petek, 05. april 2019

Testiranje napitkov EFS in ULTRAGEN

Hidracijski napitek EFS in regeneracijski napitek ULTRAGEN sta me izredno pozitivno presenetila. Prvič sem ju uporabil na mojem trening kampu na Kanarskih otokih, kjer sem se tudi udeležil trail tekaške tekme Trans Gran Canaria (Advanced trasa), kjer je bilo treba premagati 65 km in 3200 metrov nadmorske višine. Afriški veter je prinesel vroče vreme in bal sem krčev, s katerimi imam stalno težave pri visokih temperaturah, sploh na tako težki in izzivalni trasi, kot je prečenje Gran Canarije. A začuda se krči niso pojavila, kar je zagotovo zasluga sestavinam v EFS napitku (velika vsebnost soli in ostalih mineralov), ki sem ga konzumiral v času tekme. V drugem delu teka, ko je temperatura v kanjonu narasla na 30°C, je veliko tekmovalcev odpovedalo, jaz pa sem ostal pri močeh in se na koncu prebil na 4. mesto v abs. razvrstitvi in 1. mesto v M30.

Trans Gran Canaria finishline
Med tekmo sem tudi staknil poškodbo, ko sem se na enem izmed tehničnih spustih nerodno spotaknil in padel čez ostro skalovje in si med drugim razklal koleno. Odstop ni bila opcija, sem si pa v cilju po šestih urah tekah prislužil 5 šivov. S strahom sem pričakoval, kako bo potekala regenaracija in če mi bo koleno sploh dopuščalo izvedbo zastavljenih treningov v zadnjem tednu priprav. Po zaužitju ULTRAGEN napitka sem se naslednji dan prebudil brez hujše utrujenosti, koleno pa je tudi začelo hitro sodelovati, tako da sem lahko v naslednjih dneh nadaljeval s kolesarskimi treningi. Koleno se je hitro celilo, energije in moči mi ni zmanjkalo, kar lahko pripišem tudi uživanju Ultragena po vsakem nadaljnem treningu na pripravah.
Z EFS in ULTRAGEN napitkom imam zelo dobre izkušnje, zato ju bom v prihodnje še zagotovo z veseljem uporabljal!



Oba napitka najhitreje dobite v trgovini https://4endurance.si/

četrtek, 10. januar 2019

S1 Trail - La Corsa della Bora (Tek z burjo) 2019

Moja prva trail tekma. Tek z burjo, 57 km. Fantastično 😎
Preteči 57 km v začetku januarja, hmmm.... a se to sploh da? "If you never try, you'll never know", se glasi moje motivacijsko gonilo v zadnjem času. In sem šel. In bilo je krasno!

Zime ne maram najbolj, zato me je bližina morja dodatno privabila, da sem se prijavil na mojo prvo ultra trail tekmo, ali kako se temu reče? Upal sem na sončno in toplo vreme, idealno za pobeg iz zime, in to sem tudi dobil. Torej idealni razplet za moj krstni nastop med trail tekači.

To je bilo nekaj novega zame, zato sem moral osvojiti nekaj novih pojmov - tekaški nahrbtnik, obvezna oprema, mehki bidoni, trail superge... A vse to jaz rabim? Pred tekmo sem se malce lovil, a nekako sem osvojil vse novosti, ki jih nisem vajen iz triatlona in "navadnih" tekov po ravnini. Veseli december, novo leto, in dan D je že bil pred vrati! A sem jaz sploh kaj treniral? Ah, saj imam v nogah oktobrski ljubljanski maraton (42 km je bila do sedaj najdaljša razdalja, ki sem jo pretekel) pa tudi z mojo Martino sem v zadnjih dveh mescih veliko preskakal po hribih in gorah. 😍

Start
Jutro pred tekmo - mrazzz. Temperature malo pod ničlo po mojem mnenju. Start v Pesku (prva vas na italijanski strani mejnega prehoda Krvavi potok blizu Kozine), ura 7:30. Ravno se je zdanilo, tako da čelnih lučk ne bo treba imeti. Malo adrenalina pred startom je povzročilo, da me ni preveč zeblo. Z Martino čakava na startni pok, Italijani nekaj govorijo, nič ne razumeva, množice se kar naenkrat usuje... aja, to je start? Ok, gremooo! Prvi kilometer je potekal skozi gozd po potki navzdol. Ker nisem startal povsem v osredju, me tekmovalci nekoliko zadržujejo, stežka jih prehitevam po grdem terenu. Nato pridemo na makadam cesto - bivšo železniško traso Kozina-Trst. Tam vidim naprej, kakšnih 100 metrov pred mano je prvi tekač. Tečem tempo pod 4:00/km in se prebijam v osredje. Želim priti v stik z vodilnimi. Po dveh kilometrih mi to uspe. Proti Socerbu tečem v skupinici 5 do 6 vodilnih tekačev. Na ravnini tempo ne pojema. Ni mi lahko, a ne upočasnujem. Ostanemo trije, nazaj se ne oziram.



Pri gradu Socerb se razprostre čudovit razgled na morje. Najraje bi kar malo postal in naredil kakšno fotko, ampak hej! Na tekmi sem 😊 treba hitro naprej. Na teku navzdol prehitim oba sotekmovalca, s katerima sem tekel zadnje kilometre in vidim, da se jima oddaljujem. To mi da dodatno motivacijo, da ne upočasnjujem. Nato pridemo v Dolino, kjer je prva okrepčevalnica, a se ne ustavljam. S sabo v bidonih imam še veliko zaloge vode pa tudi hrane (čokoladic) se skoraj nisem dotaknil, saj smo šele na 13. kilometru. Iz Doline je sledil vzpon, kjer sta me tik pod vrhom ujela prejšnja dva tekmovalca. Na spustu spet pobegnem, ne vem, zakaj gresta dol tako počasi, saj gre navzdol samo od sebe. 😉 Sledi zopet vzpon, kjer čakam, da me kdo ujame. A za mano ni nikogar. Povzpnem se na kraški rob, kjer so krasni razgledi na morje. Tečem že proti severu nad Trstom in razmišljam, kako to, da sem kar prvi. Prvo mesto me vleče naprej, da ne upočasnjujem. Trasa poteka po težkem terenu, ves čas moram paziti, kam stopam, saj so tla polna pasti za zvin gležnja. Zaenkrat mi dobro uspeva! Na 30. km začnem čutiti, da so moje noge že kar utrujene. Mislim, da me hočejo zagrabiti krči. Malce upočasnim in čakam, kdaj bo 33. km z novo okrepčevalnico. Končno se ta pojavi pred mano. Napijem se coca-cole, oh, kaj prija. Iz nahrbtnika si v predal spredaj pripravim nove čokoladice in gel in že grem naprej. Vetrovke si še ne bom slekel, saj je kar mrazZz… Čeprav je vreme prijetno sončno, je najbrž le nekaj stopinj nad ničlo.



Par kilometrov zopet leti, a zatem noge hitro postanejo težke. Še vedno sem prvi, bom zdržal do konca? Moram! Na 38. km so noge čisto adijo, bolijo me. Na 40. km me preseneti nepričakovana postojanka s hrano in pijačo. Ker me hočejo grabiti krči, pijem isotonik z elektroliti. Bolj slabo pomaga, ko grem naprej ni nekih bistvenih sprememb. Tempo mi občutno pade. Noge bolijo, da niti navzdol več ne morem teči hitro. Kdaj bo konec? Oh, še 17 km!!! Zdržati moram do 46. km, tam je nova okrepčevalnica. Nov klanec, ne morem več teči. Hodim. Za sabo zaslišim nekoga. Uf, nekdo me je dohitel. Kdo je to? Gledam ga, mimo mene gre kot puščica. Vsaj 2 prestavi hitrejši je. Je ta mogoče na trasi za 21 km, ki je imela kasneje start? Ne vem. Niti me ne zanima, samo do konca moram priti. Nekje na 44. km me prehiti še eden. Tega prepoznam, to je Tirolec, s katerim sem tekel na začetku trase. Joj, zdaj pa zagotovo več nisem vodilni.



Na 46. km je zadnja postojanka s hrano in pijačo. Pijem kolikor gre, a prave energije ni več. Še nikoli v življenju nisem toliko pretekel. Pred mano pa je še 11 km. Ah, saj nekako bo šlo. Počasi grem naprej. Teren še vedno sila težaven. Zaradi utrujenih nog se parkrat skoraj spotaknem, na srečo nič hudega. Težavo že imam spremljati vse oznake, kje gre trasa. Na nekem delu se tudi zgubim. To je zdaj že drugič, tokrat res ne vem, a sem na pravi poti ali ne. Nikjer več ni oznak, jaz pa se spuščam po stopnicah proti morju. To res ni dobro. Ampak saj kam drugam bi pa lahko šel? Ne ne, moram nazaj. Na srečo sem se pravilno odločil, najdem nazaj pravo pot. Zgubil sem kvečjemu 3, 4 minute? No, saj ni važno, noge niso več tekmovalno razpoložene, glava pa še manj. Okoli 4 km pred ciljem sledi vratolomni spust do obale. K sreči ga preživim. Nato sledi še kakšen kilometer po obali, plezanje čez skale. Tudi to na srečo preživim brez vidnih posledic. Tečem skozi Portopiccolo. Nekaj turistov se sprehaja. Gledajo me, zagotovo jim ni jasno, kaj se dogaja… Zadnja dva kilometra je zopet vzpon. Klanec do cilja v Visoglianu. Samo še to. Gledam nazaj, nobenega ni. Mogoče sem pa še tretji. Tretje mesto je več, kot sem pričakoval pred tekmo. Saj to je dobro. To še moram sfajtat. Potrudim se, saj je še samo kakšnih 10 minut in bo konec. Prečkam še par cest, slišim speakerja, vidim stadion. Ouujjeeee, cilj! Še zadnjih 100 metrov po rdeči preprogi in konec je! Zmogel sem 57 kilometrski trail. Uf, vse se da, če se hoče.

Cilj - finish line
Moj krstni nastop na trailu je na koncu res prinesel 3. mesto absolutno na S1 Trail razdalji (57 km). Zelo vesel sem z izkušnjo, ki sem jo dobil. Trail tek je res lep in zanimiv. V cilju še počakam mojo Martino, ki ji gre tudi odlično! Na koncu je dosegla 4. mesto med dekleti (prve tri pravzaprav same profike) in 26. med vsemi tekmovalci. Wauuu, ponosen! A rezultat na koncu ni pomemben, važen je super preživet dan in ena zgodba več v mojem življenju. 😊 Hvala Martina in zahvala še Roku in Sari za prevoz in za prijetno druženje ob pici in pivo! Kaj hočeš lepšega 😉
Rezultati: https://trailive.wedosport.net/classifica.asp?evt=47900

Hvala Hoka One One. Tekel sem s supergami Mafate Speed 2, ki so se odlično odrezale!



Do naslednjič ostanite športno razpoloženi! Jaz vsekakor bom. 😉