Wow! Nisem pričakoval, da bo triatlon
I Feel Slovenia IRONMAN 70.3 Slovenian Istria medijsko tako odmeven. Novice o tekmi so bile namreč v vseh resnih slovenskih medijih. In v njih tudi jaz... mi je kar malo nerodno (
linki do vseh novic so na koncu objave). Ampak me veseli, da postaja triatlon tudi v Sloveniji vedno bolj prepoznaven, saj je to čudovit šport, kjer dobiš vrnjeno toliko, kolikor vložiš. Ni polovičarstva in ni bližnjic do uspeha.
Dnevnik: https://4d.rtvslo.si/arhiv/dnevnik/174564073
Poleg dolgega triatlona
Challenge Roth je bila polovička v Kopru moj glavni fokus to sezono. Če sem imel v Rothu nekaj tehničnih težav in na koncu probleme s krči, pa sem polovičko v Kopru oddirkal brez večjih težav. No, na tekmi, ki traja 4 ure in več, je skoraj nemogoče, da bi lahko šlo vse po planu
:)
Ravno v noči pred tekmo se je morje shladilo iz 25°C na 22°C, tako da so bile neoprenske obleke na plavalnem delu dovoljene. Hvala šibka burja! V neoprenu namreč veliko lažje plavam. Tokrat sem plaval kar ok, ne prehitro, ne prepočasi. Za prvim plavalcem naj bi imel okoli 3 minute zaostanka. Na izhodu k vrečam za kolo sem že uprizoril atrakcijo za gledalce, saj mi je spodrsnilo in sem zletel po tleh. Nič hudega, brez modric. Na kolesu že na prvem kilometru nov pripetljaj. Dan pred tekmo sem se šalil, da bom na starem trgu v centru Kopra zagotovo izgubil bidon, ker so tla kamnita in neravna, in ravno to se je zgodilo. Na ovinku mi je padel bidon iz nosilca na aero barih in se odkotalil pod ograjo pred vrata v Mercator. V tisti sekundi sem premleval, kaj naj naredim. Naj se ustavim ali grem. Ustavil sem se, zaklical gospodu na drugi strani ograje, če mi lahko hitro pobere bidon in že sem šel naprej. Prva okrepčevalnica je bila namreč šele na 27 km v Ospu, do tja pa res nisem mogel biti brez vode.
Kolo je potekalo hitro. Prehitel sem kar nekaj triatloncev, večina se je potem vozila za mano. Znebil sem se jih na strmem klancu čez Osp, ampak so me potem na Črnem Kalu, kjer je klanec samo 4-6%, zopet ujeli. Pravzaprav so bili to najbrž eni drugi, saj so se mimo mene peljali kar z lepo hitrostjo. Na vrhu pri Klancu (ja, skozi vas s takšnim imenom smo se peljali
:) ) sem uspel priključiti dvema tekmovalcema - kasneje sta bila to prvi in drugi v cilju, in z njima sem odpeljal večino preostale trase, na spustih sem ju prehitel, na vzponih pa sta onadva mene. Poljak se je na Kubed vozil na 3-5 metrov za Nemcem, kar ni dovoljeno, zato mi je proti koncu klanca prekipelo in sem se pripeljal do njega in ga vprašal, kaj se gre, da je to ne fer. V smehu mi je odvrnil, da saj gremo v klanec in se tu draftanje ne šteje. Ampak to seveda ni res, sploh ne v blagi klanec, kjer so hitrosti vseeno kar solidne. Sodnika na motorju ni bilo tam nikjer, tako da mi ni preostalo nič, kot da se umirim in vozim svojo dirko.
Naslednji pripetljaj se mi je zgodil v Marezigah na zadnji kolesarski okrepčevalnici. Odvržem star bidon in želim od prostovoljcev dobiti novega z vodo. Ah, zgrešim ga. Ok, bom vzel ISO, tudi tega ne ujamem. Joj, še zadnja priložnost - bidon z vodo. Itak spet zgrešim. Zadnjih 20 km sem bil torej brez pijače. No, le nekaj kapljic mi je ostalo še v drugem bidonu. Malo sem bil žejen, ampak sem preživel.
:) Do menjave sem ujel še nekaj kolesarjev, tako da je naša skupinici z mano na čelu v T2 prišla na drugem mestu, če se ne motim. Pred sestopom s kolesa se mi je še odpel čevelj, a na srečo sem ga še ujel. Držim ga v roki, z drugo roko držim belanco in ne vem, kaj naj naredim. Nekako mi uspe z enim čevljem v roki skočiti s kolesa in ga odpeljati do mojega menjalnega mesta. Že tečem proti vreči za tek in slišim nek znan glas. Prepoznam prijatelja Terčelja, ki mi že podaja informacije, kako mi kaže. Tam sem zvedel, da je pred nami samo en tekmovalec. Naslednja cvetka - Garmin, ki ga imam za tek, je ugasnjen. Na ekranu ni nič. Ah, kaj naj, uro vržem nazaj v vrečo in se na tek odpravim brez nje. Se vsaj ne bom sekiral, če tečem prepočasi
;)
Na začetku sem tekel na 5. mestu in nisem hotel pretiravati s tempom, saj so me v stegnih malo žgečkali krči, po dveh okrepčevalnicah se je stanje izboljšalo in prišel sem na 4. mesto. Poleg tega se je moja majica iz bele barve spremenila v driskasto oranžno zaradi vseh politih kozarčkov z ISO (elektrolitskim) napitkom z okusom oz. z barvo pomaranče. Tudi kakšen kozarček coca-cole je najbrž pripomogel, da moja majica v cilju ni bila več tako bela, kot je bila na startu.
Nekje na 7. km sem uspel priti na tretje mesto, ampak za hrbtom sem slišal stopinje, ki so se mi približevale. Bil je Nemec s katerim sem potem tekel vse do Izole, kjer pa sem doživel manjšo krizo, saj več nisem mogel držati tempa. Na srečo je bila tam postaja z red bullom, kjer sem zahodil, srknil dva kozarca in šel naprej. Kakšnih 100 metrov pred sabo sem opazil tudi tekmovalca, ki je kot kaže prvi prišel na tek, a ni zmogel takšnega tempa kot ostali. To mi je dalo dodatno motivacijo in spet mi je steklo. Na koncu Izole sem ga prehitel in že sem bil na obalni cesti proti Kopru. Kakšnih 20 metrov pred sabo sem imel Nemca, ki mi je prej pobegnil, a ga več nisem mogel dohiteti. Ljudje ob poti so me vso pot spodbujali, tako da je bilo vzdušje fenomenalno. Pravzaprav mi niso pustili, da bi lahko tekel počasneje.
:)
Sploh navijači v zadnjem kilometru so bili tako glasni, da so me prisilili, da sem iz sebe stisnil še zadnje atome moči. Zdaj se pravzaprav sploh ne spomnim, da bi mi bilo na teku težko (čeprav sem umiral). Spomnim se samo glasnega navijanja in vzpodbudnih besed. Hvala vam, čudoviti ste bili!
V cilj sem pritekel kot tretji absolutno. V kategoriji M30 pa sem zmagal.
