četrtek, 29. avgust 2013

Triathlon Udine 2013

Na vročo nedeljo, 28. julija 2013, sem se odpravil v Udine (po slovensko Videm), kjer je potekala letošnja 5. tekma za triatlonski pokal Alpe Adria. Triatlon je bil sprint razdalje (750 m plavanja, 20 km kolesa, 5 km teka), plavalni del je potekal v 50 m bazenu, na kolesarjenju je bilo dovoljeno zavetrje, pri teku pa je bil posebnost 200 m klanček na grad, ki smo ga morali premagati 2-krat, ker je bil tek speljan v dveh enakih krogih.

"Il castello di Udine" - klanček do gradu (vir: http://www.globopix.net)
Na tekmo sem se odpravil z Bojanom T. iz Logatca, ki sem ga spoznal teden dni prej na Xtrim triatlonu. Bojan je zabavna družba, zato je vožnja do Udin hitro minila. Ko sva prispela na prizorišče triatlona, je že potekala tekma za otroke. Po prevzemu štartnih številk sva se še malo razgledala naokoli, saj je bila to za oba prva tekma na tem prizorišču. Ura je bila že okoli poldneva in vročina je pripekala nenormalno. S kolesi sva šla prevozit krog tekmovalne trase, ki je potekal iz centra Udin do nogometnega stadiona Udinese in nazaj. Na ta način sva se malo ogrela (oz. malce pretegnila noge, pregreta sva itak že bila od temperature zraka) in hkrati spoznala samo traso. Sledila je priprava opreme v menjalnem prostoru, potem pa sva se že odpravila na bazen, kjer je bil štart triatlona.

Menjalni prostor
Menjalni prostor je bil zelo zanimiv, saj so bila kolesa postavljena v samo eni vrsti, kar je pomenilo vsaj 200 metrov dolgo parkirišče koles. Vzdušje je bilo prijetno, Italijani so veliko govorili in se smejali, tako da je vse skupaj izgledalo kot ena velika fešta :) Tako bi moralo biti na vseh tekmah! Glavno je, da se zabavamo!

Italijanski navijači
Slovenci
Na triatlon je bilo prijavljenih več kot 300 ljudi, zato se je štartalo v šestih valovih, to pomeni, da so nas razdelili v 6 skupin, ki so imele ločen štart (vseh 300 ljudi ne more v bazenu štartati naenkrat). Mene so dali v zadnji, to je šesti štart. Najprej sem se prijel za glavo in se zmrdoval, kaj mi je tega treba bilo, da bom moral v tej vročini najdlje čakati na štart, a ko sem videl, da so v zadnji skupini večinoma triatlonci moje starosti, med njimi tudi Marco Nicoletti, ki me vedno prehiti (Velden, Portorož), sem si mislil, da pa že mora biti tako.

Punce so pripravljene na štart!
Prva skupina, v kateri so bile vse punce, je štartala okoli 14:15. Kakšnih 15 minut za njimi, ko je večina že opravila s 750 metrov plavanja in se je bazen spraznil, je štartala druga skupina. Če ste dobri matematiki, ste že lahko izračunali, da je bil moj štart na vrsti ob 15:30. Sonce je že ob 12ih hudo pripekalo, ob 14ih je bilo pa že res neznosno. Jaz pa še uro in pol čakati na štart? Ojoj. Hodil sem sem in tja in se polival s hladno vodo. Bilo je krepko čez 30 stopinj. Zanimivo pa mi je bilo, da se Italijani niso kaj dosti brigali za to, izgledalo je, kot da je to za njih nekaj vsakdanjega. Potem pa že, sem si rekel, in šel poiskati senco ob menjalni prostor ter opazoval tekmovalce, ki so že opravili s plavanjem. Nekateri resni, večina pa nasmejanih zaradi bučnega navijanja ljudi ob progi. Italijani so morali govoriti neke šale, ker je bilo še meni smešno, čeprav jih nisem razumel. Tudi sam sem navijal, predvsem za vse Slovence na progi, ki sem jih prepoznal, bilo je kar nekaj naših mladink, pa tudi slovenskega Marshala sem opazil! :) Seveda sem navijal tudi za prijatelja Bojana T., ki je na plavanju precej zaostal, a je potem to nadoknadil na kolesu in na teku. Tudi znanec Tine B. je že bil na progi, tako da se nisem dolgočasil ob spremljanju tekmovalcev. No, zdaj je pa čas, da se tudi sam podam na štart! Končno.

Marshal
Vodilne punce že iz kolesa
Ob bazenu je starejši gospod s seznamom preverjal tekmovalce in jih usmerjal v posamezno progo. Seveda ni znal angleško, tako da sem ga razumel šele, ko sem videl, da je ob mojem imenu na seznamu obkrožena številka 8. Ok, plavam v osmi progi. To ni dobro, osma proga je zadnja, plava se ob steni bazeni, zato je ta proga počasnejša! Ah, saj nisem profi, tista sekunda gor ali dol v 750 metrih se res ne bo poznala. Ob progi 8 je že stalo nekaj drugih triatloncev. Skušal sem navezati kontakt v smislu: Hello! I am from Slovenia, You swim fast? Eden me je le razumel in mi odvrnil "najn, najn"... "nine (devet)"? Kaj devet? Jaz planiram oz. želim plavati 1:30 na 100m. Aja, 9 min za 750m? Uf, a to se sploh da? Moj tempo je za 11 minut in pol! Potem se še en najde, ki plava 9 min, pa eden 11 - 12 minut, ostali trije so pa bili bolj tiho in tudi niso zgledali ravno neki plavalci... Ok, zmenimo se, da plavam tretji po vrsti, če bo kdo od ostalih hotel plavati hitreje, se mu bom odmaknil.

Še nekaj sekund in štart!
Časa za ogrevanje ni bilo, saj ko so vsi iz skupine pred nami zapustili bazen, smo mi takoj štartali. Ob pisku se vsi zaženemo, voda in adrenalin špricata vse naokoli. A glej ga zlomka, po 25 metrih v vodi pred sabo sploh  ne vidim več mehurčkov! Kot da bi plaval prvi. Na prvem obratu se prepričam o trenutnem stanju in vidim, da sta dva že 10 metrov pred mano. Uf, nič ne bo s plavanjem "na noge". Kakšno je pa stanje na mojih nogah? Pred ostalimi v moji progi imam že kar nekaj metrov prednosti. Zgleda, da bom imel kar solo plavanje 750 m. In res je bilo tako. Trudil sem se, da mi med plavanjem ni bilo preveč lahkotno, le tako vem, da ne plavam prepočasi. Na približno 500m celo ujamem 2 plavalca za eno dolžino in ju prehitim. Samozavest nekoliko zraste, a že na 600m je potolčena, saj me modela s tempom za "nine (devet)" prehitita za celo dolžino. No ja, vsaj 5 sekund sem jima lahko plaval na noge in tako pridobil malo na hitrosti :) Ko plavam zadnjo dolžino, še malo pogledam na druge proge in tam skoraj nobenega ni več! To me spomni, da je plavanje moja najslabša disciplina, zato se takoj, ko splezam iz bazena, poženem v hitrem tempu proti menjalnem prostoru.

Tek v menjalni prostor na kolo
Na poti v menjalni prostor vidim, da je nekaj triatloncev tik pred mano. Na kolesu jih moram uloviti, da bom imel grupo! Kolesarjenje v skupini je namreč veliko lažje. Privarčuješ lahko vsaj 30% energije. Pritečem v bližino mojega menjalnege prostora in pozabim, koliko je moja štartna številka! Gledam naokoli, ne vidim kolesa. Kaj zdaj?!? Koliko je že? Nekaj s 4 in 6... 8 na kvadrat je? ... v paniki ne znam izračunati! Spomnim se, da lahko preverim številko na svoji plavalni kapi, tisti čas mi tudi nekdo iz občinstva kliče sixty-four (64)! Aja, točno! Zagledam in zgrabim svoje kolo in stečem iz menjalca. Kolesarske čevlje imam pripete že kar v pedalih. Skočim na kolo in začnem poganjati na vso silo. Kakšnih 30 metrov pred mano vidim kolesarja, ki lovi še 2 tekmovalca pred njima. Moram jih dobiti! Časa, da bi se obul v čevlje, ni. Tiščim na polno in po kakšnih 500m mi ji uspe dobiti. Uf, hvala bogu. V zavetrju skupince se lahko v miru obujem in malce zadiham.

Grupca s kasnejšim zmagovalcem (Steinwandter Matthias)
V skupini nas je bilo 6. Hitro smo namreč ulovili še enega triatlonca. Počasi se začnemo menjavati v dajanju tempa na čelu skupine in že sem nestrpen, saj se po ravnini vozimo tam blizu 40 km/h. Tako hitro lahko grem sam na začetku kolesarskega dela. Ko pridem na prvo mesto, poženem na 42 km/h. Nato sledi podvoz in rahel 100 metrski klanček, kjer držim hitrost na 38 km/h. Že smo pri stadionu Udineseta, kjer je obrat in tam vidim, da mi sledi samo še en kolesar, ki pravi "you go too fast!" Ja fajn, kaj so to za eni kolesarji? Čez nekaj 100 metrov se ostali vendarle priključijo, odpadel je le eden. Večino časa vozim prvi, vmes grem malo počit nazaj, in ko v drugem krogu spet pridemo do obrata, sem na čelu skupine in pri pospeševanju iz ovinkov se me lahko držita le dva. Tako ostanemo trije in razmišljam, če jima pobegnem na krožišču. Raje ne bom. Gledam, da iz ovinkov ne grem prehitro, da slučajno ne izgubim zasledovalcev. Vožnjo z dvema namreč izkoristim in se vsake toliko časa pomaknem nazaj, da v zavetrju malo počijem. Vročina je bila nenormalna. Toplota je bučala vame, kot da bi me nekdo ves čas s fenom v glavo.

