Kanarski otoki 2013

Tudi letos mi je uspelo skupaj s prijatelji triatlona preživeti dopust na otoku Gran Canaria. Otok večne pomladi, kot mu rečejo, saj so vremenski pogoji skozi vso leto zelo prijazni. V času našega bivanja v februarju so bile jutranje temperature okrog 17°C, dnevne pa med 20 in 25°C (na soncu mogoče še več). Tudi deževalo ni, tako da smo lahko brez težav opravili treninge, kot smo si jih zamislili.

Po kateri poti naprej?

Na bazenu sredi februarja :)

Vsak dan na biciklu!

Na sveže stisnjenem smoothiju

Regeneracija

Naš bungalov

 

Na takšen način življenja bi se lahko hitro privadil. Ne ne, kaj hitro, v trenutku bi se navadil. In sem se tudi. Že ko smo stopili iz letala na topel otok, sem pozabil vse težave, ki so me mučile doma. Brez stresno življenje je res raj. Ko delaš tisto, v čemer res uživaš... Ne znam opisati z besedami. Enostavno, bilo je lepo. Spoznal sem, da imam triatlon res rad.

Regeneracija 2

Vamos a la playa!

Vzpon nad Moganom - cesta se vije kot kača

Gasilska z bazena

Bocadillo con pollo! Top sendvič na bazenu.

Pogled z naših apartmajev

Roque Nublo - izletniška točka (1813 m.n.v.)

Pogled na Tenerife v ozadju

Mestece Tejeda v notranjosti otoka Gran Canarie

Dobra družba, toplo vreme, več urne fizične aktivnosti, pridobivanje kondicije, vnašanje kalorij oz. hranjenje ves čas, zabavni večeri... To je tisto, na kar se spomnim, ko pomislim na več kot dvotedenski odmik od mojega trenutnega življenja.

Zanimive kamnine

Firbec nas je pripeljal tudi do Palmitos Parka

Eden izmed krajših vzponov, ravnine na otoku skoraj ni (foto by Matej K.)

Na vrhu si zaslužimo osvežitev!

Ko zmanjka High5, je treba najti alternativo: smoothie iz papaye!

Ravno pravšnja temperatura

Sipine na jugu otoka

Postanek za kavico v Puertu de Mogan

Pokrajina v notranjosti otoka

High5 napitki skrbijo za mojo hidracijo

Nad Moganom

Svetilnik v soju lune na najbolj južni točki Evrope

A ker je bilo že skoraj preveč lepo, da bi bilo res, sem moral stakniti vnetje ahilovih tetiv, tako da sem spustil nekaj kolesarskih treningov, tek pa sem raje preventivno izpustil kar za nekaj časa. Kaj je bil tisti pravi vzrok za poškodbo, najbrž nikoli ne bom vedel, a mislim, da vzrok ni bil le eden, temveč skupek več dejanj. Nekaj časa sem raziskoval po internetu in prišel do naslednjih možnih vzrokov vnetja ahilovih tetiv:
- sprememba pozicije na kolesu (pred pripravami sem šel na bike fitting)
- prevelika količina treningov oz. prehitro povečanje količine treningov
- nova obutev (nabavil sem nove čevlje, ki so precej ozki v petnem delu - ahilovi tetivi sta me začeli boleti na robu čevlja)
- jemanje antibiotikov (nekaj dni pred odhodom sem zbolel - bakterijsko vnetje grla in ušesa)
- boleče mečne mišice (kolesaril sem z bolečimi meči, obremenitev se je zato najbrž preusmerila na območje ahilovih tetiv)
- zakrčenost zadnjih nožnih mičic
- ...

Povratek nazaj v realnost je bil krut. Na letališču nas je pričakal sneg in mraz, na poti domov pa burja in zastoji.

Mesec dni po prihodu nazaj težav več nimam. V prvi fazi mi je najbolj koristil počitek, mazal pa sem se s protivnetno kremo in gabez mazilom. A potem je prišlo do stanja, ko sem še vedno čutil malenkost bolečine, ki ni in ni hotela izginiti. Po nasvetu zdravnika sem zato pričel z vajami za gležnje in meče (dvig na eni nogi na prste na robu stopnice ipd.). Zdaj tudi vsak dan naredim raztezne vaje (strečing) in zadeva se izboljšuje! Sklenil sem, da bosta strečing in vaje za gležnje moja vsakodnevna rutina. O vajah si lahko preberete tukaj: klik1, klik2.