Tek čez viseči most 2013

Dolžan sem napisati še nekaj o Teku čez viseči most v Celju, ki sem se ga udeležil konec aprila, natančneje v nedeljo 28.4.2013. Organizator teka je bil moj triatlonski klub ŠRK Celje, zato sem se ga z veseljem udeležil in ob tem srečal veliko poznanih obrazov. Tek je štel tudi za Koroško-štajerski pokal v tekih, kar je pomenilo, da bo udeležencev kar nekaj. In res je bilo tako. Organizator jih je naštel 144.

 Štart in cilj teka je na nadmorski višini 242m. Najvišja točka trase se nahaja na 2,6 km na nadmorski višini 286m. Na 6,2km dolgi progi je skupno 143m pridobljene višine.  Zadnji 3km so povsem ravninski (vir: ŠRK Celje)

Na tek, ki je meril okoli 6,3 km sem odšel zato, da bi preizkusil svojo tekaško pripravljenost, oz. da bi spoznal, kako se letos moje telo odziva na tekaške napore, ko po njem kipi obilica adrenalina. Teden dni po tekmi me namreč že čaka triatlon v Lizboni polovične Ironman razdalje in moral sem preveriti v kakšnem stanju sem pred triatlonom in predvsem, da dobim spet tiste tekmovalne tekaške občutke, saj od oktobra lani nisem bil na nobeni tekaški prireditvi. V tekaški formi žal spet nisem, saj mi obilico težav delajo zavozlana meča. Borim se z rednim raztezovanjem in bolečimi masažami, a stvari gredo na bolje počasneje, kot bi si želel. No, vrnimo se na Tek čez viseči most (na trasi v Celju dejansko tečeš čez "viseči most" čez reko Savinjo) :).

Mesto dogajanja je bilo ob celjskem letnem bazenu. Ob prijavi sem dobil srečno številko 13 :), Kristina, ki me je spremljala, pa številko 69 in že takoj je od dr. Muca (enega od super ŠRK organizatorjev) dobila opazke glede te poredne številke. Štartne številke konec koncev tudi ne bo mogla pripeti obrnjeno na glavo, kar je dobro! V glavnem, dobre volje in smeha pred štartom ni manjkalo. Naredil sem še 10min ogrevalnega teka, potem malo aktivnega strečinga na koncu pa še nekaj malega pospeševanj in že je bila ura za začetek. Na teku je bil tudi znanec iz SGja Matej S. in odločil sem se da mu bom poskusil slediti in potem videl, kako bo šlo dalje. Želja je bila, da bi zadnja 2 kilometra pospešil tempo, če bom imel še kaj moči. V vsakem primeru pa sem si želel teči okoli 4min/km, kar je bil tudi plan za triatlon v Lizboni. No, v Celju sem si želel teči pod 4:00/km, za Lizbono (21 km) pa sem računal na 4:15/km ali bolje.

Štart! (foto: ŠRK Celje)

Zaslišal se je POK! iz pištole in gruča ljudi se je zagnala.

Nisem se postavil povsem v ospredje, zato sem imel prve metre kar težavo s prehitevanjem ljudi. Prebil sem se za hrbet Mateju S. in ujel njegov ritem. Bilo smo v skupinici 4-5 ljudi, ko se je začel "cross country" po gozdu. Ves čas je bilo gor in dol. Pot se je zožila, tako da nismo mogli teči vzporedno. Pri tem je hitrost teka padla in sekunde so šle v nič, saj sem moral čakati, da so se tekači pred mano postavili v vrsto. Kot goske lepo v vrsti smo skakljali čez korenine in ko je šlo v klanec, sem imel občutek, da lahko grem hitreje. Zato sem na malce daljšem vzponu skočil naprej in ulovil tekmovalca, ki je Mateju S. malce ušel. Čez čas smo prišli iz gozda na asfaltno cesto in mislil sem si, da moramo biti nekje na polovici oz. že vsaj nekje blizu 4. kilometra. Potem pa zagledam ob cesti tablo "2 KM"! Ojoj, pogledam na uro, ki kaže 8min in še nekaj sekund. Ufff... tole bo pa trajalo. Kolega pred mano je tekel hitro, malo prehitro, zato sem ga spustil. Mislil sem, da bo klancev konec, ampak cesta je šla še kar navzgor in navzdol. Ujel sem svoj ritem in na vidni razdalji držal tekmeca pred sabo, kaj pa se dogaja za mano, pa se nisem obremenjeval. Prišli smo do osvežilne postaje z vodo, kjer sem vase vrgel deci vode in sem si mislil, da smo zdaj pa zagotovo že čez polovico. Cesta se je spustila do reke Savinje in zagledal sem viseči most! :) Skočil sem nanj in zadeva je začela nihati. Tekmovalec pred mano je imel ravno toliko prednosti, da je bil že z mosta, tako da sem bil vzrok nihanja le jaz in sem lahko lepo nadziral vse to guncanje :).