Takšno grupo imel bi tudi jaz.
V zadnjem krogu kolesarjenja (bili so trije) nekdo od kolegov ob menjavi pozicij s kretnjami pokaže, da nima več moči in da ne želi več voziti prvi. Ok, eden je že odpisan. A razmišljam, če ni to samo krinka? Izgledal je starejši od mene, malo nad 40 bi mu jih pripisal, a drugače zelo fit možakar, malce nižje rasti. Ta je ziher tekač, si pravim. Na dresu mu je pisalo Roberto. Ta drugi v skupini je bil malo močnejši in je dajal dober tempo. Po njegovi konstituciji sem ocenil, da ne more biti zelo hiter tekač. Moč za kolo ima, a je odvečna masa tista, ki bi ga lahko ovirala pri teku. Moje predvidevanje je bilo kar pravilno. Tik pred menjavo na tek, se je Roberto postavil v ospredje in ko smo stopili iz kolesa, je kot šus stekel proti menjalnemu prostoru. Sledil sem mu in na srečo se mi je menjava kar dobro posrečila, tako da ga na pričetku teka nisem izgubil.
Tudi najhitrejše tečejo kdaj po peti (Chmet Daniela)
Pa še ena! :)
Tečem za Robertom in ga komaj držim. Tempo je hiter! Celo malce prehiter zame. Prikradejo se mi grde misli, kaj če ga spustim in zmanjšam tempo ter grem v cono udobja, kjer mi ne bo težko. NE! To je sprint triatlon, samo 5 km teka! Treba se je potruditi. Itak sem že preveč časa izgubil na plavanju. Težko mi je, vroče je, žejn sem in glej, postaja z vodo je pred nama! Tam stoji nekaj ljudi in v roki držijo lončke z vodo. Osredotočim se na en lonček, ga zgrabim, se osvežim in takrat prehitim Roberta. Tečem naprej in Roberto ostane za mano. Opa, je Roberto tudi malo utrujen? Tečeva mimo navijačev, kjer vzklikajo "Grande Robi!". A Robi ostane kar za mano. Trase ne poznam, zato ne vem, kaj Robi namerava. Vem edino, da se teče 2 kroga in da se vmes teče v klanček mimo gradu. Tečemo po kamnitem starem mestnem jedru in vroče je za popenit! Z Robijem pritečeva v ostri levi ovinek in pred nama se pojavi huda tlakovana strmina. To je torej to. Pred sabo vidim triatlonce, ki hodijo v klanec, to so najbrž tisti, ki so imeli štart že pred nami. Ne, jaz pa ne bom hodil. Štartam v klanec in grem po polžje. Težko je, ko vsaj ne bi bilo tako vroče. Po kakšnih 100-200m je klanca konec in na vrhu je voda! Nekdo drži cev in že na daleč mu kažem, naj me pošprica! Jaaaa, kaj to paše... Na vrhu naredimo kratek krog, dobimo tudi vodo za spit nato pa po isti strmini nazaj dol. Robi je še vedno za mano in slišim njegove korake. Ko pa prideva na ravnino, gre Robi mimo mene in s težavo mu sledim. Nato sledijo navijači "Grande Robi!!" in že sva ob cilju, a preteči morava še en - zadnji krog. Tam nama osebje da zeleno vrvico, ki so jo obesim čez ramo. Vrvica ponazarja, da tečeš zadnji krog. Tečeva naprej proti postaji za vodo, kjer dobim en kozarec vode za spit, vzamem pa tudi vlažilno gobo, s katero si hladim glavo. Na tem mestu spet prehitim Robija in potem malo upočasnim, naj raje Robi teče pred mano. A se to ne zgodi, kot kaže, je tudi on bil že pošteno zdelan. Tudi navijači in vzkliki "Grande Robi!!!" ga ne pospešijo. Pred klančkom sem zaradi slabšega tempa prišel malo k sebi, tako da sem uspel na vrh priti v teku brez večjih težav, tam pa sem nato doživel izbruh sreče, ko so me spet pošpricali s hladno vodo. Kozarec vode sem na vrhu dobil samo eden in kar razjezil sem se, ko mi osebje ni dalo še enega. Kasneje sem razmišljal, da jim je najbrž že pričelo zmanjkovati vode, tako da bolje samo 1 kozarec na vsakega kot pa nekateri več, zadnji pa nobenega.

Favorit proti cilju (Pozzatti Gianluca)
Z Robijem že tečeva nazaj po klancu navzdol in razmišljam, da me bo najbrž na dnu zopet prehitel, tako kot v prvem krogu. Ali mu bom kos ali ne? Ko prispeva s klanca nama redar zavpije "last kilometer!" in vzklik mi da energijo, da kar pospešim! Ne vem od kod mi to. Robi mi sledi in ujameva celo nekaj tekmovalcev pred sabo. Po zeleni vrvici sklepam, da so v zadnjem krogu in da so moji neposredni tekmeci! To mi da še nekaj moči, a kot kaže tudi Robiju! "Grande ROBIII!!!" in Robi teče na vso moč. Prehiti me in postavim se mu v zavetrje. Tečem za njim in moj plan je, da zadnjih 100-200m močno pospešim. Cilj se že vidi, prestavim v prestavo višje in Robi je za mano! S takšnim tempom bom prehitel še enega pred sabo! Grem na vso moč in prehitim še enega ter z veliko hitrostjo pritečem v cilj, da se komaj zaustavim.

Zmagovalka Daniela Chmet v cilju!
V cilju sem rabil pol minute, da sem prišel k sebi. K meni stopi Robi, mi da roko in mi reče "thank you" :) Hehe, hvala tudi tebi, Robi, brez tebe sigurno ne bi tekel tako hitro. Robi je v svoji kategoriji dosegel 2. mesto, v zadnjem kilometru je prehitel tretje uvrščenega. Jaz pa sem Robija prehitel za 5 sekund in dosegel skupni čas 1h 8min 20s, kar je zadostovalo za 18. mesto v absolutni razvrstitvi. Hja, v Italiji je konkurenca precej močnejša kot v Sloveniji. V svoji kategoriji sem dosegel 6. mesto, posamezni časi pa so bili takšni (plavanje, kolo, tek):

1 STEINWANDTER MATTHIAS S1 1 ALTA PUSTERIA 00:09:18 00:29:35 00:22:20 01:01:13.10
2 POZZATTI GIANLUCA S1 2 CUS TRENTO CTT 00:09:19 00:29:32 00:23:04 01:01:55.20
3 CAUZ FRANCESCO S1 3 LIGER TEAM KEYLINE 00:09:22 00:28:52 00:24:29 01:02:43.60
6 NICOLETTI MARCO S2 1 LIGER TEAM KEYLINE 00:11:00 00:30:04 00:24:14 01:05:18.40
16 KAPLAN JAKA YB 2 FEDERAZIONE SLOVENA 00:10:05 00:30:00 00:27:27 01:07:32.80
18 KLANCNIK JANEZ S2 6 FEDERAZIONE SLOVENA 00:11:40 00:31:26 00:25:14 01:08:20.30

Zmagal je Italijan Matthias Steinwandter, evropski mladinski prvak iz leta 2012.

Med ženskami je bila prva italijanska državna prvakinja Chmet Daniela, ki me je v skupnem času prehitela za 7 sekund. :) Boljša od mene je bila v plavanju, nekaj sekund pa tudi na teku.

1 CHMET DANIELA S3 1 G.S. FF.OO. 00:10:06 00:33:05 00:25:02 01:08:13.70
2 MARCON ELISA JU 1 TRI.RN.MAROSTICA 00:10:10 00:33:05 00:28:14 01:11:29.70
3 GELMINI LILLI JU 2 T.D. RIMINI 00:10:07 00:33:13 00:28:43 01:12:03.20
4 KLEMENC MARUSA JU 3 FEDERAZIONE SLOVENA 00:10:11 00:33:05 00:29:41 01:12:57.90
5 TROHA EVA JU 4 FEDERAZIONE SLOVENA 00:10:55 00:34:03 00:31:08 01:16:06.70

Slovenke so žal zgrešile stopničke.
Zaradi dobre konkurence sem dobil bore malo točk za razvrstitev v Alpe Adria pokalu. Zato bom probal boljši rezultat doseči na zadnji tekmi Alpe Adria pokala, ki bo na Bledu, 7. septembra 2013. Takšne tekme mi sicer ne ustrezajo, saj je na kolesarjenju dovoljeno zavetrje, zato na kolesu ne morem zmanjšati zaostanka pred tistimi pred mano. Ker ne plavam od majhnih nog, je plavanje zelo težko natrenirati. A letos sem si zadal, da opravim z Alpe Adria pokalom, naslednje leto pa se osredotočim samo na tekme, ki so mi bolj pisane na kožo.

Vsi rezultati: KLIK

Po koncu dirke je potrebno pospraviti v menjalnem prostoru. Če si z rezultatom zadovoljen, je to toliko lažje ;) (foto: Bojan T.)
 Vse ostale fotografije razen zadnje sem dobil na spletni strani www.triathleti.it.

1 komentar: