četrtek, 2. avgust 2012

Xtrim Triathlon 2012 - lago dei 3 comuni

V nedeljo, 29. julija, sem se udeležil ekstremnega triatlona, ki je potekal okoli 30 km severno od italijanskega mesta Udine v jezeru Lago dei Tre Comuni (Lago di Cavazzo) in na bližnjem griču oz. že kar gori imenovani San Simeone. Značilnost triatlona, ki je letos bil na sporedu šele drugič, je težavna kolesarska trasa, saj se v zadnjih 10km kolesarjenja vzpneš za približno 1000m nadmorske višine, kar pomeni povprečni naklon 10% (maks. 16%).

Lago dei Tre Comuni (foto: Kristina)
Tudi s tekom ni šale, saj se teče po vrhu gore, kjer je v 10km proge potrebno premagati 320m višincev. Ampak gremo lepo po vrsti. Xtrim Triathlon je olimpik razdalje (1,5km plavanja, 40km kolesa, 10km teka). Da si triatlon zasluži ime ekstremnega, pripomore tudi plavanje v mrzlem jezeru s temperaturo 14-15°C. Neopreni so bili zato obvezni...



Na tekmo sem se podal s prijateljico Karlo, spremljali pa so naju tudi navijači Kristina, Matic in Karlin oče. Če se ne motim, je bila to moja prva tekma v Italiji. Skrbelo me je, kako bo s sporazumenvanjem, saj mi je italijanski jezik tuj, a skrb je bila odveč, saj so bile vse pomembne stvari prevedene tudi v angleščino - plus za organizatorja! Tako smo pred štartom dobili tri različne vrečke, v katere smo pripravili naše stvari za tek in za preobleči (drugi menjalni prostor in cilj sta bila na vrhu gore, kamor so nam odpeljali stvari).

Da ne bom kaj pozabil... (foto: Kristina)
Akcija! (foto: Kristina)
Ko sem prvič stopil v vodo, me je kar zmrazilo. Ko sem zaplaval, me je od mrazu peklo po obrazu in stopala sem imel v trenutko popolnoma mrzla. A na srečo je sonce pripekalo (štart smo imeli ob 10:15, punce ob 10:00), tako da sem se hitro spet ogrel. Plavanje je potekalo v dveh krogih skupne dolžine 1500m. Hitro je minil čas do našega štarta in že se je zaslišala sirena, ki je napovedala začetek. Stal sem v prvi vrsti in nisem se brezglavo zagnal v plavanje. Ubral sem svoj tempo in predse spustil hitrejše tekmovalce. Poskusil sem jim plavati na noge, a so bili malo prehitri. Tako sem po kakšnih 300m ostal sam in lahko sem zaplaval umirjeno in zbrano. Pred sabo sem lovil tekmovalce, ki so bili ves čas okoli 15m v prednosti, a jih nisem dohitel. Bili so mi za orientacijo za plavanje. V drugem krogu me je prehitel en tekmovalec, ki mi je najbrž plaval do tedaj na noge. Izkoristil sem njegov tok in tako sem se nekoliko približal tistim pred mano. Ker sem vedel, da me čaka še zelo naporna kolesarska in tekaška preizkušnja, sem raje hranil moči in odplaval v svojem tempu do konca plavalnega dela.

Plavanje v mrzlem jezeru (foto: Kristina)
Tokrat s slačenjem neoprena nisem imel večjih težav. Po novem si pred oblačenjem namažem dele nog nad gležnji z vazelinom in kot kaže, to pomaga, da neopren lažje spravim s sebe. Tudi na vrat si nanesem malo kreme, kjer sem v preteklosti vedno staknil odrgnine (rob neoprena je drhnil ob moj vrat) in teh enostavno ni več! :) V menjalnem prostoru sem prehitel nekaj tekmovalcev in že sem bil na kolesu. Potrebno je bilo odkolesariti en krog okoli jezera, v drugem krogu pa smo se odcepili okoli gore San Simone do zadnjega 10 kilometrskega vzpona. 

V drugem krogu kolesa
Že na začetku me je pričela boleti mišica ob levem boku, a nekako mi jo je uspelo ignorirati. Kolesarska trasa je bila precej razgibana, a vseeno sem večino časa preživel v aero poziciji. Zavetrje ni bilo dovoljeno, tako da sem že na začetku prehitel kar nekaj punc in starejših tekmovalcev, ki so prav tako startali 15min pred mano, a nobeden ni mogel slediti mojemu tempu. Vožnja brez zavetrja mi je všeč! A posledica tega je bila tudi bolečina v spodnjem delu hrbta, saj nisem navajen toliko časa prebiti v aero poziciji. Tudi to sem skušal ignorirati in kolesaril dalje. Na odcepu, kjer se z glavne ceste zavije na kolesarsko pot speljano okoli gore, sem celo zgrešil odcep in se odpeljal kar naravnost, saj nisem bil dovolj pozoren na oznake, ženska redarska pa mi je tudi smešno mahala z zastavicami in je nisem razumel. Tam sem zgubil kakšnih 20-30s, a mi je jeza hitro popustila, saj me je čez nekaj minut prehitel kolesar, kateremu sem se priključil na dovoljenih 10 metrov in sledil njegovemu tempu.

Proti vrhu (foto: Kristina)
Na okoli 27km se je pričel klanec, kjer sva prehitela še enega tekmovalca. Pri 29km pa se je cesta preusmerila na strmo ozko pot, ki je merila za širino avtomobila. Aha, tukaj se torej začenja ta ustrahujoči klanec. Asfalt je bil grozno slab, ponekod so bile luknje, ki jih je bilo potrebno pametno obvoziti. Na odcepih je grob asfalt zamenjal kar neke vrste beton in pravzaprav ne vem, po čem je bilo bolje voziti. Vse skupaj je še hujše delala vročina, ki je neznosno pripekala. Ura je bila namreč takrat okoli 11:30 - 12:00. Strmina ni popuščala in pričelo me je zmanjkovati. Nisem več mogel slediti tempu tekmovalca pred mano. Iz 14 km/h je padla hitrost na 12 km/h. Moral sem prestaviti v prvo prestavo in rezerve v tempu več nisem imel. Pričelo me je skrbeti, saj je bilo do vrha še 6km. Klanec je bil tako hud, da je v vsaki serpentini na zavoju bil tunelček, saj drugače ceste ne bi mogli speljati. Na srečo je bil 16% del trase za mano in pedala sem zopet lahko zavrtel nekoliko lažje.

V drugem menjalnem prostoru (Transition 2)
Kmalu sem že slišal glasbo z vrha in pred mano je bil zadnji kilometer kolesa. Zagledal sem Kristino, ki se je na vrh pripeljala s kolesom. Njeno vzpodbujanje me je dodatno zmotiviralo, saj mi je povedala, da sem na vrh prikolesaril četrti! Ves zmeden od napora sem prispel v menjalni prostor, kjer sem pozabil kam sploh moram iti, saj sem pozabil svojo štartno številko! Pogledal sem na kolo, kjer sem jo imel in šel do prostora z mojimi stvarmi. Hitro se obujem in sklenem, da se skušam približati tretjemu s hitrim tempom.

Začetek teka (foto: Kristina)
A hitro dobim brco v nos. Saj že po nekaj metrih dobim težke noge, da jih komaj premikam - tečem namreč v 16 procentni klanec! Trudim se, da premikam noge zdaj levo, zdaj desno, ne smem zahoditi! Moram zdržati prvi klanec. No, to mi je hvala bogu uspelo in na ravnini sem se lahko malo iztekel. A kaj hitro je konec veselja, saj je bil pred mano zopet klanec. Na približno 2,5 km se je spet zravnalo in na vrsti je bil spust do začetka. A spet me je nekaj mučilo, saj so bile od nabijanja nog navzdol aktivne čisto druge mišice, ki so nevarno klicale neljube prijatelje krče! A nisem se dal. Na postajah sem pil, pojedel sem še Isogel in že sem zagrizel spet v prvi hud klanec (teklo se je dva kroga).

To mi deli ravnina!
Spet je bilo težko in tolažil sem se s tem, da grem zadnjič čez to. V drugem krogu sem že začel prehitevati tiste, ki so tekli svoj prvi krog. Z vstopom v drugi krog teka smo dobili zeleno vrvico, ki sem si jo nadel kar okoli vratu. Ta vrvica je pomenila, da si v drugem (zadnjem) krogu in da smeš ob koncu teči v cilj. Torej prehitel sem nekaj za krog zaostalih in vedno znova pogledoval naprej, ali ima kdo zeleno vrvico, kar bi pomenilo, da lahko pridobim eno mesto. Vsakemu pred mano sem se hotel približati, da bi se prepričal, da je to le za krog zaostali. Na koncu nisem imel več moči, a sem si rekel, samo še tega moram uloviti, če je slučajno v istem krogu kot jaz, pa ni bil, pa potem spet res samo še tega, kaj pa če je res pred mano in ga lahko prehitim, pa seveda tudi ni bil. Trije tekmovalci so bili hitrejši, tako da sem v cilj pritekel kot 4. absolutno. Ne glede na čas sem z dosežkom zadovoljen, kajti iz sebe sem stisnil, kar se je tisti trenutek dalo.

Še zadnjič obdelam tale klanec...
Organizator se je res potrudil pri izpeljavi tekme. Na vrhu je bilo vsega dovolj (hrane in mrzle pijače), na nas so pazila vsaj 4 reševalna vozila, redarji so lepo zapirali promet (del trase je bil odprt za promet), v vrečki na startu smo dobili lepa darila - kompresijske nogavčke in električni stimulator mišic, pa tudi nagrade za najboljše so bile bogate s praktičnimi stvarmi. Med moškimi so podeljevali pokale za prvih 5 mest v absolutni kategoriji, tako da sem tudi jaz dobil pokal za 4. mesto :D V kategoriji "S2" sem pa dosegel prvo mesto, a zanimivo, ker sem dobil že nagrado v absolutni razvrstitvi, me niso upoštevali v kategorijah, kar se mi zdi tudi prav, saj je tako na koncu večkdo nagrajen za trud in uspeh.

Takega velikega še pa nimam!
Zmagovalec Cauz Francesco iz Italije je v cilj pritekel s časom 2:34:06, jaz pa v 2:42:57. Torej sem zaostal za 9 min. V planu je bil zaostanek 10 min, ker mi je torej uspelo :) Je pa zanimivo, da je lani zmagovalec dosegel čas 2h 27min, kar kaže na to, da so bili letošnji pogoji res peklenski (lani je bilo namreč oblačno z nižjo temperaturo). Celotna tekma je potekala v lepem vzdušju s čudoviti pogledi s San Simeoneja. Če bo čas, se tekme zagotovo še udeležim!

I became HuMan XTriM! =)

Rezultati: KLIK
FOTOGALERIJA: KLIK

6 komentarjev:

  1. Čestitke!

    Pa zlo všeč mi je tud od Kristine foto/video reportaža ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Bravo Janez! Ti to rasturaš!! Sjećam se na Crossmanu da sam vidio tu utrku i kad sam vidio kolika je temperatura na plivanju.. jao! :) Iskrene čestitke! Kateru naslednju dirku planiraš?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala Jurica! Naslednja tekma še ne vem, katera bo, če kakšna sploh bo. Ta vikend sem bil na 24 urnem trekingu, rad pa bi si dokončno tudi pozdravil koleno, ker še vedno ni OK. Mogoče grem na Faakersee Triathlon konec avgusta, če se bom dobro počutil. Kaj pa ti?

      Izbriši
  3. Al dobar! :) Čestitke

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala! Prideš letos? Lani je bil olimpik, letos bo šprint - vse samo 1 krog.

      Izbriši
  4. Do you need personal loan?
    Loan for your home improvements,
    Mortgage loan,
    Debt consolidation loan,
    Commercial loan,
    Education loan,
    Car loan,
    Loan for assets.
    financialserviceoffer876@gmail.com WhatsApp +918929509036

    OdgovoriIzbriši