ponedeljek, 12. maj 2014

Triathlon Mureck 2014

In končno sem dočakal tudi prvi triatlon v novi sezoni. Bil sem že nestrpen, kdaj bo prišel 10. maj 2014, da bom končno lahko preveril rezultat dosedanjega dela oz. treningov, ki jih opravljam že vse od oktobra 2013. Takrat sem namreč začel trenirati po strukturiranem 37 tedenskem programu "TriathlonGeek", natempiranem za IRONMAN Celovec, ki bo 29. junija 2014. Ali delam prav ali ne, sem preizkusil na triatlonu v Murecku v Avstriji pri jezeru Röcksee, malo za mejo pri Šentilju. Triatlon ni nič posebnega, a je zanimiv zaradi relativno nizke štartnine, lokacije blizu Slovenije in termina v začetku maja - dober test, da se preveri, ali se je čez zimo dobro treniralo.

V kampu ob jezeru so svoje makadam parkirišče zaprli z rampo, tako da smo morali parkirati med rožicami na travniku
Uradno ime triatlona je: Austrian 1/2 Iron Triathlon. Torej razdalje ustrezajo polovičnemu Ironmanu (1,9 km plavanja, 90 km kolesa, 21 km teka), čeprav so v resnici razdalje malce krajše (približno 1,8-86-20km). To je zame super test za Ironman tekmo konec junija, ko bom moral premagati dvakrat tolikšno razdaljo.



Na tekmo sem se odpravil kar v soboto zjutraj. Malce neprespan sem se iz Ljubljane odpravil že ob 6:15 zjutraj in na prizorišče prišel okoli 8:10. Živčen nisem bil kaj dosti, a kljub temu sem moral pred samim štartom kar nekajkrat obiskati toaletne prostore. To je dobro, saj tako ni bojazni, da bi bilo treba med samo tekmo it kam v grm. Moj start je bil ob 10.00. Ob 9:15 so štartali starejši triatlonci in ženske. V menjalnem prostoru sem si lahko tako v miru uredil vse potrebno za kolesarjenje in tek, saj posebne zapore menjalnega prostora ni bilo :)
Takole je zgledala "vekslcona" (menjalni prostor)
15 minut pred štartom sem smuknil v neopren in skočil v jezero. Voda ni bila pretirano mrzla, imela naj bi 19°C. V neoprenu nisem čutil nobenega mraza. V neoprenu se počutim res dobro. Zelo mi pomaga, da plavam hitreje, saj se moja plovnost v njem precej izboljša. Malo me je skrbelo, kako bo, saj sem ga imel nazadnje oblečenega v začetku septembra na triatlonu na Bledu, a težav ni bilo. Nekaj luknjic v materialu me je samo spomnilo, da ga moram zopet odnesti malo pokrpati.

Štart ob 10:00. A vidite dve rumeni boji, okoli katerih je treba it?
Ob 10:00 je zatrobila sirena in gremo naši! Prvih 100 metrov vedno plavam zelo hitro, tako da se izognem gneči in prerivanju v vodi, nato pa malo upočasnim in se skušam držati kakšnega plavalca, ki me prehiteva. V jezeru smo morali preplavati 2 kroga v obliki pravokotnika (4 boje). Na prvi boji, kjer je bil obrat za 90 stopinj, je bilo kar nekaj borbe, ki je trajala pravzaprav skoraj ves prvi krog. Plaval sem v manjši skupinici in skušal čim bolje izkoriščati tok plavalca pred mano (plavati na noge). A zdelo se mi je, da plava krivo, preveč desno od boje, zato sem se odločil, da bom plaval kar sam svojo linijo. Do naslednje boje, kjer je bil obrat, sem s to skupinico prišel istočasno, tako da zdaj ne vem, a so oni plavali krivo, ali sem jaz... Med samim plavanjem nisem imel težav. Pozna se, da sem zadnje mesece v bazenu plaval kar dosti dolžin. Na 100 metrov sicer nisem hitrejši, a sem manj utrujen, če recimo plavam 800 metrov v kosu. Tega pravzaprav prejšnja leta sploh nisem delal.

