
    Višinska razlika: 5240m
    Razdalja: 82km

    OdgovoriIzbriši
  4. čestitam , če boš še kdaj šel se bi pridružil , da si pot pogledam :)
    drugo leto nameravam pa en hiter krog , če letos preživim SPP
    ČESTITKE še enkrat !!!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala! :)
      Letos ziher ne grem, ker imam druge plane, naslednje leto pa bomo videli, kako bo.
      Srečno na SPP in ne pozabi uživat!

      Izbriši