Dnevnikov triatlon, Marina Portorož

V nedeljo, 27.5.2012, je bil čas za moj prvi triatlon v tej sezoni! Ker me koleno med samo aktivnostjo ne ovira več, sem se prijavil na sprint triatlon v Portorož, ki ga je organizirala časopisna hiša Dnevnik. Privlačila me je predvsem destinacija, saj se mi je zdelo kolesarjenje po portoroški aveniji zares kul. Pa še dobra organizacija zaradi medijske podpore je bila skoraj zagotovljena. In res je bilo tako.

Trasa triatlona v Portorožu

Pred samim štartom me je bilo kar malo strah, saj nisem vedel, kaj pričakovati oz. kako se bom počutil v vsaki izmed disciplin, kakšen tempo lahko oberem... Konkurenca je trenirala, jaz pa sem moral počivati zaradi kolena. :( V odprtih vodah (morju) nisem plaval že kar nekaj časa, tudi neoprena nisem že dolgo oblekel (nazadnje lani septembra). V bazenu sem sicer redno plaval, tudi manjši napredek sem občutil, tako da sem upal na dobro plavanje. Zaradi mrzle vode je bil neopren dovoljen. Z njim lahko plavam precej hitreje kot brez njega, ta napredek je v primerjavi z ostalimi pri meni dosti večji. Vsaj tako se mi zdi. Druga stvar je kolo. Zadnji mesec sem bil na gorcu in vozil bolj kot ne samo v hrib. Hmmm... zdaj pa na cestaku in sama ravnina... Kaj pa tek? V petek sem bil to leto prvič na stadionu, kjer sem naredil nekaj pospeševanj in tri kratke intervale. Bo pa že šlo :)

Vzpon na Sv. Jernej (Koroški pokal)

Prejšnjo soboto, 19.5.2012, sem se podal na Muto, kjer je bila še ena tekma za Koroški pokal. Tokrat je bilo potrebno premagati 675m nadmorske višine na 19,5 km dolgi trasi. Zjutraj na ta dan se zopet nisem najbolje počutil. Spet sem v nogah čutil posledice teka, katerega po poškodbi zopet skušam vpeljati v moj tedenski program. Da pa to ni bilo dovolj, sem na prizorišče prišel (pre)pozno, tako da mi je za ogrevanje ostalo le nekaj manj kot 10 minut.

Na startu (foto: Kalči)

Da nisem ogret, se je hitro videlo. Trasa se že na začetku precej vzpne in po nekaj minutah me je čisto "zabilo". Pogledal sem na uro, ki je kazala 8 minut vožnje, in sem si rekel: ojoj. Danes pa ni moj dan.

Študentski tek na grad

V ponedeljek, 14.5.2012, sem se po predlogu prijatelja udeležil 19. Študentskega teka na grad. Zakaj pa ne, sem si rekel, druženje v centru LJ in dober trening ter preizkus mojega tekaškega stanja mi bo dobro delo. Predvsem me je zanimalo, kako hiter sem brez nobenega pravega treninga. Zaradi kolena sem začel teči šele nekaj tednov nazaj. O kakšnih intervalnih treningov pa ni ne duha ne sluha že od lanske jeseni.

Na štartu me ni bilo v ospredju

Vzpon na lovsko kočo Strojna (Koroški pokal)

V soboto, 5. maja 2012, sem se udeležil še enega vzpona v sklopu Koroškega pokala. Tokrat smo se vzpeli na Strojno nad Ravnami na Koroškem. Vse te vzpone jemljem kot dober trening za kros triatlon Crossman, ki bo potekal konec junija v Velikovcu. Na tekmah namreč lahko iz sebe stisnem tisti maksimum, ki ga na treningu najbrž ne bi zmogel.

Na startu vzpona na lovsko kočo Strojna (foto: MTB Koroška)

A tudi tokrat na dan tekme nisem bil optimalno pripravljen. Ker gre koleno na bolje, skušam začeti tudi s tekom. Tako sem v sredo opravil enourni tek po Rožniku, a ker mečne mišice po več mesečnem premoru najbrž še niso navajene na takšen način obremenitve, sem imel od četrtka dalje precej velike bolečine v teh predelih. In imam jih še vedno, tudi zdaj po tekmi. Glavni vzroki bolečine v mečah so še drugi, a zdaj ne bi o tem.

Vzpon na Partizanko (Koroški pokal)

V petek, ko je bil praznik, sem se udeležil še ene dirke v mojem Slovenj Gradcu. Spotur je organiziral vzpon z gorskimi kolesi na Partizanski dom na Kopah. Tekma je štela tudi za Koroški pokal, zato sem pričakoval precej veliko ljudi. A temu ni bilo tako. Bilo nas je le 50.

Dnevi pred tekmo so bili bolj porazni glede mojega počutja. Dajala me je utrujenost, že ves teden sem imel musklfiber. V mesecu aprilu sem namreč glavno pozornost namenil vadbi v fitnesu, kjer sem odpravljal nesorazmernost moči mišic na nogi, ki bi lahko bile vzrok za boleče koleno. Vadba v fitnesu je bila zelo intenzivna in zgleda, da se je po 4 tednih moje telo nekoliko zrušilo. Torej na kolesarski vzpon se praktično nisem nič pripravljal, v tem tednu sem namreč bil na kolesu samo 1x, pa še to zgolj za eno urco povsem ne pri volji.

Pred startom (foto: Kalči)

Na vzpon sem šel, ker je tekma potekala v mojem domačem okolišu in lahko rečem, da bi me kar malo pekla vest, če ne bi sodeloval. Dirka se je začela blizu Belvija na Legnu ter potem potekala po makadamskih poteh do Partizanskega doma na Kopah. V približno 18 km smo premagali 1070m nadmorske višine.