Mali maraton Franja 2012

Letošnja Franja je bila že 31. zapovrstjo. Ker je vedno lepo biti med množico ljudi, ki jih druži veselje do enakih stvari, sem seveda bil zraven. Na začetku sem bil bolj odločen, da grem letos na dolgo različico (156 km), a sem si po prošnji prijateljice Nine, če sem lahko njen "zajček" na mali Franji (97 km), premislil in ji z veseljem ustregel. To bo pa res nekaj novega zame, pravi izziv, sem si rekel, in komaj čakal, da pride nedelja, 10.6.2012. Nina je bila lani tretja ženska absolutno, torej smo letos po tihem pričakovali še boljši rezultat. V Ninini "ekipi" je bil poleg mene še Aljoša, nekaj dni pred tekmo, pa je zanimanje pokazala tudi prijateljica Karla, ki je tudi zelo dobra kolesarka. Več nas je, boljše je!

Začetni kilometri na Franji (so muka)

A na Franji se je zgodila polomija. Sicer si nobeden ni kaj naredil, a načrt se nam ni izšel. Na začetku je res prava borba z živci, ker se vsi nekam rinejo. Najbrž sem imel pri vožnji skozi center Ljubljane dosežen najvišji pulz tisti dan, pa smo šli samo 30 km/h. Res moraš biti pozoren na vse okoli sebe prav vsako sekundo vožnje, da ti ne kakšen nespameten junak zapelje pred kolo in te zruši. No, center Ljubljane smo preživeli in že takoj, ko smo na Brezovici zavili s Tržaške ceste, se je tekma začela (leteči štart, začetek merjenja časa).

Koncentriral sem se na Nino in vozil v skupini lepo za njo. Plan je bil, da skupaj prevozimo klance, na ravnini pa ji dajemo zavetrje in jo spravimo čim bolj naprej. Malo od Dobrove naprej pa se je zgodilo. En tip jo je spredaj zadel malo s kolesom, potem so vsi začeli bremzat in nato jo je od zadaj zadel še en drug tip in padel čez njo, tako da se je tudi ona znašla na tleh. Jaz sem bil tik za njo, tako da sem se komaj zaustavil oz. sem se izognil po bankini. Vodilna grupa se je razpolovila, jaz sem šel s kolesa pomagat Nini, Aljoša ji je med tem že pomagal, da se je postavila na noge. Ker ji je dol padla veriga čez sprednji zobnik, se ni mogla peljat. Verigo je probala spraviti nazaj kar tako, da je zagonila, a ni šlo. Pri tem jo je najbrž skrivila. Ko je verigo nekako vendarle spravila nazaj na zobnike in ko sva se začela peljati, pa ji je veriga nonstop preskakovala - najbrž, ker je bila skrivljena. Potem sva v tisti zmedi še našla Aljošo in potem sta se onadva ustavila, jaz pa sem šel sam naprej v lov. Na koncu sta povedala, da sta tam pol ure čakala na serviserja, ki vozi na koncu grupe. Ta je Nini skrajšal verigo (dal stran zvite členke) in potem sta vseeno odgonila Franjo do konca.

Jaz sem začel loviti kolesarje pred menoj in tuhtal, kaj naj pa zdaj naredim, ko je šel plan po gobe. Da bi šel na rezultat, bi blo brezveze, ker sem zgubil prvo grupo, potem sem se pa spomnil, da lahko pomagam Karli. S Karlo smo se v vsej tisti gužvi skozi Ljubljano zgubili. Ker še zdaj ne vem, koliko časa sem izgubil tam pri padcu (najbrž kakšno minuto, a najhujš je, ker smo zgubili prvo grupo - zavetrje), nisem vedel, kje bi se lahko nahajala Karla. Vedel sem, da je morala iti že mimo nas, saj je na štartu bila v ospredju zraven nas. Glavo sem dal dol in pičil, kolikor se je le dalo. Do prvega klanca mi je uspelo ujeti drugo grupo, prva je bila kar kakšnih 200m še spredaj. Potem mi je pri prestavljanju iz velikega na mali zobnik padla veriga dol. Kot da že nimam dovolj problemov. Hja, moj biciklček (specialka) ni več rosno mlad, se že bliža dvomestni cifri... No, tam izgubim še kakšne četrt minute in zašprintam naprej polovit tiste, ki so me prehiteli nazaj. V klanec mi je letelo in sem prehiteval vse pred sabo. A Karle ni bilo nikjer. Malo me je začelo skrbeti, kaj pa, če sem jo kje spregledal in je za mano? No, potem sem pri odcepu za Šentjošt prehitel njeno prijateljico, ki mi je povedala, da je Karla spredaj. Oddahnil sem si, in šel naprej. Ulovil sem jo na vrhu prvega klanca, tako da sem od tam naprej potem gonil z njo in ji malo pomagal. V drugi klanec sem jo motiviral, da nisva izgubila skupinice, ker jo je malo pobralo, pa potem na spustu sem jo čakal, ker ni bila najhitrejša skozi ovinke (najbrž ima še malo straha od padca pred nekaj časa). Tam sva na žalost izgubila precej sotekmecev (na vrhu sva recimo dohitela triatlonca Mateja K.), tako da sem se moral potem po ravnini do Gorenje vasi pa naprej proti Škofji Loki kar precej potruditi (šel sem na maksimum - za seboj pa vlekel Karlo, za njo pa 10+ kolesarjev, ki sva jih pobirala sproti). Malo pred Škofjo Loko sva dobila malo večjo in hitrejšo skupino, tako da sem si lahko oddahnil in se malo spočil. Točno v Škofji Loki nam je uspelo ujeti še grupo, v kateri je bil tudi Matej K.

S Karlo drviva iz Škofje Loke

Potem smo bili že tako veliki, da je blo kar nevarno. Malo pred Tacnom smo pa ujeli še eno ogromno skupino iz velike Franje. Tam je pa bilo potem toliko kolesarjev, da do cilja sploh nisem mogel priti naprej. Še posebej po Nemški cesti je bla katastrofa, ker smo se peljali pod 40, če me spomin ne vara. Na čelo skupine pa od zadaj nismo mogli priti, da bi dajali hitrejši tempo. Cesta je bila enostavno preozka za takšno gručo ljudi. Karlo sem od Škofje Loke ves čas nadziral in ji svetoval, da naj se v skupini drži ves čas v zavetrju in špara z močmi. Me je kar poslušala, ker se je res dobro držala. Ko smo prišli v center Ljubljane, sem bil še z njo, potem pa sem malo pred Žalami šel naprej v boj iztrošit vse moči, ki sem jih še imel. Ko na koncu vsi tako finiširajo na Šmartinski cesti, pol kilometra pred ciljem, je res zabavno. Pravi adrenalinski občutki so me preplavljali. V cilj sem prikolesaril kot 110., ampak to sploh ni pomembno. Karla je prikolesarila v cilj 14 sekund za mano in izkazalo se je, da jo je prehitela samo ena ženska! Bila je absolutno druga, tako da sem zadovoljen z rezultatom :) V rezultatih sem videl, da me je prva ženska prehitela za točno 1 sekundo. Ampak roko na srce, nisem opazil, da bi kje zraven mene bila kakšna ženska, pa sem bil pozoren na to, predvsem zaradi iskanja Karlinih konkurentk. Kasneje na podelitvi se je videlo, da je imela zmagovalka kratke lase, tako da je na kolesu najbrž ne bi prepoznal. Kolesarji si itak vsi brijejo noge, tako da včasih kakšne kolesarke ne izstopajo...

Vesela druščina v cilju

Žal mi je za Nino, za njeno nezgodo, ker bi tudi ona najbrž zlahka prišla na stopničke. Potem pa bi bil rezultat še boljši, z dvema znankama na stopničkah :) Super je svojo prvo Franjo odvozila tudi Kristina, ki je znova presenetila s hitrim prihodom v cilj! Ampak glavna atrakcija letošnje Franje je pa bil vsekakor kolega triatlonec David P., ki je zmagal veliko Franjo in za sabo pustil vse nabrite kolesarske mačke! Bravo David! Bojte se nas, triatloncev! :)

TriPustolovec je zmogel še en izziv

 Rezultati: KLIK