Vzpon na Cvitrško sedlo 2013

Pa se je začela moja tekmovalna sezona 2013! Začel sem jo s tekmo Koroškega pokala z gorskimi kolesi. Tako kot vsako leto do sedaj, se je Koroški pokal začel s tekmo v Trbonjah z vzponom na Cvitrško sedlo. Te tekme se nisem še nikoli udeležil, letos sem se torej prvič soočil s progo. In moram reči, da je drugačna od ostalih tekem Koroškega pokala. Je najkrajša in najbolj položna od vseh. Višinske razlike je samo okoli 350m v nekaj manj kot 11 km dolžine. Konkreten klanec se začne šele nekje po tretjem kilometru in traja okoli 3 km. Za tem je kratek spust, nato pa zopet malo navzgor, ki pa se hitro prevesi v ravnino. No, vsaj tako se je meni zdelo, čeprav graf kaže nekoliko drugače...

Graf poti vzpona na Cvitrško sedlo

No, v glavnem, vsi so bili mnenja, da je tekmica čisto ok glede na to, da je prva v sezoni. Letošnja zima je bila res dolga in večina rekreativnih kolesarjev nima v nogah toliko kilometrov, kot bi si želeli. Jaz sem imel za sabo že februarske priprave na Kanarcih, zato, odkrito povedano, bi si želel daljše trase. Ah, pa kaj, sem si rekel, bom pa tekmo vzel kot en daljši interval v klanec in je to to :) Tudi mene je dolga zima letos presenetila in za sabo nisem imel kakšnih specifičnih intervalnih treningov, samo bazo sem nabiral vso zimo in ta delček pomladi. Zato me je tudi malo skrbelo, kako se bodo odzvale moje noge in moja pljuča.

Na start sem se odpravil kar s kolesom od doma iz Slovenj Gradca. Tri četrt ure zmerne vožnje in že sem bil v Trbonjah. Lepo sem se ogrel in najraje bi videl, da bi že kar štartali. Ampak treba je bilo še počakati pol urce. Tam sem srečal kolega Miloša, ki mi je še malo razložil traso in njegove pripetljaje od lani z ultra lajt zračnico in predrto gumo, tako da je letos raje imel kar "navadno" zračnico, je pa zato bil brez bidončka, da se ni na teži poznalo :) Malo za šalo, malo za res, na psiho vse vpliva in treba se je pripraviti tako, kot ti najbolj paše. Fizikalno je drugače povsem dokazano, da manjša teža pripomore k manjši sili, ki jo moraš premagovati v klanec (osnovna šola, fizika, klada in sile na klancu - statična in dinamična komponenta...).

Na štartu (foto: Kalči)

Ura je bila cajt in začelo se je! Štartalo nas je malo kolesarjev, le 38 so jih prešteli. So pa zato bili med njimi eni nevarni (Vračič, Dogša, Ganesha team...) in me je prav skrbelo, kako hitro se bodo peljali po začetni skoraj ravnini, kjer je še asfalt. Tudi Miloš me je pred štartom strašil, kako so lani šibali že na začetku. Sem si mislil, da bom do klanca prišel že čisto zakisan! Pa je bilo drugače - prav po polžje smo se premikali prve kilometre. Bila je gužva in paziti sem moral na kolesarje iz vseh strani. Vsi so se hoteli voziti v zavetrju, noben ni hotel biti spredaj. Prekipelo je Blažu Podr. in je pospešil, a noben ni odreagiral. Tako si je privozil kakšnih 50m prednosti. V gužvi mi je bilo mučno voziti, zato sem se postavil na čelo naše skupine in malce pospešil. Pa saj je zame to samo trening, moram se malo namučiti. Blaža Podr., ki se je vozil pred mano, smo ujeli, potem pa je skočil eden z Ganesha dresom (Matevž V., op. p.), a jaz nisem kaj dosti spreminjal tempa. Tako si je do začetka klanca uspel privoziti nekaj prednosti. Ko pa se je klanec začel, so kot rakete mimo mene švignali trije suhci (Vračič, Dogša in Rok N.) in že po par metrih ulovili pobeglega v Ganesha dresu. Sam sem ga pičil v nekem srednjem tempu in nadziral svoje dihanje. Po kakšni minuti so bili vodilni pred mano kakšnih 20 metrov in razmišljal sem, ali naj skočim in jih ulovim, ali ne. Glede na to, da je bila to moja prva dirka letos, raje nisem tvegal in sem ostal na še zmernih obratih. Pogled nazaj čez ramo ni kazal nevarnosti - ostali kolesarji so za mano zaostajali dovolj, da ni bilo razloga za paniko. Bil sem osamljen skozi vso traso, saj so se mi tisti pred mano oddaljevali, za mano pa je tudi nastajala vedno večja luknja. Bil sem miren in opazoval traso, kjer se še nikoli nisem vozil. Klanca več ni bilo, samo malo se je vzpenjalo. Peljal sem se mimo oznake 2000m in kar naenkrat blato in luže na makadamski cesti! Hitrost je padla in packa in voda sta špricala vsepovsod! Bilo je kot da bi vozil skozi živi pesek. Kar ugrezalo se je. Bilo je skoraj ravno, šlo pa ni nikamor! Kot da bi vozil v 20 procentni klanec je bilo, tako težko. Zgrabila me je panika, pred sabo nisem več videl boljših kolesarjev, začel sem gledati nazaj, aha, nobenega ni. Ne, čakaj! Vidim enega, tam izza ovinka prihaja! Ok, saj je daleč za mano. Peljem se mimo oznake 1000m. Ok, samo še 1 kilometrček. Ojoj, še večje blato! Zakaj gre tako počasi?! A imam prazno gumo? Ne nimam, samo ugreza se tako močno. Še 500m! A je že kdo za mano? Ne ni, pa saj ostalim tudi mora biti težko. Oooo, že vidim cilj, konec je, sem si oddahnil. :)

In umazan in umirjen sem se pripeljal čez ciljno črto.

Na cilju (foto: Kalči)

Na cilju sem pogledal, kdo vse je bil pred mano, bili so trije Štajerci (Vračič, Dogša in Matevž V.) in en mlad Korošec (Rok N.). No ja, drugi najbolši od Korošcev sem bil, sem se tolažil v mislih. Na vrhu Cvitrškega sedla sem počakal še na druge poznane tekmovalce, potem pa sem se spustil s hriba kar na drugo stran v dolino, bližje mojemu domu. Na "zaslužen" golaž in na podelitev nisem šel, saj se mi je mudilo domov na druge obveznosti. Na poti domov sem odkrival nove poti, saj se na tem koncu še nisem vozil. Po spustu sem prišel ven v Otiškem vrhu. Hitro sem izračunal, da imam še na voljo nekaj časa, zato sem se odločil, da skočim še na Kronsko goro nad Šentjanžem. Gor je zanimiva cerkev Sv. Petra, ki jo gledam že vse življenje, od blizu je pa še nikoli nisem videl. Hitro gor, fotka, hitro dol in že sem doma. To je bilo to od sobotnega kolesarjenja.

Sv. Peter na Kronski gori

Rezultati: KLIK