sreda, 24. julij 2013

Xtrim Triathlon 2013

Na vročo nedeljo, 21. julija 2013, sem se odpravil v bližino Udin v Italijo, natančneje ob jezero Lago di Cavazzo, ki ima še eno ime, in sicer Lago dei Tre Comuni. Dolgo sem bil zmeden, ali gre to za eno jezero ali dve različni, in zakaj dve imeni za eno jezero. No, zdaj sem na Wikipediji prebral, da ima jezero samo  še en vzdevek, sam meji na tri občine (Cavazzo, Trasaghis, Bordano). Jupi za internet! :)


Torej v Italijo sem se odpravil na prvo letošnjo italijansko tekmo, ki šteje za Alpe Adria pokal v triatlonu. Tekma ima simpatično ime Xtrim Triathlon, saj je triatlon res ekstremen - plava se v mrzli vodi v jezeru (16°C), kolesari se na vrh gore San Simeone, kjer se v dolžini 12 km povzpneš iz 200 m na 1200 m nadmorske višine, na vrhu gore pa še odtečeš malo gor in dol za lep zaključek triatlona. Tekma zahteva nekoliko boljšo fizično pripravljenost, saj so klanci kar hudi. Ampak vse se da, če se hoče!

Samo, da je klanc! :)
Letos je bila tekma šprint triatlon razdalje (čeprav je bilo kolesa samo 12,5 km, ampak je pa bilo teh 12,5 km precej strmih).
Lani je bila razdalja olimpik, pri čemer smo najprej kolesarili okoli jezera, potem še okoli gore San Simeone in šele nato na vrh, kjer je bilo treba odteči 2 kroga, vsakega po 5 km. Letos so traso skrajšali, po plavanju smo šli takoj na vrh gore, tam pa smo odtekli samo 1 krog. Za spremembo se je organizator iz Udin odločil, ker so dan prej v soboto že organizirali pokalno italijansko duatlon tekmo, in so s krajšo razdaljo triatlona naslednji dan želeli privabiti čim več duatloncev.

Pri prijavi pred tekmo smo dobili 3 vrečke; v eno vrečko je bilo potrebno pospraviti neopren po zaključku plavanja, v drugo vrečko vse potrebno za tek, saj je bil menjalni prostor T2 na vrhu gore in so nam vrečko z našo opremo peljali na vrh pred samim začetkom triatlona. Tretja vrečka pa je bila namenjena ostali robi, ki si jo želel imeti na vrhu gore (vetrovka, rezervna oblačila...). Po številnih tekmah letošnjo sezono mi priprava na tekmo sploh ne dela več takšnih preglavic kot prejšnja leta. Živčnost pred štartom se je nekoliko zmanjšala, panike več ni, saj mi uspeva iz tekme v tekmo bolj rutinirano pripraviti vse potrebno. Pijača v bidončkih je pripravljena, energijskih geli na svojih mestih, štartna številka in ostale malenkosti tam, kjer morajo biti. Precej sem naštudiral svoje telo oz. kakšna prehrana mi ustreza med tekmami, tako da že nekaj časa nimam nobenih želodčnih težav ali da bi se mi zgodilo, da bi ostal brez energije. Ustrezajo mi izdelki High5, ki jih dobim pri TopAtletu, a kako in kaj in kdaj kaj užijem, morda kdaj drugič, ko bom imel več časa ;)

Pred začetkom tekme so nad nami sumljivo nizko preletavala čudna letala. Kasneje sem videl, da letala pristajajo na jezeru, zajemajo vodo in odvihrajo naprej. Izvedel sem, da je v bližini požar in da letala pomagajo gasiti. Nekako tako je izgledalo: KLIK. Precej spektakularno... 


"Gasilsko" letalo
V glavnem, zaradi letal nismo smeli v vodo! Zaradi tega je bila tekma prestavljena za pol ure, potem pa so nam dali znak, da se lahko hitro podamo v vodo, organizator pa naj bi imel čas za izvedbo plavanja samo 15 min, zato je bilo plavanja skrajšano na ocenjenih 500 m, mogoče še manj, saj sem za plavanje potreboval le 7 minut. Plavali smo le okoli ene boje in ko smo se vračali, nisem točno vedel, kam je sploh treba plavati. Plaval sem za drugimi, ob tem pa malce zašel iz idealne linije, a kljub temu prišel v menjavo skupaj z Maticem M., ki je drugače za vsaj en razred boljši plavalec kot jaz. Kasneje je povedal, da so ga na plavanju zaprli, tako da ni mogel prehiteti plavalce pred sabo in je plaval slabše. Ampak tega jaz med tekmo nisem vedel in ko sem pritekel v menjavo skupaj z njim, me je to napolnilo z optimizmom, da sem odlično plaval. Čeprav sem imel tudi prebliske, da je precej večja verjetnost, da se je moralo pri njemu zagotovo nekaj zalomiti... ;)