Čez viseči most (foto: ŠRK Celje)

Zadnje 3 km smo tekli ob strugi reke Savinje po malce razritem makadamu, tako da je bilo treba kar paziti kam stopit. Že pred visečim mostom je tekmovalec pred mano prehitel enega drugega tekmovalca, ki sem ga počasi začel loviti tudi jaz. Proces prehitevanja tekmovalca pred sabo proti koncu proge je res dolgotrajen, prav po polžje se ti prebližuje. In to se mi zdi res zelo zabavno in zanimivo. Kot da bi bil na motoristični tekmi in grem vsak krog kakšno desetinko hitreje kot dirkač pred mano. In potem to traja celo večnost, da ga dohitim. Ampak sem miren, vztrajen in lepo potrpežljiv, nikamor se mi ne mudi. Čez par minut bom že pri njem, čeprav je zdaj le kakšnih 10 metrov pred mano :) Hja, ko mi je težko, mi vedno po glavi rojijo čudne stvari, ampak z nečim se rad zamotim, da ne razmišljam, kako mi je težko in zakaj mi je tega treba in "ooo, ka bi bilo zdaj fajn hodit"... Da se vrnem k bistvu, plan mi je bil, da ga ulovim, in potem mogoče zadnjih 200m pospešim, da ga prehitim v cilju. A ko sem tekmovalca pred sabo ujel že nekje na 4. kilometru, sem začel razmišljati, da se mi pa res ne da delati ciljnega šprinta, pa še to bo zelo slabo za moja meča, ki so me že začela boleti... Sklenil sem, da pač na koncu ne mislim šprintati in da me naj kolega prehiti, če si bo bolj želel. Potem pa sem se spomnil, zakaj pa ne bi zdaj malce pospešil, res samo malce, in da vidimo, kaj bo. To sem tudi naredil, saj sem se počutil dokaj ok in sotekmec je začel zaostajati :) V takšnem tempu sem se lepo izognil ciljnemu šprintu, saj sem si do cilja pritekel kar nekaj prednosti za umirjen prihod v cilj.

Sotekmovalec, ki sem ga po polžje prehiteval :) (foto: Grinhorn)

Ura je pokazala 24min in 8 sekund. Glede na progo dolžine 6,3 km je to kar v redu glede na mojo pripravljenost (tudi meča so kar dobro zdržala), saj to pomeni povprečni tempo 3:50/km. In še to, da so bili prvi trije kilometri čez drn in strm in je bil moj tempo krepko čez 4min na kilometer. Zadnje tri kilometre sem torej moral teči blizu 3:30/km, kar se mi zdi super, tako da lahko grem z dvignjeno glavo in s pozitivnimi misli na tekmo v Lizbono.

Lačni smo, lačni smo... (foto: ŠRK Celje)

Pohvaliti moram tudi organizatorje iz ŠRK Celja, pa ne zato, ker so iz mojega kluba, temveč zato, ker je tekma res potekala sproščeno v dobrem vzdušju. Tudi za hrano in pijačo je bilo dobro poskrbljeno, vreme pa nam je šlo super na roko.

Kristina si je pritekla medaljo!

Aja, dosegel sem 8. mesto absolutno, v kategoriji 20-29 let pa se mi je medaljica izmuznila za eno mesto. No ja, bo pa na triatlonih bolje... ;)

REZUTALTI: absolutno, po kategorijah