sreda, 19. januar 2022

Obala trail in zaključek trail sezone 2021

Letošnjo tekaško sezono sem zaključil s 33 kilometrsko razdaljo na @obalaultratrail teku v začetku novembra. Tekma je bila nekoliko nenavadna. Že po 100 metrih smo se začeli gledati, kam pa zdaj? 😆

Sledilo je nekaj vzpona in spusta, kjer smo bili predvsem osredotočeni na iskanje označb, da ne bi zašli, saj so bile te ponekod zelo redke. Po nekaj kilometrih smo v ospredju ostali jaz, Tadej iz Ribnice in Matic iz Idrije, ki je imel (na srečo) na uri naloženo traso tekme, tako da je bil on pravzaprav naša navigacija 😀. Ko sva se s Tadejem parkrat že skoraj izgubila, naju je vedno rešil Matic. Odločili smo se, da bomo do cilja raje tekli kar skupaj. Meni je to ustrezalo, saj sem imel dolgo sezono in mi je že malo manjkalo motivacije za vztrajanje v visokih obratih. Tek v družbi je bil tako lepo uživaški s krasnimi razgledi po Obali.

Že smo bili v Strunjanu, kjer pa je Matica začelo pobirati. Rekel je, naj greva s Tadejem kar naprej. Na zadnjem vzponu pred Izolo je imel težave s krči še Tadej, tako da sem v ospredju ostal sam. Počutil sem se krivega, saj smo se zmenili, da gremo do cilja skupaj. Sicer sta oba rekla, naj grem naprej... razmišljal sem o morali, ali je to prav ali ne, ampak tekmo je bilo treba nekako spraviti pod streho.

Sezono sem tako zaključil še s peto trail zmago, ki se bo zabeležila v mojo ITRA statistiko. To je vsekakor veliko veliko več, kot sem si pred sezono sploh upal želeti. Skrita želja je namreč zgolj bila, da bi se lahko kdaj pohvalil s kakšno #ITRA zmago. 😊

Skok v konec sezone

Foto: @rokt59

ponedeljek, 1. november 2021

Ljubljanski maraton 2021

Leto 2021 sem se v celoti posvetil trail teku – teku po stezicah čez drn in strn oz. kako bi to besedo prevedli v slovenščino 😆. Za mano je bilo že kar nekaj tekem, od vroče Trans Gran Canarije v februarju, do državnih prvenstev v gorskem teku gor-dol in kratkem trailu pa vse do koroškega ponosa K24 s 100 kilometrsko traso in 6.000m višincev. Sezona je bila torej naporna, a kljub temu me je cestni maraton, 42,2 km dolga preizkušnja, premamil. Do njega namreč čutim posebno spoštovanje, saj je to olimpijska disciplina, kruta preizkušnja vzdržljivosti in hitrosti človeškega telesa.

Ko sem videl, da bo po koronski odpovedi leta 2020, Ljubljanski maraton v 2021 izpeljan, sem se hitro odločil, da se ga udeležim. Postavil sem si visok cilj, ki mi je bil poseben izziv, katerega pa sem kasneje na treningih večkrat obžaloval, saj je bilo za to potrebno res trpeti in že na treningih ves čas dajati svoj maksimum. Želel sem si namreč teči svoj osebni rekord, kar pomeni hitreje od dveh ur in 39 minut. Ko sem to namero povedal svojemu trenerju Roku Bizjaku, je bil takoj za akcijo in kar preko telefonskega pogovora sem videl njegov nasmeh in kako si mane roke, ker se bo lahko spet izživljal nad mano s svojimi brutalnimi treningi. No, morda malo pretiravam, a resni treningi za maraton niso šala. Tako pač je. Zavedam se, da je takšen način dela edina možnost za napredek, saj je za dober rezultat na maratonu potrebno ogromno trdega dela.

S specifični treningi za maraton sem tako začel po trail tekmi K24 oz. ko sem se sestavil po njen. Realno gledano je bilo to v začetku septembra. Torej na voljo sem imel slaba dva meseca. Vmes sem še skočil na trail Julian Alps Trail, 60 km, ki mi je vzel vsaj še kakšen teden ali dva resnih treningov za maraton (zaradi taperinga in regeneracije). V resnici mi je tako ostal zgolj dober mesec dni za priprave na maraton. Treningi so zgledali tako, da sem čez teden naredil en intenziven intervalni tek in en daljši fartlek, kjer je bil tempo hitrejši od planiranega na tekmi, za vikend pa še dolgi tek s tempom malo počasnejšim od načrtovanega tempa na tekmi. Poleg tega so bili na sporedu še razteki, s katerimi sem skušal kilometrino približati 100 km na teden. Vem, da je to daleč od količine profesionalnih tekačev, ampak v redu je za normalnega človeka, kot sem jaz.

Da mi je vse to uspelo, se moram zahvaliti moji Martini, ki ljubi tek prav tako močno kot jaz, tako da večjih prepirov ni bilo 😊. Tudi ona je trenirala za maraton, z odliko je opravila delo zajčka – tempo tekača za 3h 15min. Zahvala gre tudi mojemu malemu sinčku, ki s svojo pozitivno energijo vedno poskrbi za veselje in smeh. Seveda pa je ključni dejavnik pri premagovanju težkih treningih tudi športna prehrana. Kot že vrsto let se poslužujem 4Endurance znamki. Novi Nduranz Energy Unit Drink je moj redni spremljevalec na intervalnih treningih, ki jih večinoma naredim kar na stadionu. Popijem ga tudi že pred treningi ter tako svojemu telesu zagotovim optimalno hidracijo in elektrolitsko podporo. Na dolgih tekih pa ne gre brez 4Energy gelov, ki so mi idealni vir energije, ko mi zmanjkuje glikogena, poleg tega pa so nežni do mojega želodca, saj po zaužitju nisem še nikoli imel težav s prebavo. Pri regeneraciji po treningih pa mi je pomagal okusen REGEN z idealnim razmerjem med beljakovinami in ogljikovimi hidrati.

Dan D se je bližal in veselil sem se, da po dolgem času spet prečešem Ljubljano. Malo sem bil slabe volje, ko sem izvedel, da bo letos maraton speljan v dveh krogih. Tako bo mogoče pravzaprav videti samo polovico Ljubljane 😉. Trener je bil siguren vame, jaz pa malo v dvomih, ampak če ne poskusiš, ne veš. Zato sem kar pogumno startal in se držal zastavljenega tempa 3:40/ km. Na začetku je letelo kar samo od sebe. A sem po par kilometrih spustil skupino pred sabo, v kateri je tudi tekla kasnejša zmagovalka na 21 km (Neja Kršinar). Že pred 5 km sem tako ostal sam, tako da se je pričela psihofizična igra, kako v hitrem tempu na limiti brez popuščanja preteči vseh 42 km. Pravzaprav mi je kar dobro kazalo. Na vsaki okrepčevalnici sem srknil kozarec vode, vsakih 20 minut pa sem si privoščil 4energy gel začenši malo pred 40. minuto. S tem, ko računaš in čakaš, kdaj lahko vzameš naslednji gel, čas pravzaprav zelo hitro mineva. 2, 3, 4 ure, noben problem. 😃

Na 18. km sem prvič občutil težje noge. Nisem paničaril, naslednji gel bo tisti s kofeinom. Okus Cola ali Cherry. Ta ta zadnji mi je najljubši. Upam, da izvlečem prav tega iz mojega Leki paska. Bingo! Kilometri so minevali, gledalci in navijači so nam dajali dodatno energijo, tako da sem poskušal čim bolj uživati in vračati nasmehe ljudem ob trasi. Toda moj tempo ni več želel najbolje sodelovati z načrtovanim, saj je za nekaj sekund padel. Nič zato, še vedno sem znotraj načrtovanih okvirjev. Čas sem preverjal vsakih 5 km. Na 30. km še vse ok. Gele sem mazal enega za drugim, a na 34. km me je začelo nekaj žgečkati po mečih. Krč! Malo upočasnim, a ne pomaga. Na naslednji okrepčevalnici zato zahodim, da se dobro napijem vode in v miru vzamem nov gel. Naslednji kilometer je bolje, a nato se rahli krči zopet pojavijo. Ja nič, do konca bo borba s telesom in umom. Do cilja sem tako moral teči nadzorovan tempo in žal gledati, kako sekunde bežijo stran. Sproti sem računal, če mi bo slučajno uspelo teči pod 2:36, a na koncu se je ura ustavila pri 2:36:53. V cilju tokrat ni bila prisotna totalna utrujenost, kar je pomenilo, da sem skozi ves maraton preko 4energy gelov odlično doziral vso potrebno energijo. Malo kislega nasmeha je sicer bilo prisotnega, saj so me krči bremzali, da nisem mogel pokazati vsega, kar sem bil sposoben tisti dan, ampak hej, ne bodi slabe volje, krepko sem popravil svoj osebni rekord, nekaj rezerve pa sem si pustil še za naslednjič! 😁

Upam, da bo še priložnost. Ob 4Endurance prehrani se za to nimam nič bat. Zdaj je potrebna analiza, kaj lahko naslednjič naredimo drugače ali bolje, da bo izplen na tekmi še boljši. Nekaj pa je jasno - na treningih bo za dobre rezultate potrebno še vedno trdo delati, za vse ostalo pa poskrbi 4Endurance. 😊 

Na treningih in tekmi sem uporabljal:
- Nduranz enrgy unit drink
- 4energy gele
- REGEN
- in ostale dodatke (glutamin, zink, magnezij, C vitamin).

https://4endurance.si/
Uporabi kodo za popust: ULTRA10





petek, 10. januar 2020

S1 Trail - La Corsa della Bora (Tek z burjo) 2020

Za mano je lepa nedelja in po jesenskem premoru nova trail tekma, Tek z burjo. Začel sem dobro, se boril za stopničke, a so me nato strmi klanci nekoliko utrudili, ob občudovanju čudovitih razgledov pa sem si malce zvrnil tudi gleženj, a na srečo ni bilo nič hujšega. Vse to je botrovalo, da sem na 20. km moral malce spustiti tempo, se nadihati ter s tem izgubil stik z vodilnimi. Hitro zatem sem uspel spet priti v ritem in se prebil na četrto mesto. Osamljen sem tekel vse do 40. km, kjer sem na okrepčevalnici opazil, da se mi nekdo nevarno približuje. Prisilil sem se nazaj v cono neudobja (beri: pospešil korak) in uspel obdržati četrto mesto vse do konca. V cilj sem prisopihal po petih urah in šestindvajsetih minutah. Do tretjega mesta mi je zmanjkalo tri minute. Žal tokrat v nogah nisem imel dovolj hitrosti za stopničke. Me pa veseli, da po 40. kilometru moje noge niso bile tako fuč kot lani, ko je bil vsak korak huda muka. Tokrat so bile noge še pri stvari, tako da tempo ni drastično padel. Mogoče pa se le pozna, da letos ni več moja prva sezona v trail (ultra) teku 😁.

Na dolgih tekmah, ki trajajo 2 uri in več je prehrana ključnega pomena. Sam seveda uporabljam najboljše na trgu, to je EFS pijača in energijski geli ter 4Endurance energy gels! Geli so odlični, prijazni do želodca, vsebujejo pa tudi sol, ki je potrebna za preprečavanje krčev. Vedno gledam, da v telo spravim okrog okrog 40 - 50 gramov hidratov na uro. Zraven pijem vodo po občutku. Pomembno je, da si dovolj hidriran, kajti ob premali količini vode v telesu se hidrati ne morejo dobro absorbirati in lahko pride do želodčnih in črevesnih težav.

Strava: https://www.strava.com/activities/2984035803

Flyby: https://labs.strava.com/flyby/viewer/?fbclid=IwAR3M29WWjCkibNxB4yvwl7ufOlLgUmS1zBA7ST37dKKfIGP-NOPjzdIy5do#2984035803?c=u21g6y7f&z=D&t=1U4O6m&a=28Xcsd-l8rHyhuSx_9TqsetH3LGq1POxV7TasUBL5bE

Moja startna številka





To je Luca Papi - srečal sem ga na poti =) 

Cilj!


petek, 3. januar 2020

Srečno 2020!

Lep pozdrav iz novega leta! Ker že dolgo nisem napisal nič konkretnega, je zdaj, na začetku leta, pravi čas, da to naredim. Leto 2019 je bilo zame izredno razburljivo. Moja ljubezen Martina me je popeljala v čudoviti svet trail teka, kjer sem na novo spoznaval svoje psihofizične meje. Prvič v življenju sem pretekel razdaljo več kot 42 kilometrov, in sicer najprej januarja 57 km (S1 Trail - La Corsa della Bora - ASD Sentierouno), potem februarja 65 km (Transgrancanaria), aprila 67 km (100 miles of Istria), avgusta pa kar 98 km (K24 ultra trail race). V svojem prvem letu v trail sceni sem tako preizkusil in pod streho spravil kar nekaj prireditev in dosegel lepe rezultate. Vsaj tako pravi večina ljudi okoli mene, predvsem moji tekaški kolegi. 😊 Moj TRA Performance Index se je ustavil na vrednosti 784.

Seveda pa nisem pozabil tudi na triatlon! Septembra 2019 sem se udeležil svetovnega prvenstva v IRONMAN 70.3, ki je bilo tokrat v Nici v Franciji (IRONMAN 70.3 World Championship). To je bilo že moje 4. svetovno prvenstvo (IM Havaji 2014, IM70.3 Zell am See 2015, IM70.3 Chattanooga 2017). Na tekmi sem dal vse od sebe, a konkurenca je bila izjemna, tako da nisem posegel po najvišjih mestih (38. v M35). Kljub temu sem bil na tekmi najboljši Slovenec. Tekom let sem opazil, da je svetovna konkurenca v IRONMAN triatlonu vedno večja in je potrebna tudi za najvišja mesta v kategoriji rekreativcev (age-group) popolna predanost temu športu. V dobrih desetih letih bolj ali manj resnega ukvarjanja s triatlonom sem dosegel vse moje zastavljene cilje, zato sem se odločil, da do nadaljnjega svoj fokus usmerim drugam.

Z naskokom največja novica leta 2019 pa je bila ta, da sem bil priča čudežu življenja. Z Martino se nama je rodil sin, zdrav, lep in krepak, kot je njegova mamica. Ko ju oba opazujem iz dneva v dan, se mi vse ostale stvari v življenju zdijo nesmiselne in nepomembne. Družina je tista, ki ti da zadovoljstvo, srečo in toplino, zato je škoda časa, če ga ne kvalitetno preživiš v krogu ljubljenih. A kljub temu je prav, da vsak ohrani svojo strast, ki jo ima v življenju, tako da športa ne bom obesil na klin. 😉 Zdrav duh v zdravem telesu! Brez miganja, povišanega srčnega utripa in dogodivščin v naravi življenje ne more biti tako kakovostno, zato bom vedno znova iskal nove izzive v športu, če ne rezultatske, pa toliko bolj doživljajske.
 

petek, 5. april 2019

Testiranje napitkov EFS in ULTRAGEN

Hidracijski napitek EFS in regeneracijski napitek ULTRAGEN sta me izredno pozitivno presenetila. Prvič sem ju uporabil na mojem trening kampu na Kanarskih otokih, kjer sem se tudi udeležil trail tekaške tekme Trans Gran Canaria (Advanced trasa), kjer je bilo treba premagati 65 km in 3200 metrov nadmorske višine. Afriški veter je prinesel vroče vreme in bal sem krčev, s katerimi imam stalno težave pri visokih temperaturah, sploh na tako težki in izzivalni trasi, kot je prečenje Gran Canarije. A začuda se krči niso pojavila, kar je zagotovo zasluga sestavinam v EFS napitku (velika vsebnost soli in ostalih mineralov), ki sem ga konzumiral v času tekme. V drugem delu teka, ko je temperatura v kanjonu narasla na 30°C, je veliko tekmovalcev odpovedalo, jaz pa sem ostal pri močeh in se na koncu prebil na 4. mesto v abs. razvrstitvi in 1. mesto v M30.

Trans Gran Canaria finishline
Med tekmo sem tudi staknil poškodbo, ko sem se na enem izmed tehničnih spustih nerodno spotaknil in padel čez ostro skalovje in si med drugim razklal koleno. Odstop ni bila opcija, sem si pa v cilju po šestih urah tekah prislužil 5 šivov. S strahom sem pričakoval, kako bo potekala regenaracija in če mi bo koleno sploh dopuščalo izvedbo zastavljenih treningov v zadnjem tednu priprav. Po zaužitju ULTRAGEN napitka sem se naslednji dan prebudil brez hujše utrujenosti, koleno pa je tudi začelo hitro sodelovati, tako da sem lahko v naslednjih dneh nadaljeval s kolesarskimi treningi. Koleno se je hitro celilo, energije in moči mi ni zmanjkalo, kar lahko pripišem tudi uživanju Ultragena po vsakem nadaljnem treningu na pripravah.
Z EFS in ULTRAGEN napitkom imam zelo dobre izkušnje, zato ju bom v prihodnje še zagotovo z veseljem uporabljal!



Oba napitka najhitreje dobite v trgovini https://4endurance.si/

četrtek, 10. januar 2019

S1 Trail - La Corsa della Bora (Tek z burjo) 2019

Moja prva trail tekma. Tek z burjo, 57 km. Fantastično 😎
Preteči 57 km v začetku januarja, hmmm.... a se to sploh da? "If you never try, you'll never know", se glasi moje motivacijsko gonilo v zadnjem času. In sem šel. In bilo je krasno!

Zime ne maram najbolj, zato me je bližina morja dodatno privabila, da sem se prijavil na mojo prvo ultra trail tekmo, ali kako se temu reče? Upal sem na sončno in toplo vreme, idealno za pobeg iz zime, in to sem tudi dobil. Torej idealni razplet za moj krstni nastop med trail tekači.

To je bilo nekaj novega zame, zato sem moral osvojiti nekaj novih pojmov - tekaški nahrbtnik, obvezna oprema, mehki bidoni, trail superge... A vse to jaz rabim? Pred tekmo sem se malce lovil, a nekako sem osvojil vse novosti, ki jih nisem vajen iz triatlona in "navadnih" tekov po ravnini. Veseli december, novo leto, in dan D je že bil pred vrati! A sem jaz sploh kaj treniral? Ah, saj imam v nogah oktobrski ljubljanski maraton (42 km je bila do sedaj najdaljša razdalja, ki sem jo pretekel) pa tudi z mojo Martino sem v zadnjih dveh mescih veliko preskakal po hribih in gorah. 😍

Start
Jutro pred tekmo - mrazzz. Temperature malo pod ničlo po mojem mnenju. Start v Pesku (prva vas na italijanski strani mejnega prehoda Krvavi potok blizu Kozine), ura 7:30. Ravno se je zdanilo, tako da čelnih lučk ne bo treba imeti. Malo adrenalina pred startom je povzročilo, da me ni preveč zeblo. Z Martino čakava na startni pok, Italijani nekaj govorijo, nič ne razumeva, množice se kar naenkrat usuje... aja, to je start? Ok, gremooo! Prvi kilometer je potekal skozi gozd po potki navzdol. Ker nisem startal povsem v osredju, me tekmovalci nekoliko zadržujejo, stežka jih prehitevam po grdem terenu. Nato pridemo na makadam cesto - bivšo železniško traso Kozina-Trst. Tam vidim naprej, kakšnih 100 metrov pred mano je prvi tekač. Tečem tempo pod 4:00/km in se prebijam v osredje. Želim priti v stik z vodilnimi. Po dveh kilometrih mi to uspe. Proti Socerbu tečem v skupinici 5 do 6 vodilnih tekačev. Na ravnini tempo ne pojema. Ni mi lahko, a ne upočasnujem. Ostanemo trije, nazaj se ne oziram.



Pri gradu Socerb se razprostre čudovit razgled na morje. Najraje bi kar malo postal in naredil kakšno fotko, ampak hej! Na tekmi sem 😊 treba hitro naprej. Na teku navzdol prehitim oba sotekmovalca, s katerima sem tekel zadnje kilometre in vidim, da se jima oddaljujem. To mi da dodatno motivacijo, da ne upočasnjujem. Nato pridemo v Dolino, kjer je prva okrepčevalnica, a se ne ustavljam. S sabo v bidonih imam še veliko zaloge vode pa tudi hrane (čokoladic) se skoraj nisem dotaknil, saj smo šele na 13. kilometru. Iz Doline je sledil vzpon, kjer sta me tik pod vrhom ujela prejšnja dva tekmovalca. Na spustu spet pobegnem, ne vem, zakaj gresta dol tako počasi, saj gre navzdol samo od sebe. 😉 Sledi zopet vzpon, kjer čakam, da me kdo ujame. A za mano ni nikogar. Povzpnem se na kraški rob, kjer so krasni razgledi na morje. Tečem že proti severu nad Trstom in razmišljam, kako to, da sem kar prvi. Prvo mesto me vleče naprej, da ne upočasnjujem. Trasa poteka po težkem terenu, ves čas moram paziti, kam stopam, saj so tla polna pasti za zvin gležnja. Zaenkrat mi dobro uspeva! Na 30. km začnem čutiti, da so moje noge že kar utrujene. Mislim, da me hočejo zagrabiti krči. Malce upočasnim in čakam, kdaj bo 33. km z novo okrepčevalnico. Končno se ta pojavi pred mano. Napijem se coca-cole, oh, kaj prija. Iz nahrbtnika si v predal spredaj pripravim nove čokoladice in gel in že grem naprej. Vetrovke si še ne bom slekel, saj je kar mrazZz… Čeprav je vreme prijetno sončno, je najbrž le nekaj stopinj nad ničlo.



Par kilometrov zopet leti, a zatem noge hitro postanejo težke. Še vedno sem prvi, bom zdržal do konca? Moram! Na 38. km so noge čisto adijo, bolijo me. Na 40. km me preseneti nepričakovana postojanka s hrano in pijačo. Ker me hočejo grabiti krči, pijem isotonik z elektroliti. Bolj slabo pomaga, ko grem naprej ni nekih bistvenih sprememb. Tempo mi občutno pade. Noge bolijo, da niti navzdol več ne morem teči hitro. Kdaj bo konec? Oh, še 17 km!!! Zdržati moram do 46. km, tam je nova okrepčevalnica. Nov klanec, ne morem več teči. Hodim. Za sabo zaslišim nekoga. Uf, nekdo me je dohitel. Kdo je to? Gledam ga, mimo mene gre kot puščica. Vsaj 2 prestavi hitrejši je. Je ta mogoče na trasi za 21 km, ki je imela kasneje start? Ne vem. Niti me ne zanima, samo do konca moram priti. Nekje na 44. km me prehiti še eden. Tega prepoznam, to je Tirolec, s katerim sem tekel na začetku trase. Joj, zdaj pa zagotovo več nisem vodilni.



Na 46. km je zadnja postojanka s hrano in pijačo. Pijem kolikor gre, a prave energije ni več. Še nikoli v življenju nisem toliko pretekel. Pred mano pa je še 11 km. Ah, saj nekako bo šlo. Počasi grem naprej. Teren še vedno sila težaven. Zaradi utrujenih nog se parkrat skoraj spotaknem, na srečo nič hudega. Težavo že imam spremljati vse oznake, kje gre trasa. Na nekem delu se tudi zgubim. To je zdaj že drugič, tokrat res ne vem, a sem na pravi poti ali ne. Nikjer več ni oznak, jaz pa se spuščam po stopnicah proti morju. To res ni dobro. Ampak saj kam drugam bi pa lahko šel? Ne ne, moram nazaj. Na srečo sem se pravilno odločil, najdem nazaj pravo pot. Zgubil sem kvečjemu 3, 4 minute? No, saj ni važno, noge niso več tekmovalno razpoložene, glava pa še manj. Okoli 4 km pred ciljem sledi vratolomni spust do obale. K sreči ga preživim. Nato sledi še kakšen kilometer po obali, plezanje čez skale. Tudi to na srečo preživim brez vidnih posledic. Tečem skozi Portopiccolo. Nekaj turistov se sprehaja. Gledajo me, zagotovo jim ni jasno, kaj se dogaja… Zadnja dva kilometra je zopet vzpon. Klanec do cilja v Visoglianu. Samo še to. Gledam nazaj, nobenega ni. Mogoče sem pa še tretji. Tretje mesto je več, kot sem pričakoval pred tekmo. Saj to je dobro. To še moram sfajtat. Potrudim se, saj je še samo kakšnih 10 minut in bo konec. Prečkam še par cest, slišim speakerja, vidim stadion. Ouujjeeee, cilj! Še zadnjih 100 metrov po rdeči preprogi in konec je! Zmogel sem 57 kilometrski trail. Uf, vse se da, če se hoče.

Cilj - finish line
Moj krstni nastop na trailu je na koncu res prinesel 3. mesto absolutno na S1 Trail razdalji (57 km). Zelo vesel sem z izkušnjo, ki sem jo dobil. Trail tek je res lep in zanimiv. V cilju še počakam mojo Martino, ki ji gre tudi odlično! Na koncu je dosegla 4. mesto med dekleti (prve tri pravzaprav same profike) in 26. med vsemi tekmovalci. Wauuu, ponosen! A rezultat na koncu ni pomemben, važen je super preživet dan in ena zgodba več v mojem življenju. 😊 Hvala Martina in zahvala še Roku in Sari za prevoz in za prijetno druženje ob pici in pivo! Kaj hočeš lepšega 😉
Rezultati: https://trailive.wedosport.net/classifica.asp?evt=47900

Hvala Hoka One One. Tekel sem s supergami Mafate Speed 2, ki so se odlično odrezale!



Do naslednjič ostanite športno razpoloženi! Jaz vsekakor bom. 😉

nedelja, 30. september 2018

Tek miru - Slovenj Gradec 2018

Teden dni po Ironman polovički v Kopru sem se odločil, da podprem lokalni Atletski klub Slovenj Gradec in se udeležim domače dirke Tek miru ob dnevu OZN, in sicer teka na 10 km. Vedel sem, da sem letos v dobri formi in to sem želel še enkrat preizkusiti. Kljub temu, da še nisem bil povsem spočit od polovičke v Kopru, sem računal, da bi lahko tekel blizu osebnega rekorda. 10 kilometrska proga je bila sestavljena iz štirih enakih krogih po Slovenj Gradcu s približno 20 metri višinske razlike na krog.

V prvem krogu mi je uspelo držati tempo prvih tekačev, v drugem krogu je tempo nekoliko padel, zato sem tempo začel narekovati jaz, saj nisem taktiziral, moj cilj je bil doseči osebni rekord. Drugi in tretji krog sem večinoma tekel v ospredju jaz, pri vstopu v zadnji, četrti krog, pa sta Grilc in Šturm nekoliko pospešila, da ju nisem mogel držati in pritekla sta si prednost, ki je nisem zmogel zmanjšati do cilja.

Dosegel sem tretjo mesto absolutno in najbolj pomembno - nov osebni rekord na 10 km, ki zdaj znaša 33:48. Hvala trenerju Roku Bizjaku, da tako dobro pili mojo formo. Poleg spomladanskega rekorda na 21 km (Istrski maraton), sem zdaj dosegel še rekord na 10 km. In če ne bo šlo kaj narobe, bi moral izboljšati tudi svoj osebni rekord na 42 km - naslednja tekma je torej: Ljubljanski maraton! Se že veselim! 😎

Grilc, Šturm, TriPustolovec
V kategoriji 30-39 let sem bil prvi.
Rezultati: http://www.protime.si/images/rezultati2018/SG10kmABS.pdf

1. Matej Šturm 33:26
2. Tadej Grilc 33:35
3. Janez Klančnik 33:48

Pohvale organizatorju za lepo izvedeno prireditev. Škoda za ne veliko število udeležencev.

torek, 25. september 2018

IRONMAN 70.3 Slovenian Istria

Wow! Nisem pričakoval, da bo triatlon I Feel Slovenia IRONMAN 70.3 Slovenian Istria medijsko tako odmeven. Novice o tekmi so bile namreč v vseh resnih slovenskih medijih. In v njih tudi jaz... mi je kar malo nerodno (linki do vseh novic so na koncu objave). Ampak me veseli, da postaja triatlon tudi v Sloveniji vedno bolj prepoznaven, saj je to čudovit šport, kjer dobiš vrnjeno toliko, kolikor vložiš. Ni polovičarstva in ni bližnjic do uspeha.