Borba na prvi boji - tukaj ti noben sodnik ne more pomagati, na vaški tekmi pa sploh!
V drugem krogu je bilo bolj umirjeno
Bližal sem se koncu plavalnega dela in porajati se mi je začelo vprašanje, kje je treba iz vode?! Napaka, da si nisem to ogledal pred štartom! Gledam naprej, kolikor lahko in si mislim, da je treba še okoli zadnje boje. A sem se zmotil, saj desno na brežini opazim moder tepih, ki oznanjuje izhod iz jezera. Popravim svojo smer plavanja, s tem izgubim nekaj sekund in že sem iz vode.

Neopren je do pasu priporočljivo sleči preden prideš do svojega kolesa

Zdaj pa na kolo
Menjava je potekala zelo hitro, saj ni bilo treba teči daleč do menjalnega prostora. Slečem neopren, odvržem očala in plavalno kapo, si nadenem kolesarska očala in čelado ter zagrabim kolo in odtečem proti izhodu na cesto. Mislim, da sem s hitro menjavo prehitel vse tekmovalce, s katerimi sem plaval v skupinici. Že sem na kolesu, aktiviram Garmin uro in že takoj prehitim enega tekmovalca. Pogledam na uro, ki kaže srčni utrip nad 160. Umiriti se moram, si mislim, moj laktatni prag je namreč 145 utripov na minuto (pred nekaj časa sem namreč naredil test na Fakulteti za šport). Že takoj me prehiti en tekmovalec in odločim se, da mu sledim na 10 m razdalje, kolikor je dovoljeno na "no-draft" triatlonih, kot je tudi ta v Murecku. Hitrost je večino časa nad 40 km/h, kljub temu, da se ves čas nekoliko vzpenjamo. Moj utrip je bil še vedno zame vrtoglavih 160 utripov, a tekmovalca pred sabo nisem hotel izgubiti. Želel sem ga držati, ker nisem poznal trase in sem lahko opazoval vse njegove reakcije (ovinki, križišča...). Cesta je bila odprta za javnost, a to ni kaj dosti motilo, saj so bili na križiščih policaji in redarji, ki so ustavljali promet.

Na okoli 15. kilometru ob cesti zagledam kolesarja v rumeno fluorescentnem dresu, ki se pogovarja z motoristom. Opazim, da je Madžar. Preden ga s sotekmovalcem prehitiva, začne spet kolesariti in se vrine med naju. Kaj je delal tam ob cesti, še zdaj ne vem. Ker je bil moj utrip še vedno (pre)visok, ga nisem šel prehitevati in sem vozil za njim. Do 20. km se cesta ves čas nekoliko vzpenja, zatem pa sledita dva strma klanca, kjer sem moral prestaviti v prvo prestavo. Na klancih prehitimo enega drugega tekmovalca, nato pa mi oba kolesarja pred mano nekoliko uideta. Tam sem že začel nekoliko čutiti utrujenost oz. da mi v nogah pojenja moč. Sledita dva spusta, s tem da je ta drugi spust brutalen. Na vrhu je kar naenkrat izginila cesta in občutek je bil, kot da bi bil na zaletni stezi smučarske skakalnice. V "dolino" se ni videlo. Primem se za aero bare in bo kar bo. Hitrost je začela naraščati in zaradi hrapavega asfalta, ki je povzročal tresljaje, je bilo vse še bolj noro. Števec mi je pokazal največjo hitrost 85 km/h. Odkrito lahko rečem, da je to moj nov hitrostni rekord. Spust je bil dolg kakšnih 400 metrov, tako da je bilo ob takšni hitrosti norenja kaj hitro konec.

Na koncu prvega kroga - nisem v aero poziciji, ker sledi križišče z zavojem v desno
Za tem je sledilo kakšnih 20 kilometrov bolj kot ne ravnine. Žal moje noge niso bile zmožne slediti Madžaru pred sabo, a ves čas mi ga je uspelo zadržati v vidnem polju. Pihal je še veter, tako da mi je bilo kar težko. Ves čas sem se silil v aero pozicijo, da bi povzročal čim manjši zračni upor in da bi lahko še vedno ohranjal hitrost blizu 40 km/h. Začel me je boleti hrbet in bilo je vedno hujše. No, me vsaj vrat ne boli, kot me je na treningih, sem se tolažil. V začetku drugega kroga, sem že večkrat vstajal s sedeža, da bi se lahko čim bolj pretegnil. Tam me prehiti Matej Paradiž, ki sem mu nato skušal slediti. Nekaj časa še gre, a potem nekoliko popustim, saj preveč trpim za tako dolgo razdaljo triatlona. Moj pulz je bil še vedno nad 145 utripov, kar je moj laktatni prag. Nisem si mislil, da bom imel tako visok pulz, a rekel sem si, da se ne bom preveč oziral na pulz. To je trening tekma in analize bom delal doma. Paradiža nato nekoliko ujamem na naslednjih dveh vzponih, kjer se nekoliko približava tudi Madžaru. Na vrhu klanca me nekoliko vrže iz tira, ker na postojanki ne dobim vode, ki je bila na voljo v prvem krogu. Baje jo je zmanjkalo. Ponujali so mi energijsko pijačo tipa Red Bull, a je raje nisem vzel. Na srečo sem še imel pol litra svoje pijače, ki sem jo nato pametno razporedil do konca kolesarskega dela. Po zadnjem klancu je sledil še nori spust in potem zopet mukotrpna ravnina. Po profilu trase je videti, da se celo cesta do cilja nekoliko spušča, a meni se je to zdelo daleč od tega. Mislim, da je veter začel pihati še malo močneje, hrbet pa boleti še bolj hudo. Abzicanja je bilo vedno več. V daljavi pred sabo sem spremljal Paradiža, ki je proti koncu tudi prehitel Madžara. Približno sem ocenil, da sta že kakšen kilometer pred mano. Opazoval sem, kje sta in nato gledal uro, koliko sekund rabim do tja. Bilo je že krepko čez pol minute. Uro Garmin sem imel nastavljeno na "auto lap" 2 km in za vsak "lap" oz. krog sem potreboval okoli 90 do 100 sekund. Malo sem računal sem in tja, ker v več kot dveh urah na kolesu pač postane malo dolgčas...

To, kar vidite na sliki, ni kul (tipični primer draftanja - vožnje v zavetrju, ki sicer na dolgih triatlonih ni dovoljena)
Kakšnih 10 kilometrov pred koncem zaslišim za sabo nek hrup, ki postaja vedno glasnejši. Kar naenkrat me na levi začne prehitevati velika gmota na kolesih. Šele ko me prehiti, dojamem da je to kombajn. Za njim pa prileti še en kolesar! Kaj je zdaj to?! Kolesarju skušam slediti, a nato kombajn začne upočasnevati in kolesarju se približam na manj kot 10 metrov, kar v tej vrsti triatlona ni dovoljeno! Na trasi so se sicer tu in tam vozili organizatorji na motorjih, a dvomim, da so sploh kaj opazovali naše medsebojne razdalje med kolesi. Kasneje so mi povedali, da so se v ozadju vozili pravzaprav kar v skupinah, kar je posnela skoraj vsaka kamera oz. fotoaparat (glejte sliko zgoraj). Vrnimo se h kombajnu. Pred krožiščem je obstal, tako da sva ga morala s sostekmovalcem prehiteti kar po pločniku, da se mu ne bi zaletela v rit. Nato je kombajn vozil nekaj časa za nama, a ker je bilo med nama več kot 10 metrov razlike (sotekmovalec je vozil hitreje od mene), je prehitel samo mene. Za hec sem se pognal za njim in prišel v kombajnovo zavetrje. Peljal sem se 45 km/h in pedal sploh nisem vrtel. Kakšnih 100 metrov sem si privoščil ilegalnega draftanja, nato pa sem naredil 10 metrov razlike. A kombajn je zopet zmanjšal hitrost. Pred njim so bili namreč policaji, ki so zaradi tekme usmerjali promet. Moral sem zavirati, da se nisem zaletel v kombajn. Gledam kaj zdaj, saj sem zaradi kombajna izgubil že več časa, kot sem ga pridobil z njegovim zavetrjem. Kombajn nekaj mučka, tako da ga grem prehitevati in ga pičim naprej. Malo zatem je bilo že konec kolesarskega dela. Zavijem v ulico in joj, počasi bo treba sestopiti s kolesa! Uf, Garmin uro si moram iz belanca prestaviti na zapestje. To mi ne uspe, zato jo vržem kar v hlače za elastični pas. Jaooo, še sezuti se moram. Skoraj sem že pri črti, ki označuje, kje več ne smeš kolesariti, in zadnji trenutek se mi uspe osvoboditi iz kolesarskih čevljev, ki jih pustim pripete v pedalih. Stečem proti menjalcu in nekdo zadaj mi nekaj kriči. Kaj zdaj, a grem narobe? Pogledam in vidim, da sem izgubil en čevelj! Stečem nazaj, da ga dobim in nato končno pridem do prostora za mojo menjavo. Malo nerodno si obuvam še kompresijske nogavice, tako da izgubim še nekaj dragocenih sekund, nato pa stečem naprej proti zadnji disciplini: 20 km teka.

