sreda, 22. maj 2013

Triathlon Lisboa 2013

V letu 2010, ko sem obiskal Lizbono, sem se bolj kot ne naključno znašel na prizorišču tekme Lisboa International Triathlon, kjer sem občudoval vse tekmovalce, ki so se borili z 1,9 km plavanja, 90 km kolesarjenja in 21,1 km teka. Vse to vzdušje me je tako prevzelo, da je nekje globoko v meni vzniknila želja, da bi enkrat tudi sam postal udeleženec tega spektakla. Pred tremi leti se mi je ta misel zdela na meji uresničljivega, a glej ga zlomka, letos sem izpolnil željo ter prečkal ciljno črto na triatlonu v Lizboni, polovične ironman razdalje. Znova sem si dokazal, da lahko z močno željo in neutrudljivo voljo dosežem svoje zastavljene cilje.

Prizorišče čaka na spopad triatloncev
Triatlon Lizbona 2013 je bila moja prva triatlonska tekma v novi sezoni. Nanjo sem mislil že vse od lanske jeseni, ko sem sklenil, da se jo udeležim. Vse zimske priprave so minile z mislijo na ta triatlon. Do marca je potekalo vse v redu, potem pa grozno vreme v marcu in aprilu, ki mi je onemogočilo nabiranje načrtovanega števila kolesarskih kilometrov in probleme z meči pri teku, saj se mi pri vsakem teku pojavijo bolečine, ki mi otežujejo opravljanje treningov. Na tekmo sem se torej odpravil s precej strahu, kako mi bo šlo. Letos sem čez zimo pridno plaval, tako da sem se plavalnega dela prvič do sedaj veselil. Za kolesarski del triatlona sem bil kar samozavesten, čeprav je bila pomlad, kar se vremena tiče, kolesarsko res porazna. Ves čas mi je šlo po glavi, kako lepo je Portugalcem in Špancem, ker lahko v miru trenirajo čez zimo in pomlad, pri nas v Sloveniji pa vsak drugi dan sneg in dež! Zaradi kolesa sem bil še malce bolj pomirjen, saj sem uspel dobiti pravi material za dolge triatlone, kjer zavetrje ni dovoljeno. Od zdaj vozim kolo Orbea Ordu - kronometrsko kolo, s katerim je Craig Alexander leta 2008 in 2009 zmagal svetovno prvenstvo Ironman Hawaii! No, vsaj okvir imam enak :) Zdaj pa mora letet!

Moje orožje za kolesarski del triatlona
Tek pa je bil zame uganka. Ali mi bodo noge sploh zdržale do konca? Prejšnji teden na 6 kilometrskem teku čez viseči most v Celju so me nesle kar v redu, bolečine v mečih niso bile prevelike, tako da sem bil malce pomirjen. Če gre 6 km, bo pa tudi 21 km. Treba je imeti pozitivne misli :)

Tekmo v Lizboni sem si vzel kot dopust. Drugače tako daleč na tekmo seveda ne gre. V Lizbono sem zato prispel že nekaj dni prej, tako da sem se lahko v miru privadil na novo okolje. 2 dni pred tekmo sem opravil še rahel tekaški trening, zadnji dan pred tekmo pa še preveril, če dela kolo tako kot je treba ter preizkusil plavalno traso triatlona. Organizator je namreč dan pred tekmo točno ob določeni uri organiziral uradni plavalni trening, tako da nas je bilo v vodi veliko triatloncev. Tale preizkus vode je bil zame dobra odločitev, saj sem dobil kar nekaj koristnih informacij:
- voda je mrzla (19°C),
- voda je "umazana" oz. kalna (komaj kaj se vidi, še svojo iztegnjeno roko sem komajda videl) in
- voda smrdi po ribarnici! No ja, bomo že preživeli, za vse je enako.
Kakšen dan pred tekmo je biti na lokaciji same tekme zelo dobro. Vse lahko v miru naštudiraš, nikamor se ti ne mudi in v glavi se lahko dobro pripraviš, kaj vse te čaka.

Pred preizkusom plavalne trase
Začetek moje tekme (half ironman razdalje), se je pričel v soboto, 4. maja 2013, ob 08:20. Torej vsaj eno uro kasneje, kot je v navadi za takšne tekme. Nič čudnega za Portugalce, ki jim jutranje vstajanje ni ravno vrlina. Jutranje vstajanje na dan tekme zato ni bilo prezgodnje. Po majhnem zajtrku (kruh z marmelado) sem se odpravil proti menjalnemu prostoru, ki je bil oddaljen samo 15 min hoje od najetega apartmaja. Idealno! Že dan prej sem si seveda pripravil vso potrebno opremo za tekmo ter prehrano, ki me bo držala pokonci tekom triatlona. Sam uporabljam izdelke High5, ki mi zelo ugajajo. Za kolesarski del sem si pripravil 2 bidona energijske pijače, v en bidonček sem dodal tudi solno oz. mineralno tableto, na kolo pa sem si prilepil še 3 energijske gele. Tudi za tek sem si pripravil 3 energijske gele, za pijačo pa bo dovolj voda ob progi. Pomagal sem si z napotki proizvajalca High5 za razdaljo polovičnega ironmana (70.3 milje), pri čemer pa nisem uporabil toliko kofeinskega vnosa, kot pravijo v navodilih (samo 2 gela od 6ih sem imel z dodatkom kofeina), pa tudi pred samo tekmo se nisem toliko nažlampal, kot tam piše. Sem namreč mišljenja, da je pametno piti toliko, kolikor ti paše, s tem da paziš še na to, da pred štartom nimaš nikoli suhih ust. V prid pitja po občutki namreč kažejo rezultati novih študij, ki kažejo, da je najbolje, da piješ po želji in ne po vnaprej določenih količinah. Več o tem TUKAJ.

Lizbona se prebuja v dan, ko bo na vrsti triatlon!
Polno opremljen za odhod na štart
Najprej je bilo treba oddati kolo v menjalni prostor. Tukaj me je pozitivno presenetilo moje ime poleg prostora za kolo - vsak tekmovalec je imel ob svojem prostoru tudi ime in zastavico države iz katere prihaja :) Brez preganjanja sem si vse pripravil ter se nato odpravil proti startu, kjer sem si oblekel neopren. Ob 8:00 se je pričela tekma olimpik razdalje (polovico naše razdalje), mi pa smo začeli 20 min za njimi.

Za vsakega se košarica najde - menjalni prostor
Slovenski košček ozemlja v menjalnem prostoru
Vsi na štartna mesta (oz. v vodo)!
5 minut pred štartom smo smeli skočiti v vodo, saj je bil štart iz vode. Nekaj minut sem imel časa, da sem se razplaval, potem pa so nas sodniki s piski obveščali, da je čas za akcijo! Počasi sem se vračal proti štartni liniji in nenavadno zame, nisem bil pretirano živčen! Kako to? Saj sem na to tekmo čakal pol leta! Hmmm... zgleda, da so zadnji dnevi potekali tako v miru, da sem imel vse pod kontrolo. Komaj sem čakal, da se vse skupaj začne. Priplavam na start in POOOOOK! Začnem kar iz prve vrste. Začetni adrenalin nas požene v šprint! Ok, ne prehitro mi roji po glavi. Pred sabo spustim ta hitre plavalce in se jih skušam držati. Kar dobro mi gre. Pred sabo imam nekaj tekmovalcev, ki se jih bom držal. Po kakšnih 350 m pridemo do prve boje, kjer naredimo obrat za 90°. Tam je nekoliko gneče, a noben tekmovalec ni nešporten. Kar presenečen sem, da ne pride do kakšnega neslutečega udarca... Poleg sebe imam ves čas nekaj plavalcev in moj ritem je lepo umirjen. Preplavam že prvi krog! To gre pa hitro! In nobene neprijetnosti ali utrujenosti ne čutim. Morali smo preplavati dva kroga okrog Oceanaria in gre mi zelo lepo, čeprav me tu in tam preleti občutek slabosti, ko pomislim, da so v Oceanariu tudi morski psi! Med plavanjem tudi nekajkrat malo pospešim, da ne izgubim skupinice in počutje še vedno super. Uf, tako brez težav še ne vem, ali sem že kdaj plaval :) zimsko redno obiskovanje bazena se mi je obrestovalo :) Že sem iz vode, neopren gre hitro iz mene, tudi okoli gležnjev hitro smukne dol (razlog: ne šparaj z vazelinom preden oblačiš neopren). Očala, čelada, zagrabim kolo in že sem na cesti!

Treba je odplavati še en krog
Odplaval 1,9 km, zdaj pa hop na kolo!
Ko pridem iz menjalnega prostora, mi Kristina zavpije: "Prvi si!" S Kristino, ki mi je zelo pomagala pri vsem, sem bil zmenjen, da preverja cifre, ki so v moji starostni skupini (M25-29). In kot kaže, sem res prvi na kolesu iz moje "age group" skupine. Ne vem zakaj, ampak nisem bil precej presenečen. To še nič ne pomeni, pred mano so še kakšne 4 ure dirkanja... S plavanjem sem bil zadovoljen, zdaj se začenja zares. Na kolesu je bila cesta prvih 200 m iz granitnih kock. Že dan pred tekmo me je skrbelo, kako bom to izpeljal, saj imam na kolesu brezžični senzor za hitrost, ki pa lahko ob močnih tresljajih premakne pozicijo in števec neha delati! No, in ko sem že mislil, da sem se rešil kock, mi zadnjih 10 metrov pred asfaltom senzor premakne med šprikle sprednjega kolesa in začne ropotati. Pa ne no!! Ustavim se, premaknem senzor navzven in spet zagonim. Ob tem k meni skoči eden izmed redarjev in me skuša potisniti. Pri tem se vanj skoraj zaleti eden izmed tekmovalcev, ki prileti od zadaj, in slišijo se bržkone sočne besede v španskem, morda portugalskem jeziku, ki jih sicer nisem razumel. K sreči ni bilo nesreče, gremo naprej! Začnem goniti in nikamor ne gre! Gledam zadnje kolo, kaj imam defekt? Ne, kaj se mi zadnje kolo kaj brusi? Kaj ja zdaj to!!??! Pogledam menjalnik, prestavim v lažjo prestavo, ker je bila cesta malo navzgor, aja, samo skoraj v zadnji prestavi sem ga imel. Ok, vse v redu, brez panike, gremo naprej! Š*t! Števec mi ne dela. Pa saj ga ne rabim... Po enem kilometru pojma nimam, kako se peljem in ugotovim, da bi bilo vseeno dobro, da bi mi števec delal. Med vožnjo začnem previdno premikati senzor na sprednji vilici, ki je bil predaleč oddaljen od magnetka. Še vedno ne dela števec. Malce upočasnim in skušam še bolje prestaviti senzor. Neee, spet je šel med špice! Ok, odbilo ga je nazaj. Peljem se naprej. Sprijaznim se, da bom pač brez števca. Čez 1 km me spet premami, senzor števca malo premaknem... in hitrost se mi prikaže na ekrančku! Toooo, zdaj pa glavo dol in gasa!
Gremo v drugi krog na kolesu
Že v tretjem krogu
Kolesarska trasa je potekala v štirih krogih. Po začetni vožnji po ulici smo zavili na avtocesto, po 10km vožnje je sledil 1 km klančka do obrata in nazaj po nasprotnem voznem pasu. Cesta je bila zaprtra ves čas za promet. Na cesti sem ves čas prehiteval triatlonce, ki so štartali 20min pred mano na krajši razdalji. Nekaj med njimi je bilo vendarle tudi takšnih, ki so bili hitrejši na plavanju, na kolesu pa mi niso kos. Na ravninski progi mi je uspelo držati hitrost 40 km/h. Pred obratom me je presenetil dolg klanec, saj je organizator ves čas govoril, da je proga povsem ravninska in zelo hitra. Klanec me je presenetil, ampak me je tudi razveselil, saj imam rad zelo razgibane trase. V klanec mi je uspelo obdržati verigo na velikem sprednjem zobniku. Hitrost ni padla pod 24 km/h. Vijugal sem med tekmovalci, saj jih je bilo po vsej cesti, jaz pa sem šel hitreje. Proti koncu prvega kroga sem začel čutiti bolečine v desnem spodnjem delu hrbta. V bolečinah sem vztrajal v aero poziciji in poskušal misliti na kaj drugega, kot pa na moj hrbet. Mimo mene prileti kolesar, ki me kar malo prestraši. Prehiti me in uspem videti nizko cifro, kar pomeni, da tekmuje med profesionalci. Ja kako je pa ta model slabo plaval, si mislim, in mu skušam slediti na še dovoljenih 12 m. Kakšno minuto mi uspeva, ampak ko močno pritiskam na pedala, me spodnji del hrbta še močneje boli. Popustim in zmanjšam hitrost iz 42 km/h nazaj na mojih 40 km/h. Takrat mimo mene prileti še en kolesar. Spet mu skušam slediti, ampak to gre prehitro... Pred klančkom, kjer je obrat mi nasproti prikolesarijo trije hudi triatlonci. Ti so najbrž vodilni "proji", si mislim. Niso tako zelo daleč pred mano, prej bi pričakoval, da bi me prehiteli za en krog :) Klanček komaj čakam, saj ga večinoma prevozim stoje, tako si spočijem tudi hrbet, tako da je za en čas nekoliko bolje. Spet me prehiti en kolesar! Uf, tale ima pa tromestno štartno številko! To je agegrouper, tako kot jaz! Držati se ga moram! Auuu, moj hrbet... nekaj časa še gre, potem pa ne več. Kolesar pred mano se vedno bolj oddaljuje. Začenjam tretji krog in ne zmorem več hitrosti 40 km/h, števec povečini kaže 38,5 km/h. Ok, saj to je tudi kul. Prehitita me še dva age grouperja. Ta dva pa moram držati! Težko mi je, a blizu je klanček! Tam mi uspe prehiteti enega izmed njiju, a me čez nekaj kilometrov prehiti nazaj. V zadnjem krogu mi spet uideta, a klanček me spet reši, da se jima približam. Proti koncu kolesa ju vendarle spustim malo naprej, saj pred tekom nočem biti že čisto skurjen.
Med kolesarjenjem sem spil 2 750mL bidona energijske pijače, 3 gele in malo vode iz bidona, ki sem ga dobil ob progi.

Za mano je 90 km kolesa
Menjava in samo še 21 km teka
Sem že pred menjavo, kolesa je konec! V menjalnem prostoru skoraj ni koles, torej sem res prišel pred večino. Na mojem prostoru si vzamem čas, se usedem na tla, oblečem kompresijske nogavice in obujem moje nove ONke Cloudracer, vzamem energijske gele in šibam! Super, nobenih krčev med menjavo, kar se sicer rado zgodi. Napitek z dodanimi minerali pred tekmo in tudi ena tableta med kolesom sta torej dobro opravila svoje delo :). Ko začnem tek, mi korak kar dobro steče. Počutim se dobro, potem pa me na drugem kilometru kar naenkrat useka v obe sprednji stegenski mišici! Ja kaj je pa to zdaj za en krč??!! Auuu, kako bom jaz to zdržal še naslednjih 19 km?? Pa ne, da bom moral zdaj odstopit? Rabim nek napitek s soljo!! Kdo mi lahko zrihta solne tablete proti krčem?? Pritečem mimo postaje s pijačo in zagledam kokakolo! O ja, daj mi kokakolo, saj v kokakoli je nekaj soli? Spijem deci kokakole in čez minuto, stegenjski mišici popustita. To mi deli!
Začetek teka je stekel
Umetniški trenutek fotografinje Kristine
Na tekaškem delu je bilo potrebno preteči 4 enake kroge, pijača je bila na voljo na treh mestih v vsakem krogu, tako da nismo bili žejni. Prvi krog pretečem v 20 minutah. Hitro računam 4x20min = 1h 20min? Pa to je fenomenalno. Drugi krog že čutim bolečine v mečih, ampak ni prehudo. Zdi se mi, da tečem ok. Sicer me prehiti en tekač, ki mu ne morem slediti, ampak vidim, da ni v moji kategoriji. Ok, vsaj to :) Drugi krog pogledam na uro 42 min. Hmm... kako kar 2 minuti počasneje, pa sploh nisem imel takšnega občutka. Ok, saj ni važno, s takim tempom absolutno pridem s tekom pod 1h 30min, kar je bil moj cilj pred tekmo. V tretjem krogu pa začnejo boleti sprednje stegenjske mišice. Uf, kako to boli, vsak korak, ki ga naredim, je boleč! Joj, pa še 40min imam teka...

Pa saj bo šlo, pa saj bo šlo...
Na tekaški trasi je vedno več tekmovalcev, malo optimizma mi daje to, da tu in tam tudi prehitim koga, ki je za mano en krog. A kaj, ko me tu in tam prehiti tudi kdo drug. Ah, tale je ziher iz štafete, ne more biti tako svež, se tolažim... Po polžje zopet prehitim enega tekača, ki pa mi začne slediti. Potem me on prehiti, mu jaz sledim, potem tečeva vzporedno... Ok, sem že v zadnjem krogu, uspelo mi bo! Zdržal bom, saj sem skoraj že na koncu. Še zadnji gel, ki ga zaužijem, mi da tudi psihološko vzpodbudo... po vsej teoriji torej moram imeti dovolj energije, da pridem do cilja. Nekje 3 km do cilja vprašam kolega ob sebi, s katerim tečem že več kot pol ure, če ima še en krog. S prsti mi pokaže, da je v tretjem krogu, jaz pa mu pokažem, da sem že v zadnjem :) Obleti me sreča, ko se zavem, da bom počasi lahko zavil proti cilju, kolega pa še en cel krog. Ne vem, a je njega to tako potrlo, da me več ni mogel držati, ali pa sem samo jaz od navdušenja pospešil tempo. Ampak dvomim v slednje, kajti občutek sem imel, da se samo še vlečem proti cilju. V zadnjem kilometru je bila na trasi prava gužva. Ljudje so me prehitevali, nisem mogel več gledati, njihovjh štartnih številk, ali so krog za mano, ali so meni nevarni, samo da pridem do cilja! Oooo, zadnja ravnina, še malo, pa bom lahko dvignil roke! O ne, eden je tik za mano! Pospešim in obranim njegov napad! Tooo, zmaga! :)


Moj rezultat: 4h 14min 38s. Podrobnosti: KLIK!

Opravil sem.
Z rezultatom sem izjemno zadovoljen, saj sem za več kot 15min izboljšal svoj osebni rekord. A roko na srce, to je bila šele moja tretja polovička oz. half ironman triatlon, zato je izboljšanje časa vendarle pričakovano. Triatlona se ne da natrenirati čez noč, zato sem moral pridno trenirati in biti potrpežljiv, da mi je to uspelo.

Finisher, sicer malo utrujen...
V cilju pa zaslužena masaža izpod 40 prstov :)
V svoji starostni kategoriji M25-29 sem dosegel 1. mesto, med vsemi age grouperji (amaterji) pa sem se uvrstil na 6. mesto od 324 udeležencev. Tekmovalo je tudi 13 moških "profesionalcev" v elite kategoriji. Če bi jaz tekmoval med njimi, bi zasedel 10. mesto.
Absolutni zmagovalec je bil Dennis Devrient iz Belgije s časom 03:52:42. Dennis Devrient je, kot zanimivost, leta 2010 dosegel 2. mesto na Ironmanu v Celovcu s časom 08:12:51. Pa poglejmo mojo primerjavo z njim :)

NAME CATEG. COUNT. SWIM TRANS1 BIKE TRANS2 RUN SUM
Denins Devriedent
SEN
Bélgica
0:23:55
0:01:01
2:14:05
0:01:01
1:12:39
3:52:43
Janez Klancnik
25-29
Eslovénia
0:28:15
0:00:58
2:18:56
0:01:16
1:25:11
4:14:38
ZAOSTANEK abs.: 0:04:20 -0:00:03 0:04:51 0:00:15 0:12:32 0:21:55
ZAOSTANEK rel.: 18,1% -4,9% 3,6% 24,6% 17,3% 9,4%

Iz analize lahko vidimo, da sem na plavanju zaostal največ, 18,1%, najmanj pa na kolesu: 3,6%. V 1. menjavi sem bil celo hitrejši od zmagovalca za 3 sekunde :). Največ časa sem izgubil na teku (0:12:32), kjer vem, da imam še vsaj 5 min rezerve. Tudi na kolesu se počutim, da lahko grem še hitreje, le bolečin v hrbtu se moram znebiti. Plavanje pa je zame disciplina, kjer najtežje pridobim na času. A verjamem, da bo čez kakšno leto tudi to šlo hitreje.

Podelitev trofeje v Casino Lisboa za 1. mesto v M25-29
Dosežen rezultat na triatlonu v Lizboni je zame dobra popotnica za letošnjo triatlonsko sezono. Zdaj me čaka kar nekaj tekem krajših razdalj (sprint in olimpik), pa tudi takih čez drn in strm, za zaključek sezone konec septembra pa si bom najbrž privoščil še en triatlon polovične ironman razdalje - Triatlon Poreč.
Stran z rezultati International Triathlon Lisboa 2013 je tukaj: KLIK!
moški po kategorijah: KLIK!
skupaj moški: KLIK!
profiji (elite): KLIK!

Video reportaža v portugalskem jeziku (za sekundo me pokaže na 18:31):


Hvala Kristini, ki me je spremljala in navijala zame ter naredila vse zgoraj objavljene fotografije.

Ni komentarjev:

Objavite komentar