Dnevnik:  https://4d.rtvslo.si/arhiv/dnevnik/174564073









Poleg dolgega triatlona Challenge Roth je bila polovička v Kopru moj glavni fokus to sezono. Če sem imel v Rothu nekaj tehničnih težav in na koncu probleme s krči, pa sem polovičko v Kopru oddirkal brez večjih težav. No, na tekmi, ki traja 4 ure in več, je skoraj nemogoče, da bi lahko šlo vse po planu 


Ravno v noči pred tekmo se je morje shladilo iz 25°C na 22°C, tako da so bile neoprenske obleke na plavalnem delu dovoljene. Hvala šibka burja! V neoprenu namreč veliko lažje plavam. Tokrat sem plaval kar ok, ne prehitro, ne prepočasi. Za prvim plavalcem naj bi imel okoli 3 minute zaostanka. Na izhodu k vrečam za kolo sem že uprizoril atrakcijo za gledalce, saj mi je spodrsnilo in sem zletel po tleh. Nič hudega, brez modric. Na kolesu že na prvem kilometru nov pripetljaj. Dan pred tekmo sem se šalil, da bom na starem trgu v centru Kopra zagotovo izgubil bidon, ker so tla kamnita in neravna, in ravno to se je zgodilo. Na ovinku mi je padel bidon iz nosilca na aero barih in se odkotalil pod ograjo pred vrata v Mercator. V tisti sekundi sem premleval, kaj naj naredim. Naj se ustavim ali grem. Ustavil sem se, zaklical gospodu na drugi strani ograje, če mi lahko hitro pobere bidon in že sem šel naprej. Prva okrepčevalnica je bila namreč šele na 27 km v Ospu, do tja pa res nisem mogel biti brez vode.




Kolo je potekalo hitro. Prehitel sem kar nekaj triatloncev, večina se je potem vozila za mano. Znebil sem se jih na strmem klancu čez Osp, ampak so me potem na Črnem Kalu, kjer je klanec samo 4-6%, zopet ujeli. Pravzaprav so bili to najbrž eni drugi, saj so se mimo mene peljali kar z lepo hitrostjo. Na vrhu pri Klancu (ja, skozi vas s takšnim imenom smo se peljali  ) sem uspel priključiti dvema tekmovalcema - kasneje sta bila to prvi in drugi v cilju, in z njima sem odpeljal večino preostale trase, na spustih sem ju prehitel, na vzponih pa sta onadva mene. Poljak se je na Kubed vozil na 3-5 metrov za Nemcem, kar ni dovoljeno, zato mi je proti koncu klanca prekipelo in sem se pripeljal do njega in ga vprašal, kaj se gre, da je to ne fer. V smehu mi je odvrnil, da saj gremo v klanec in se tu draftanje ne šteje. Ampak to seveda ni res, sploh ne v blagi klanec, kjer so hitrosti vseeno kar solidne. Sodnika na motorju ni bilo tam nikjer, tako da mi ni preostalo nič, kot da se umirim in vozim svojo dirko.



Naslednji pripetljaj se mi je zgodil v Marezigah na zadnji kolesarski okrepčevalnici. Odvržem star bidon in želim od prostovoljcev dobiti novega z vodo. Ah, zgrešim ga. Ok, bom vzel ISO, tudi tega ne ujamem. Joj, še zadnja priložnost - bidon z vodo. Itak spet zgrešim. Zadnjih 20 km sem bil torej brez pijače. No, le nekaj kapljic mi je ostalo še v drugem bidonu. Malo sem bil žejen, ampak sem preživel.  Do menjave sem ujel še nekaj kolesarjev, tako da je naša skupinici z mano na čelu v T2 prišla na drugem mestu, če se ne motim. Pred sestopom s kolesa se mi je še odpel čevelj, a na srečo sem ga še ujel. Držim ga v roki, z drugo roko držim belanco in ne vem, kaj naj naredim. Nekako mi uspe z enim čevljem v roki skočiti s kolesa in ga odpeljati do mojega menjalnega mesta. Že tečem proti vreči za tek in slišim nek znan glas. Prepoznam prijatelja Terčelja, ki mi že podaja informacije, kako mi kaže. Tam sem zvedel, da je pred nami samo en tekmovalec. Naslednja cvetka - Garmin, ki ga imam za tek, je ugasnjen. Na ekranu ni nič. Ah, kaj naj, uro vržem nazaj v vrečo in se na tek odpravim brez nje. Se vsaj ne bom sekiral, če tečem prepočasi 




Na začetku sem tekel na 5. mestu in nisem hotel pretiravati s tempom, saj so me v stegnih malo žgečkali krči, po dveh okrepčevalnicah se je stanje izboljšalo in prišel sem na 4. mesto. Poleg tega se je moja majica iz bele barve spremenila v driskasto oranžno zaradi vseh politih kozarčkov z ISO (elektrolitskim) napitkom z okusom oz. z barvo pomaranče. Tudi kakšen kozarček coca-cole je najbrž pripomogel, da moja majica v cilju ni bila več tako bela, kot je bila na startu.




Nekje na 7. km sem uspel priti na tretje mesto, ampak za hrbtom sem slišal stopinje, ki so se mi približevale. Bil je Nemec s katerim sem potem tekel vse do Izole, kjer pa sem doživel manjšo krizo, saj več nisem mogel držati tempa. Na srečo je bila tam postaja z red bullom, kjer sem zahodil, srknil dva kozarca in šel naprej. Kakšnih 100 metrov pred sabo sem opazil tudi tekmovalca, ki je kot kaže prvi prišel na tek, a ni zmogel takšnega tempa kot ostali. To mi je dalo dodatno motivacijo in spet mi je steklo. Na koncu Izole sem ga prehitel in že sem bil na obalni cesti proti Kopru. Kakšnih 20 metrov pred sabo sem imel Nemca, ki mi je prej pobegnil, a ga več nisem mogel dohiteti. Ljudje ob poti so me vso pot spodbujali, tako da je bilo vzdušje fenomenalno. Pravzaprav mi niso pustili, da bi lahko tekel počasneje. 





Sploh navijači v zadnjem kilometru so bili tako glasni, da so me prisilili, da sem iz sebe stisnil še zadnje atome moči. Zdaj se pravzaprav sploh ne spomnim, da bi mi bilo na teku težko (čeprav sem umiral). Spomnim se samo glasnega navijanja in vzpodbudnih besed. Hvala vam, čudoviti ste bili!
V cilj sem pritekel kot tretji absolutno. V kategoriji M30 pa sem zmagal.


Z zmago v kategoriji M30 sem si prislužil slot za Svetovno prvenstvo v Nici naslednje leto

Trener 
Rok Bizjak, hvala za motivacijo in odlične treninge. Mojo pripravljenost si res spravil na višjo stopnjo. Solvera Lynx, hvala, da me podpirate v tem in da me skušate razumeti   SportR.si - kolesarski center, trgovina in servis, hvala za vso pomoč, sploh takrat, ko se najbolj mudi Hvala Matej Korelc in Rok Tercelj za družbo! Hvala HTF za prijateljstvo in zabavo in hvala vsi ostali prijatelji, ki me spodbujate! Triatlon je kul! 

Povezave do vseh novic:

RTVSLO:
https://www.rtvslo.si/sport/rekreacija/ironman-v-kopru-po-odlicnem-teku-dobil-poljak-michal-rajca/466731

DELO:
https://www.delo.si/sport/drugi-sporti/ironman-ko-se-utrudis-teci-s-srcem-moje-bije-zate-94308.html

SIOL:
https://siol.net/sportal/drugi-sporti/najboljsi-izmed-slovencev-zaradi-navijacev-pozabil-na-trpljenje-in-bolecine-478498

24UR:
https://www.24ur.com/fit-24ur/ironman-v-kopru-dobil-poljak-rajca.html

DNEVNIK:
https://www.dnevnik.si/1042840653/sport/ostali-sporti/drugi-sporti/danes-v-kopru-premierni-ironnman-na-startu-1400-tekmovalcev

PRIMORSKE NOVICE:
https://www.primorske.si/sport/ironman-v-kopru-dobil-poljak-michal-rajca

EKOPER:
https://www.ekoper.si/featured/ironman-v-kopru-dobil-poljak-rajca/

PRIJAVIM.SE:
https://prijavim.se/index_page/news/7815/janez_klancnik_najhitrejsi_slovenec_na_polovicnem_ironman_u

POLET:
https://polet.delo.si/na-kisiku/jutro-ko-se-ironmanka-zbudi

TRIATLON SLOVENIJE:
https://triatlonslovenije.si/novice/premierna-izvedba-triatlona-i-feel-slovenia-ironman-70-3-slovenian-istria-je-navdusila/

Pogovor na RADIO TRST:
https://drive.google.com/file/d/0BwJ-pSI-v965MF9pNktYMXJ2NmttRndJeEd2SmN1ZWNZOC1n/view