Teden dni po Ironman polovički v Kopru sem se odločil, da podprem lokalni Atletski klub Slovenj Gradec in se udeležim domače dirke Tek miru ob dnevu OZN, in sicer teka na 10 km. Vedel sem, da sem letos v dobri formi in to sem želel še enkrat preizkusiti. Kljub temu, da še nisem bil povsem spočit od polovičke v Kopru, sem računal, da bi lahko tekel blizu osebnega rekorda. 10 kilometrska proga je bila sestavljena iz štirih enakih krogih po Slovenj Gradcu s približno 20 metri višinske razlike na krog.
V prvem krogu mi je uspelo držati tempo prvih tekačev, v drugem krogu je tempo nekoliko padel, zato sem tempo začel narekovati jaz, saj nisem taktiziral, moj cilj je bil doseči osebni rekord. Drugi in tretji krog sem večinoma tekel v ospredju jaz, pri vstopu v zadnji, četrti krog, pa sta Grilc in Šturm nekoliko pospešila, da ju nisem mogel držati in pritekla sta si prednost, ki je nisem zmogel zmanjšati do cilja.
Dosegel sem tretjo mesto absolutno in najbolj pomembno - nov osebni rekord na 10 km, ki zdaj znaša 33:48. Hvala trenerju Roku Bizjaku, da tako dobro pili mojo formo. Poleg spomladanskega rekorda na 21 km (Istrski maraton), sem zdaj dosegel še rekord na 10 km. In če ne bo šlo kaj narobe, bi moral izboljšati tudi svoj osebni rekord na 42 km - naslednja tekma je torej: Ljubljanski maraton! Se že veselim! 😎
Wow! Nisem pričakoval, da bo triatlon I Feel Slovenia IRONMAN 70.3 Slovenian Istria medijsko tako odmeven. Novice o tekmi so bile namreč v vseh resnih slovenskih medijih. In v njih tudi jaz... mi je kar malo nerodno (linki do vseh novic so na koncu objave). Ampak me veseli, da postaja triatlon tudi v Sloveniji vedno bolj prepoznaven, saj je to čudovit šport, kjer dobiš vrnjeno toliko, kolikor vložiš. Ni polovičarstva in ni bližnjic do uspeha. Dnevnik: https://4d.rtvslo.si/arhiv/dnevnik/174564073
Poleg dolgega triatlona Challenge Roth je bila polovička v Kopru moj glavni fokus to sezono. Če sem imel v Rothu nekaj tehničnih težav in na koncu probleme s krči, pa sem polovičko v Kopru oddirkal brez večjih težav. No, na tekmi, ki traja 4 ure in več, je skoraj nemogoče, da bi lahko šlo vse po planu :)
Ravno v noči pred tekmo se je morje shladilo iz 25°C na 22°C, tako da so bile neoprenske obleke na plavalnem delu dovoljene. Hvala šibka burja! V neoprenu namreč veliko lažje plavam. Tokrat sem plaval kar ok, ne prehitro, ne prepočasi. Za prvim plavalcem naj bi imel okoli 3 minute zaostanka. Na izhodu k vrečam za kolo sem že uprizoril atrakcijo za gledalce, saj mi je spodrsnilo in sem zletel po tleh. Nič hudega, brez modric. Na kolesu že na prvem kilometru nov pripetljaj. Dan pred tekmo sem se šalil, da bom na starem trgu v centru Kopra zagotovo izgubil bidon, ker so tla kamnita in neravna, in ravno to se je zgodilo. Na ovinku mi je padel bidon iz nosilca na aero barih in se odkotalil pod ograjo pred vrata v Mercator. V tisti sekundi sem premleval, kaj naj naredim. Naj se ustavim ali grem. Ustavil sem se, zaklical gospodu na drugi strani ograje, če mi lahko hitro pobere bidon in že sem šel naprej. Prva okrepčevalnica je bila namreč šele na 27 km v Ospu, do tja pa res nisem mogel biti brez vode.
Kolo je potekalo hitro. Prehitel sem kar nekaj triatloncev, večina se je potem vozila za mano. Znebil sem se jih na strmem klancu čez Osp, ampak so me potem na Črnem Kalu, kjer je klanec samo 4-6%, zopet ujeli. Pravzaprav so bili to najbrž eni drugi, saj so se mimo mene peljali kar z lepo hitrostjo. Na vrhu pri Klancu (ja, skozi vas s takšnim imenom smo se peljali :) ) sem uspel priključiti dvema tekmovalcema - kasneje sta bila to prvi in drugi v cilju, in z njima sem odpeljal večino preostale trase, na spustih sem ju prehitel, na vzponih pa sta onadva mene. Poljak se je na Kubed vozil na 3-5 metrov za Nemcem, kar ni dovoljeno, zato mi je proti koncu klanca prekipelo in sem se pripeljal do njega in ga vprašal, kaj se gre, da je to ne fer. V smehu mi je odvrnil, da saj gremo v klanec in se tu draftanje ne šteje. Ampak to seveda ni res, sploh ne v blagi klanec, kjer so hitrosti vseeno kar solidne. Sodnika na motorju ni bilo tam nikjer, tako da mi ni preostalo nič, kot da se umirim in vozim svojo dirko.
Naslednji pripetljaj se mi je zgodil v Marezigah na zadnji kolesarski okrepčevalnici. Odvržem star bidon in želim od prostovoljcev dobiti novega z vodo. Ah, zgrešim ga. Ok, bom vzel ISO, tudi tega ne ujamem. Joj, še zadnja priložnost - bidon z vodo. Itak spet zgrešim. Zadnjih 20 km sem bil torej brez pijače. No, le nekaj kapljic mi je ostalo še v drugem bidonu. Malo sem bil žejen, ampak sem preživel. :) Do menjave sem ujel še nekaj kolesarjev, tako da je naša skupinici z mano na čelu v T2 prišla na drugem mestu, če se ne motim. Pred sestopom s kolesa se mi je še odpel čevelj, a na srečo sem ga še ujel. Držim ga v roki, z drugo roko držim belanco in ne vem, kaj naj naredim. Nekako mi uspe z enim čevljem v roki skočiti s kolesa in ga odpeljati do mojega menjalnega mesta. Že tečem proti vreči za tek in slišim nek znan glas. Prepoznam prijatelja Terčelja, ki mi že podaja informacije, kako mi kaže. Tam sem zvedel, da je pred nami samo en tekmovalec. Naslednja cvetka - Garmin, ki ga imam za tek, je ugasnjen. Na ekranu ni nič. Ah, kaj naj, uro vržem nazaj v vrečo in se na tek odpravim brez nje. Se vsaj ne bom sekiral, če tečem prepočasi ;)
Na začetku sem tekel na 5. mestu in nisem hotel pretiravati s tempom, saj so me v stegnih malo žgečkali krči, po dveh okrepčevalnicah se je stanje izboljšalo in prišel sem na 4. mesto. Poleg tega se je moja majica iz bele barve spremenila v driskasto oranžno zaradi vseh politih kozarčkov z ISO (elektrolitskim) napitkom z okusom oz. z barvo pomaranče. Tudi kakšen kozarček coca-cole je najbrž pripomogel, da moja majica v cilju ni bila več tako bela, kot je bila na startu.
Nekje na 7. km sem uspel priti na tretje mesto, ampak za hrbtom sem slišal stopinje, ki so se mi približevale. Bil je Nemec s katerim sem potem tekel vse do Izole, kjer pa sem doživel manjšo krizo, saj več nisem mogel držati tempa. Na srečo je bila tam postaja z red bullom, kjer sem zahodil, srknil dva kozarca in šel naprej. Kakšnih 100 metrov pred sabo sem opazil tudi tekmovalca, ki je kot kaže prvi prišel na tek, a ni zmogel takšnega tempa kot ostali. To mi je dalo dodatno motivacijo in spet mi je steklo. Na koncu Izole sem ga prehitel in že sem bil na obalni cesti proti Kopru. Kakšnih 20 metrov pred sabo sem imel Nemca, ki mi je prej pobegnil, a ga več nisem mogel dohiteti. Ljudje ob poti so me vso pot spodbujali, tako da je bilo vzdušje fenomenalno. Pravzaprav mi niso pustili, da bi lahko tekel počasneje. :)
Sploh navijači v zadnjem kilometru so bili tako glasni, da so me prisilili, da sem iz sebe stisnil še zadnje atome moči. Zdaj se pravzaprav sploh ne spomnim, da bi mi bilo na teku težko (čeprav sem umiral). Spomnim se samo glasnega navijanja in vzpodbudnih besed. Hvala vam, čudoviti ste bili!
V cilj sem pritekel kot tretji absolutno. V kategoriji M30 pa sem zmagal.
Z zmago v kategoriji M30 sem si prislužil slot za Svetovno prvenstvo v Nici naslednje leto
Trener Rok Bizjak, hvala za motivacijo in odlične treninge. Mojo pripravljenost si res spravil na višjo stopnjo. Solvera Lynx, hvala, da me podpirate v tem in da me skušate razumeti :) SportR.si - kolesarski center, trgovina in servis, hvala za vso pomoč, sploh takrat, ko se najbolj mudi ;) Hvala Matej Korelc in Rok Tercelj za družbo! Hvala HTF za prijateljstvo in zabavo in hvala vsi ostali prijatelji, ki me spodbujate! Triatlon je kul!
Na Bledu je tudi letos potekalo državno prvenstvo v standardnem (olimpik) triatlonu. Slika spodaj pove vse...
😁
Zmanjkalo je nekaj svežine za stopničke. Bojan Cebin je bil v cilju sekundo pred mano. 😅
Hladno vreme, dež in plavanje brez neoprenov mi ni ustrezalo. Zeblo je zelo! Na mraz sem pozabil samo na klančkih, malo bolje je bilo proti koncu teka, ko je nehalo deževati. Na plavanju sem zaostal preveliko, kolo sem odpeljal solo, na teku pa sem se počutil kot v nočni mori, kjer te lovi bavbav (v tem primeru je bil to Bojan 😉). So izgovori in so rezultati. Za vse so bili enaki pogoji. Na koncu 5. absolutno, kar ni slabo. Mislim, da je bila to vseeno moja najboljša predstava na Bledu, sploh na teku vidim napredek. Rezultati: http://remote.timingljubljana.si/timing/rezultati.aspx…
Challenge Roth - dolgi triatlon, ki se lahko postavi ob bok legendarnemu IRONMAN-u na Havajih! Po nekaterih mnenjih še lepša tekma. Zato sem si jo postavil kot moj glavni cilj v letošnji sezoni. Po letu 2014, ko sem opravil Ironman v Celovcu in potem še na Havajih, je bila to moja tretja tekma v dolgem triatlonu (3,8 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42,2 km teka). Spomini iz 2014 so že zbledeli, zato nisem vedel kaj pričakovati od tekme. Vedel sem samo, da sem letos zelo dobro treniral, saj me je od novembra dalje budno spremljal trener Rok Bizjak, s katerim sem začel sodelovati lani proti koncu leta, ko sem prestopil v Olimpija triatlon klub.
Na tekmo v Roth, sem se odpravil že v sredo popoldne z avtodomom v družbi Marka Adamiča, saj sem želel v četrtek zjutraj opraviti še ogled kolesarske trase, kar sva z Markom tudi naredila. Sicer naju je pral dež, a plan je plan :) Zaradi dežja in nekoliko hladnejšega vremena je bilo četrtkovo vzdušje malo bolj zamorjeno, a se je to hitro spremenilo, saj se je v petek popoldne pokazalo sonce, ki je tudi sledilo v naslednjih dneh. Sproščeni dnevi in naelektreno triatlonsko vzdušje pred dirko so mi pomagali, da sem se dobro psihofizično spočil in tako komaj čakal na nedeljo, da se šov začne!
Jaz, Jesse Thomas in Mojca
Same legende! Jih prepoznate? :)
Poznate Global Triathlon Network (GTN)? :)
Dan pred tekmo v menjalnem prostoru
V nedeljo zjutraj sem imel štart ob 6:45. Prvi val za profesionalci. Plavanje je šlo brez problema, razen enega tunkanja, brce v brado (vsi zobje ostali celi), udarca v glavo (očala k sreči ostala na pravem mestu) in če odmislim, da sem zaradi gneče vsaj kakšnih petkrat popil kar nekaj vode. Plavalni del sem končal v zame presenetljivo dobrem času 56 minut. Ves čas sem plaval v gruči, saj je Donau-Main kanal precej ozek in zato ni bilo veliko maneverskega prostora. Povečanje količine plavalnih treningov v zadnji polovici leta se je torej obrestovalo, saj sem v vodi sedaj bolj samozavesten, sploh med daljšim plavanjem. 3,8 km plavanja mi je tako pravzaprav zelo hitro minilo, na izhodu iz vode pa tudi nisem čutil kakšne posebne izčrpanosti, čeprav sem v vodi ves čas plaval precej močno.
Menjava je bila hitra, in že sem letel s kolesom. Prvi krog je bil super. Nagajal je edino veter, ki je bil precej močan. V prvem krogu torej vse ok, držati sem se skušal fantov, ki so se mi na ravninah sicer malce oddaljili, a sem jih nato ponavadi v klančkih prehitel. V začetku drugega kroga pa šok! Prestavna ročica zadnjega menjalnika gre v prazno! Neki mrdam kabel in spet gre prestavljat. Uf... Čez 3 minute hočem spet prestaviti v lažjo brzino, a ne gre. Šifter se vrti v prazno! Panika!!! Dol gre prestavljat, gor ne. Sranje, po pomoti prestavim v najtežjo prestavo, nazaj v lažjo pa ne gre več. V glavi se mi začnejo vrteti ne ravno optimistične zgodbe. To je Roth! Na to tekmo sem čakal 365 dni! Ne ne, saj je vse je ok... Ok, ustavi se pri mehaniku, da reši problem. Nekje ob progi so... Joj, klanec je pred mano. Prestavim lahko samo spredaj na mali zobnik, jaooo, bom sploh prišel do vrha? S kadenco 35 nekako privijugam na vrh hriba. Ljudje me gledajo, kaj se grem, a nimam energije, da bi jim razlagal.
Čez nekaj kilometrov zagledam ob cesti šotorček z mehanikom. Ustavim se in začnem panično razlagat, kaj je narobe. Mehanik popravlja kolo enemu Japončku, ki je bil še v prvem krogu in jaz čakam v vrsti. Hurry up!!! Ok, če bom preveč težil, bo trajalo samo dlje. Po ne vem koliko časa, gre Japonec s popravljenim kolesom naprej, mehanik pa se loti mene. Razlagam kaj je narobe in mehanik začne odvijati menjalno ročico. Opazujem ga in zdi se mi, da zgleda še bolj zaskrbljen kot jaz. Po nekaj trenutkih tišine izgovori: "I am sorry. I can't fix it. It's broken". Ja bejž, raje povej, kaj lahko naredimo. Rečem mu, če lahko nekako prestavi zadnji menjalnik, da ne bo ravno v zadnji prestavi. Začne privijačat en majhen šraufek na menjalniku in nato reče, da je zdaj na maksimumu. Dvignem zadnje kolo, zavrtim pedala in veriga skoči iz najmanjšega zobnika zadaj na drugega najmanjšega. Kaj? To je to? Pravi, da več ne gre. Razočarano ga gledam, v njegovih očeh pa vidim samo nemoč. Poberem kolo in se odpeljem naprej. Sranje, a se mi lahko to naredi na najbolj pomembni tekmi? Ok, Murphy... kaj pa drugega. Tahitri fantje so se mi vsi odpeljali, zdaj prehitevam samo tiste, ki so šele v prvem krogu. Skrbi me, ali bom sploh prišel čez vse klance, ki me še čakajo v naslednjih 70 km, kolikor še imam do menjave na tek. V mislih si ustvarjam sliko, kako tečem in ob sebi porivam kolo v klanec. Ne ne, moram odpeljat vse klance, bo že nekako šlo. In k sreči je res šlo. Sicer je bila kadenca ekstremno nizka, ampak saj mi je trener Rok Bizjak dal letos neke čudne treninge za moč v klanec, kjer sem tudi obračal pedala s 50 in manj obrati/minuto. Tokrat je bila v 10% klance frekvenca pedaliranja okrog 40 obr./minuto in manj, ampak uspelo mi je premagati vse strmine. Pojavljati so se začele še težave s krči v stegnih, saj sem moral zaradi nizke kadence voziti veliko bolj na moč. Kako sem lahko prevozil Solarer Berg, mi še zdaj ni jasno, saj gledalci na tem klancu naredijo vsaj pol kilometra dolg špalir, kjer je prostora samo za enega kolesarja, jaz pa nisem mogel iti počasi. Nekako sem le uspel prehitevati triatlonce pred mano, na srečo nisem z nobenim zapel, gledalci pa so skakali s ceste tik pred mano, da se nisem zaletel vanje. Če je bil Solarer Berg v prvem krogu nepozabno doživetje s kurjo kožo in solzami sreče v očeh, je bil v drugem krogu prava močna mora. A sem vse preživel!
S strahom sem pričakoval tek (maraton! 42 km!). Ali bom sploh lahko tekel po vseh težavah na kolesu? V menjalcu zato nisem hitel. Organizacija je v Rothu vrhunska. Kolo samo predaš osebju, ki ga sami parkirajo, tudi vrečo s tekaškimi stvarmi ti osebje samo poišče. V šotoru za preoblačenje se usedem na klop in tudi tukaj ti osebje priskoči na pomoč. Lepo ti izpraznijo vrečo, držijo nogavice, superge, tako da vse poteka gladko. Začnem tečt, narod ploska in na srečo je vse ok. Prvih 10 km tako tečem brez težav. Lep tempo, okoli 4:05/km. Super! Prehitim nekaj tekmovalcev, kar mi da dodatno motivacijo. Ob kanalu srečujem tudi PRO triatlonke, ki so štartale 12 minut pred mano. Prepoznam Lucy Charles, Yvonne van Vlerken... Opa, morda še katero ulovim! :) Po 10 km pa mi postane težko, začnem se mučiti, tempo pade za nekaj sekund. Ok, ne paničari! Na 20. km začnem dobivat malce vrtoglavice. Na trenutke se mi orng vrti. Tega nisem navajen... Tekmujem že okrog 7 ur in pol, mogoče je to krivo. Zmanjkuje mi energije, pojem še moj zadnji gel, ki sem ga imel zataknjenega za žepom, nato pa na vsaki okrepčevalnici grabim vse, kar mi pride pod roke - pijem ISO, energy drink, mineral drink, coke, red bull... Na 28. km pa nov šok! Krč v zadnjo stegenjsko mišico, da skoraj padem po tleh. Solnih tablet več nimam. Malo hodim, tečem naprej. Ok, nekako gre. S kanala sem se vrnil nazaj v mesto Roth, 30. km, spet krč. Auč! Hodim, gre... 32. km, klanec. Krč, ustavit se moram. Ne morem naprej. Gledam uro, kaže tempo 6 min pa še nekaj na km. To ni v redu, tečt moram. Premikam se, tempo zopet pod 6 min/km. Računam, a mi bo uspelo s takim tempom priti do cilja v želenem času pod 9 ur! Spet krči! Uf, kaj za vraga je zdaj to. A bom sploh prišel do cilja? Računam, a mi poštevanka ne gre... Ok, do 37. km se moram spraviti, tam imam do cilja še 5 km, s tempom tek-hoja 6 min/km potrebujem do cilja še pol ure, ker je 5km*6min = 30???... Ok, upam da sem prav izračunal, pol ure še imam torej do cilja... Gledam mojo garmin uro, se prestavljam po meniju, da pridem do ure, ki kaže okoli 15:09. Hmmm... štartal sem ob 6:45 zjutraj, to plus 9 ur je 15:45, se mi zdi. Čaki, a potem bo uspelo? Zdi se mi, da bo! Krči grabijo, ampak zdaj ni časa za jokanje, nisem zastonj treniral kot idiot zadnje pol leta. Stisnem zobe in tečem. Kilometri kar minevajo in že sem nazaj v centru Rotha in še malo in že tečem proti stadionu. Pridem na tepih, muzika nažiga, samo še malo, "shut up, legs!" Toooo, uspelo je! Ura pokaže 8 ur in 53 minut. Jesssss!!! 😎
Grizem zadnje kilometre pred ciljem
Na kolesu sem zaradi postanka pri mehaniku izgubil slabih 6 minut (5:41). Ko sem se ustavil in preden sem šel, sem pritisnil na gumb "lap" na mojem Garminu (glejte lap 4). https://www.strava.com/activities/1674804893
Tekma je bila res vrhunsko organizirana. Vesel sem bil tudi vseh tekmovalcev, ki so tekmovali zelo fair-play, saj draftanja (prepovedane vožnje v zavetrju) dejansko nisem opazil.
Zadnjih 200 metrov tečeš po stadionu. Zvečer, zadnjo uro pred zaprtjem, je to še posebej večje doživetje, saj poteka na stadionu cel žur!
Potrditev, da sem se dobro izkazal - tretje mesto v M30
Najhitrejših 10 žensk: Daniela Sämmler, Lucy Charles, Kaisa Sali, Laura Siddall, Yvonne Van Vlerken...
Najhitrejših 10 moških: Sebastian Kienle, Andreas Dreitz, Jesse Thomas, Joe Skipper, Cameron Wurf, James Cunnama...