Pred štartom

Prihod iz vode
Menjava je potekala brez težav. Zdaj si pred tekmo z vazelinom namažem tudi gležnje, tako da gre neopren z nog zelo hitro. Na kolesu se na nato že takoj začne klanec. Prehitim nekaj tekmovalcev, ki so plavali bolje, in sem že ves zadihan. Poskusim se malo umiriti in ujamem tempo tekmovalca pred sabo. Matic je tik za mano. Iz glavne ceste zavijemo na stransko potem pa na ozko cesto, ki pelje vse do vrha gore St. Simeone. Asfalt je tukaj zelo slab, ponekod so tudi luknje, ki še bolj otežujejo kolesarski del triatlona. Nekaj kolesarjev me spet prehiti, med njimi tudi Matic. Priključim mu in grem za njim. Zadihanost je velika, za pogovor ni časa. Čez kilometer ali dva strmina še naraste, zato vmes tudi abzicam (stoje gonim). Nehote tako prehitim Matica, čeprav sem hudo zadihan. Imam v drugi prestavi in razmišljam, da bo treba dati kar v prvo zaradi klanca. Prehiti me še en suhec in ga skušam držati. Nekaj časa še gre, potem pa se odločim, da bom raje varčeval moč za tekaški del. To je en izgovor, ki mi zadnje čase na tekmah vedno hodi po glavi. Ko mi je na kolesu težko, upočasnim tempo in se sam sebi zagovarjam, da se moram "šparat" za tek. A je to koristno ali ne, še nisem ugotovil, nekaj bom moral storiti s tem... Spustim kolesarja pred sabo in grem raje svoj ritem. Prestavljam iz prve v drugo, pa spet v prvo prestavo, hitrost se giblje med 12,5 km/h in 14 km/h. Ja, sila počasi, a kaj, klanec je bil hud! Povprečje na kolesarskem delu je bilo okoli 10%, če se ne motim.

Zadihan, da še pozirat nisem mogel
Kilometri kar hitro bežijo in že sem na vrhu! Tam stopim s kolesa, ki mi ga redarji kar vzamejo in ga sami parkirajo, jaz pa stečem naprej proti moji vrečki za tek. Organizator je lepo pregledno pripravil vso opremo, kljub temu pa jaz, neroda, gledam okrog in ne najdem svoje številke. Pomaga mi Italijan Roberto, ki namesto mene najde mojo vrečko za tek in iz nje že kar pripravi moje superge Cloudracerke, tako da jaz ne izgubljam še več dodatnega časa. Matic, ki je bil na kolesu nekaj metrov za mano, me je v menjavi prehitel, tako da zdaj že teče nekaj metrov pred mano. Na začetku tekaškega dela je hud klanec, kjer se mi Matic oddaljuje, ko se teren zravna, Matica že več ne vidim pred sabo. O ja, moja tekaška forma ni takšna, kot bi si želel. V stegnih me peče, tako da komaj dvigujem noge. Na ravnini je nekoliko bolje, a kaj ko zopet nastopi klanec. Gledam pred sabo in opazim enega tekača! Tooo, imam tarčo pred sabo, ki se mi vedno bolj približuje. Čez nekaj minut tekmovalca pred sabo prehitim in počutim se zmagovito! Gremo naprej! Sem na polovici tekaške trase in zdaj je samo še navzdol. Pridem k sebi in tečem lahko ko šus! Joj, ko bi tudi po ravnini in v klanec šlo tako hitro. Vročina je velika, a na 5 kilometrski trasi so kar 3 postojanke za pijačo, kjer se lahko osvežim. Kakšen kilometer pred ciljem pred sabo zagledam še eno žrtev. Pospešim korak in 200 m pred ciljem sem že povsem za njim. Po tiho se mu približam za hrbet, potem pa šprint mimo njega (če lahko temu tako rečem). Strah me je bilo namreč, da če me bo opazil, bo takoj začel šprintat tudi on. A glej, nič ni pospešil, tako da sem ga z lahkoto prehitel. Tooo, to je bilo prehitevanje za top 10 uvrstitev (sem izvedel v cilju). Skozi finiš pritečem izmučen, a čez minuto sem že ok. Šprint mi je postala res kratka razdalja, zato mi je že postalo žal, zakaj trasa ni bila daljša :)

Postrežba na vrhu
10. mesto in omemba na strani z rezultati: KLIK
Celotni rezultati pa so vidni tukaj: KLIK

Moj čas je bil 1:19:01, zmagovalec pa je prišel v cilj v času 1:14:17. Dal mi je skoraj 5 minut! Zanimivo, da sem plaval hitreje od njega, kolesaril pa sem 2 minuti počasneje. Na teku pa sem za njim zaostal skoraj za 3 minute. Na plavanju sem dosegel 11. čas, na kolesu prav tako 11. čas, moj čas teka pa je bil 16. najhitrejši. med vsemi tekmovalci. Tek je torej to sezono moja šibka točka. Kaj pa če sem samo v kolesu in plavanju napredoval? Ah, ne, izboljšati moram tek, da se bom lahko kosal z najboljšimi! :)

Na tekmi sta bili poleg Matica še Kristina in Karla, ki sta odlično opravili s to ekstremno preizkušnjo in nasmejani pritekli v cilj. Poleg nas 4ih pa je bil na tekmi še en Slovenec, in sicer Bojan iz Logatca. Naslednje leto pa naj nas bo še več, saj je tekma izjemno lepa, jezero je idilično, razgledi iz kolesarske trase vrtoglavo navdušujoči, tek pa pravi kros skozi lepo naravo. Priporočam to pustolovščino "...from water to sky..."!

www.xtrimtriathlon.com

Vir fotografij: Xtrim Triathlon FB

3 komentarji: