sreda, 11. julij 2018

Challenge Roth 2018

Challenge Roth - dolgi triatlon, ki se lahko postavi ob bok legendarnemu IRONMAN-u na Havajih! Po nekaterih mnenjih še lepša tekma. Zato sem si jo postavil kot moj glavni cilj v letošnji sezoni. Po letu 2014, ko sem opravil Ironman v Celovcu in potem še na Havajih, je bila to moja tretja tekma v dolgem triatlonu (3,8 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42,2 km teka). Spomini iz 2014 so že zbledeli, zato nisem vedel kaj pričakovati od tekme. Vedel sem samo, da sem letos zelo dobro treniral, saj me je od novembra dalje budno spremljal trener Rok Bizjak, s katerim sem začel sodelovati lani proti koncu leta, ko sem prestopil v Olimpija triatlon klub.

Na tekmo v Roth, sem se odpravil že v sredo popoldne z avtodomom v družbi Marka Adamiča, saj sem želel v četrtek zjutraj opraviti še ogled kolesarske trase, kar sva z Markom tudi naredila. Sicer naju je pral dež, a plan je plan :) Zaradi dežja in nekoliko hladnejšega vremena je bilo četrtkovo vzdušje malo bolj zamorjeno, a se je to hitro spremenilo, saj se je v petek popoldne pokazalo sonce, ki je tudi sledilo v naslednjih dneh. Sproščeni dnevi in naelektreno triatlonsko vzdušje pred dirko so mi pomagali, da sem se dobro psihofizično spočil in tako komaj čakal na nedeljo, da se šov začne!

Jaz, Jesse Thomas in Mojca

Same legende! Jih prepoznate? :)

Poznate Global Triathlon Network (GTN)? :) 



Dan pred tekmo v menjalnem prostoru

V nedeljo zjutraj sem imel štart ob 6:45. Prvi val za profesionalci. Plavanje je šlo brez problema, razen enega tunkanja, brce v brado (vsi zobje ostali celi), udarca v glavo (očala k sreči ostala na pravem mestu) in če odmislim, da sem zaradi gneče vsaj kakšnih petkrat popil kar nekaj vode. Plavalni del sem končal v zame presenetljivo dobrem času 56 minut. Ves čas sem plaval v gruči, saj je Donau-Main kanal precej ozek in zato ni bilo veliko maneverskega prostora. Povečanje količine plavalnih treningov v zadnji polovici leta se je torej obrestovalo, saj sem v vodi sedaj bolj samozavesten, sploh med daljšim plavanjem. 3,8 km plavanja mi je tako pravzaprav zelo hitro minilo, na izhodu iz vode pa tudi nisem čutil kakšne posebne izčrpanosti, čeprav sem v vodi ves čas plaval precej močno.

Menjava je bila hitra, in že sem letel s kolesom. Prvi krog je bil super. Nagajal je edino veter, ki je bil precej močan. V prvem krogu torej vse ok, držati sem se skušal fantov, ki so se mi na ravninah sicer malce oddaljili, a sem jih nato ponavadi v klančkih prehitel. V začetku drugega kroga pa šok! Prestavna ročica zadnjega menjalnika gre v prazno! Neki mrdam kabel in spet gre prestavljat. Uf... Čez 3 minute hočem spet prestaviti v lažjo brzino, a ne gre. Šifter se vrti v prazno! Panika!!! Dol gre prestavljat, gor ne. Sranje, po pomoti prestavim v najtežjo prestavo, nazaj v lažjo pa ne gre več. V glavi se mi začnejo vrteti ne ravno optimistične zgodbe. To je Roth! Na to tekmo sem čakal 365 dni! Ne ne, saj je vse je ok...  Ok, ustavi se pri mehaniku, da reši problem. Nekje ob progi so... Joj, klanec je pred mano. Prestavim lahko samo spredaj na mali zobnik, jaooo, bom sploh prišel do vrha? S kadenco 35 nekako privijugam na vrh hriba. Ljudje me gledajo, kaj se grem, a nimam energije, da bi jim razlagal.
Čez nekaj kilometrov zagledam ob cesti šotorček z mehanikom. Ustavim se in začnem panično razlagat, kaj je narobe. Mehanik popravlja kolo enemu Japončku, ki je bil še v prvem krogu in jaz čakam v vrsti. Hurry up!!! Ok, če bom preveč težil, bo trajalo samo dlje. Po ne vem koliko časa, gre Japonec s popravljenim kolesom naprej, mehanik pa se loti mene. Razlagam kaj je narobe in mehanik začne odvijati menjalno ročico. Opazujem ga in zdi se mi, da zgleda še bolj zaskrbljen kot jaz. Po nekaj trenutkih tišine izgovori: "I am sorry. I can't fix it. It's broken". Ja bejž, raje povej, kaj lahko naredimo. Rečem mu, če lahko nekako prestavi zadnji menjalnik, da ne bo ravno v zadnji prestavi. Začne privijačat en majhen šraufek na menjalniku in nato reče, da je zdaj na maksimumu. Dvignem zadnje kolo, zavrtim pedala in veriga skoči iz najmanjšega zobnika zadaj na drugega najmanjšega. Kaj? To je to? Pravi, da več ne gre. Razočarano ga gledam, v njegovih očeh pa vidim samo nemoč. Poberem kolo in se odpeljem naprej. Sranje, a se mi lahko to naredi na najbolj pomembni tekmi? Ok, Murphy... kaj pa drugega. Tahitri fantje so se mi vsi odpeljali, zdaj prehitevam samo tiste, ki so šele v prvem krogu. Skrbi me, ali bom sploh prišel čez vse klance, ki me še čakajo v naslednjih 70 km, kolikor še imam do menjave na tek. V mislih si ustvarjam sliko, kako tečem in ob sebi porivam kolo v klanec. Ne ne, moram odpeljat vse klance, bo že nekako šlo. In k sreči je res šlo. Sicer je bila kadenca ekstremno nizka, ampak saj mi je trener Rok Bizjak dal letos neke čudne treninge za moč v klanec, kjer sem tudi obračal pedala s 50 in manj obrati/minuto. Tokrat je bila v 10% klance frekvenca pedaliranja okrog 40 obr./minuto in manj, ampak uspelo mi je premagati vse strmine. Pojavljati so se začele še težave s krči v stegnih, saj sem moral zaradi nizke kadence voziti veliko bolj na moč. Kako sem lahko prevozil Solarer Berg, mi še zdaj ni jasno, saj gledalci na tem klancu naredijo vsaj pol kilometra dolg špalir, kjer je prostora samo za enega kolesarja, jaz pa nisem mogel iti počasi. Nekako sem le uspel prehitevati triatlonce pred mano, na srečo nisem z nobenim zapel, gledalci pa so skakali s ceste tik pred mano, da se nisem zaletel vanje. Če je bil Solarer Berg v prvem krogu nepozabno doživetje s kurjo kožo in solzami sreče v očeh, je bil v drugem krogu prava močna mora. A sem vse preživel!

S strahom sem pričakoval tek (maraton! 42 km!). Ali bom sploh lahko tekel po vseh težavah na kolesu? V menjalcu zato nisem hitel. Organizacija je v Rothu vrhunska. Kolo samo predaš osebju, ki ga sami parkirajo, tudi vrečo s tekaškimi stvarmi ti osebje samo poišče. V šotoru za preoblačenje se usedem na klop in tudi tukaj ti osebje priskoči na pomoč. Lepo ti izpraznijo vrečo, držijo nogavice, superge, tako da vse poteka gladko. Začnem tečt, narod ploska in na srečo je vse ok. Prvih 10 km tako tečem brez težav. Lep tempo, okoli 4:05/km. Super! Prehitim nekaj tekmovalcev, kar mi da dodatno motivacijo. Ob kanalu srečujem tudi PRO triatlonke, ki so štartale 12 minut pred mano. Prepoznam Lucy Charles, Yvonne van Vlerken... Opa, morda še katero ulovim! :) Po 10 km pa mi postane težko, začnem se mučiti, tempo pade za nekaj sekund. Ok, ne paničari! Na 20. km začnem dobivat malce vrtoglavice. Na trenutke se mi orng vrti. Tega nisem navajen... Tekmujem že okrog 7 ur in pol, mogoče je to krivo. Zmanjkuje mi energije, pojem še moj zadnji gel, ki sem ga imel zataknjenega za žepom, nato pa na vsaki okrepčevalnici grabim vse, kar mi pride pod roke - pijem ISO, energy drink, mineral drink, coke, red bull... Na 28. km pa nov šok! Krč v zadnjo stegenjsko mišico, da skoraj padem po tleh. Solnih tablet več nimam. Malo hodim, tečem naprej. Ok, nekako gre. S kanala sem se vrnil nazaj v mesto Roth, 30. km, spet krč. Auč! Hodim, gre... 32. km, klanec. Krč, ustavit se moram. Ne morem naprej. Gledam uro, kaže tempo 6 min pa še nekaj na km. To ni v redu, tečt moram. Premikam se, tempo zopet pod 6 min/km. Računam, a mi bo uspelo s takim tempom priti do cilja v želenem času pod 9 ur! Spet krči! Uf, kaj za vraga je zdaj to. A bom sploh prišel do cilja? Računam, a mi poštevanka ne gre... Ok, do 37. km se moram spraviti, tam imam do cilja še 5 km, s tempom tek-hoja 6 min/km potrebujem do cilja še pol ure, ker je 5km*6min = 30???... Ok, upam da sem prav izračunal, pol ure še imam torej do cilja... Gledam mojo garmin uro, se prestavljam po meniju, da pridem do ure, ki kaže okoli 15:09. Hmmm... štartal sem ob 6:45 zjutraj, to plus 9 ur je 15:45, se mi zdi. Čaki, a potem bo uspelo? Zdi se mi, da bo! Krči grabijo, ampak zdaj ni časa za jokanje, nisem zastonj treniral kot idiot zadnje pol leta. Stisnem zobe in tečem. Kilometri kar minevajo in že sem nazaj v centru Rotha in še malo in že tečem proti stadionu. Pridem na tepih, muzika nažiga, samo še malo, "shut up, legs!" Toooo, uspelo je! Ura pokaže 8 ur in 53 minut. Jesssss!!!
 😎 

Grizem zadnje kilometre pred ciljem


Na kolesu sem zaradi postanka pri mehaniku izgubil slabih 6 minut (5:41). Ko sem se ustavil in preden sem šel, sem pritisnil na gumb "lap" na mojem Garminu (glejte lap 4). https://www.strava.com/activities/1674804893

Moj tek na Strani - težave so se pričele na 29. km, na 33. so se precej poglobile :p https://www.strava.com/activities/1675525380

Tekma je bila res vrhunsko organizirana. Vesel sem bil tudi vseh tekmovalcev, ki so tekmovali zelo fair-play, saj draftanja (prepovedane vožnje v zavetrju) dejansko nisem opazil.
Zadnjih 200 metrov tečeš po stadionu. Zvečer, zadnjo uro pred zaprtjem, je to še posebej večje doživetje, saj poteka na stadionu cel žur!
Potrditev, da sem se dobro izkazal - tretje mesto v M30

Najhitrejših 10 moških: Sebastian Kienle, Andreas Dreitz, Jesse Thomas, Joe Skipper, Cameron Wurf, James Cunnama... 
Najhitrejših 10 žensk: Daniela Sämmler, Lucy Charles, Kaisa Sali, Laura Siddall, Yvonne Van Vlerken...
Reportaža tekme v nemškem jeziku:


Jaz na uradnih fotkah:

Ni komentarjev:

Objavite komentar