Raketa Jure Majdič na svoji mašini
Tukaj se pa jaz približujem koncu kolesarskega dela
Tečem in se spomnim, kje je moja Garmin ura?! Čakaj, nekje v hlačah jo imam. Najdem jo in skušam shraniti in resetirati čas kolesa in na novo pognati štoparico za tek. Ne uspe mi, zmeden sem od vsega in sploh ne vem, kateri gumb moram pritisniti. Malo pritiskam tega pa onega, gledam uro, kaj kaže, nič jasno, a je na pavzi, ali teče? Skoraj se ustavim, da si zapnem uro okoli roke, nato pa le vidim, da je zdaj končno nastavljena tako kot si želim. Hja, imam model Garmin Forerunner 210, ki je namenjena bolj kot ne samo teku, tako da je treba malo več umetnosti pri nastavitvah... Ko vse uredim, se lahko končno posvetim teku. Hmmm... ne gre tako, kot si želim. Po nekaj minutah mi le uspe teči tempo manj kot 4 min/km, a mi je pri tem precej težko. Tudi pulz imam zelo visok - nad 160 utripov! To ne bo šlo. Hitro mi je jasno, da sem ga na kolesu preveč gnal, tako da sem zdaj energijsko precej mrtev! Borim se, da imam tempo tam okoli 4 min/km, pulz pa mi še vedno ne pade (plan sem imel teči pri pulzu 150-155 utripov). Sklenem, da bom tekel tako, kolikor dolgo bom zmogel. Kar hitro dohitim Mateja Paradiža iz kluba ŠD 3Šport in vloga bodrenja je zamenjana (on mene prej na kolesu, jaz njega zdaj na teku). Pripomni, da je tek pa njegova šibka točka. Začnem razmišljati, kaj vse je moja šibka točka oz. na katerih točkah vse pa pogrnem jaz, a ko pridem do zaključka, sem že toliko pred njim, da pogovor ni več mogoč.


Tukaj sem prehitel enega izmed TKLjevcev, ki je štartal v prvem valu
Na teku zraven ves čas nosim 2 High5 energy gela. Eden mi pade na tla, v trenutku sekunde se odločim, da ga ne poberem. Zakaj? 1. Itak se teče dva kroga - ga bom pobral v drugem krogu; 2. po želodcu me zvija, tako da mi itak ni do gelov. Po želodcu me je res zvijalo že od začetka teka. Kot da stvari nisem dobro prebavil. Sem morda pojedel/popil preveč? Premalo?
- 15 minut pred plavanjem, ki je trajalo 25 minut : 1 Isogel
- 2 uri 15 min na kolesu: 2x Isogel, 1x Voćni mix (čokoladica), 1x Energy gel, 2x 700mL Energy Source
- tek: težave z želodcem. Imate kakšen predlog? Idejo? Prosim, zapišite v komentar.
 
Moja tehnika teka je zelo grda, ko pa sem utrujen, je pa ta še toliko hujša - primer pristanka na peto, ki ni priporočljiv
Kljub bolečinam v želodcu sem na okoli 8. km pojedel gel, saj sem se bal, da se ne bi skuril. Počutje je bilo samo še slabše. Tempo je padel in ko sem začel drugi krog sem videl, da kaže ura 3h 20 min, pred mano pa še okoli 10 km teka. Kako lepo bi bilo, da bi mi uspelo zadnjih 10 km odteči v 40 minutah in tako doseči skupni čas pod 4 urami. Koliko tekmovalcev je pred mano, nisem vedel, saj smo štartali v dveh skupinah (mi 45 minut za prvo), tako da nisem točno vedel, kdo je kdo. Vedel sem edino, da bi moralo biti dovolj za stopničke v kategoriji. To je bil tudi moj cilj, tako da nekaj pozitivnega me je vleklo naprej. Na začetku drugega kroga me je prehitel en tekmovalec, ki je šel mimo mene kot strela. Kasneje sem ugotovil, da je to Boris Fluher iz Maribora. Tekel je res za razred ali dva boljše od mene. Jaz pa sem se še naprej matral in upal, da bo čim prej konec te kalvarije. Gel, ki sem ga izgubil v prvem krogu, v drugem poberem, a ga do cilja nisem zaužil. Pil sem samo pijačo, ki je bila ob trasi, a mi tudi ta ni prijala. Kozarec coca-cole se mi je spahoval še naslednjih 5 km, 3 km pred ciljem pa sem, ne vem zakaj, na dušek spil 2 kozarca izotonične pijače, da se mi je nato tekočina slišno pretakala po želodcu. Cilj se je, hvala bogu, bližal, za mano pa nobenega nevarnega zasledovalca. Kilometer pred ciljem se spomnim, da lovim čas pod 4 urami, tako da pospešim in nabijem pulz na maksimalno izmerjenih 166 utripov. Na uri ob prihodu v cilj vidim čas ravno par sekund nad 4 urami, a kasneje v uradnih rezultatih piše čas 03:59:52,5. Super! :)

Moj prihod v cilj je posnela Kristina (kot tudi vse ostale fotke). Zraven pa je tudi Tomaž O., ki mi pomaga pri treningih. Hvala obema!


Dosegel sem 4. mesto absolutno in 3. v kategoriji do 30 let. Pred mano sta bila slovenska specialca Jure Majdič in Boris Fluher. Med njiju se je vmešal Madžar Szabo:

Rang Bib Name AK AK-Rang JG Verein Swim/T1 Bike/T2 Run Gesamt
1. 142 Majdic, Jure Masters 30 M 1. 1983 TK Riko Inles Ribnica 0:22:07 2:15:12 1:15:50 3:53:09
2. 1 Szabo, Attila Hauptklasse M 1. 1988 Dr. Batorfi CUBE KTK 0:20:58 2:20:08 1:12:40 3:53:46
3. 81 Fluher, Boris Hauptklasse M 2. 1985 TK Maribor 0:25:23 2:18:58 1:13:45 3:58:07
4. 118 Klancnik, Janez Hauptklasse M 3. 1985 SRK Celje 0:24:55 2:16:49 1:18:08 3:59:53
5. 16 Angerer, Thomas Hauptklasse M 4. 1987 Finisher Team 0:26:12 2:16:40 1:20:04 4:02:57
6. 3 Kulich, Michal Masters 30 M 2. 1980 ŠK Delfin Nitra 0:27:50 2:16:48 1:18:28 4:03:05
7. 159 Paradiz, Matej Masters 35 M 1. 1979 SD 3K Sport 0:25:27 2:15:04 1:22:44 4:03:15

Evo me, tretje mesto! Mislim, da bom moral še malo zrasti in pridobiti kakšen kilogram... V tej družbi zgledam kot kakšen škrat

VSI REZULTATI

Moj GARMIN kolesarski del

Moj GARMIN tekaški del

1 komentar: